Fiat lux!

Mors certa, hora incerta

Datum: 4. February 2010

Javornik

Objavljeno ob 10:52 . Shranjeno med Izleti . Avtor: Luka Oman

Včeraj sva se z očijem odpravila proti Javorniku, kraju, kjer sem se učil turne smučarije. Pri sankaškem parkirišču sva zavila levo v breg, kmalu nato na avto namestila verige. Pri zapornici sva plačala 1€ in avto pustila na klasičnem parkirišču. Pot sva nadaljevala na smučkah po cesti, nato pa zavila desno (križišče je dobro markirano z rumenim snegom) na pešpot.

Oči je kazal pot ...

Oči je kazal pot ...

Kmalu nisem več mogel loviti očija, ki mi je pobegnil naprej. Pot je bila namreč strma, a ne prestrma, tako da so psi ves čas lepo prijemali. Čutil pa sem, da so bili vedno nekje na meji zdrsa. Vreme je bilo spremenljivo, obdobja sonca so se menjavala z oblačnimi. Tako so v gozdu sončna očala kmalu postala odveč. Po dobre pol ure grizenja kolen sva končno prispela na čistino in čez nekaj minut tudi na planino. Tu sva si privoščila oddih, pogovor o preteklih skupnih turnih smukih v teh krajih, nekaj časa pa je šlo tudi za slikanje okolice.

Grozeči oblaki

Grozeči oblaki

V. Javornik

V. Javornik

Pot sva nadaljevala proti V. Javorniku. Tudi ta del se je vil direktno navkreber. Čeprav ni bilo tako hladno, pa je močan veter okrepil občutek mraza. Na srečo se je pot iz direktne linije preobrazila v klasično serpentinasto obliko, tako da so kolena, ki so že napovedovala kapitulacijo, lahko malo počila. Oči me je ponovno prehitel in kmalu sem ga videl, da že premaguje zadnje metre vzpona. No po pol ure vzpona sem na vrh prisopihal tudi jaz.

Na vrhu

Na vrhu

Že dolgo je tega, kar sem osvojil nek razgledni vrh. Oblaki, ki so se podili nad nama, ter razgled me je spomnil, zakaj imam tako rad ta šport, veter pa, zakaj bi se bilo dobro odpraviti v dolino.

Pogled proti pl. Javornik

Pogled proti pl. Javornik

Spust je bil ponovno poglavje zase in še en opomnik o užitkih turne smuke. Pršiča je bilo na mestih skoraj do kolen. Smuka ni bila hitra, a občutek plavanja in lebdenja je nepopisen. Ko sva prispela do koče, se nama je samo še smejalo. Sledilo je blago pluženje in kratko zavijanje po cesti do avta. Oči je tu turo zaključil, sam pa sem se spustil še nižje in tako smuko podaljšal še za nekaj metrov.



Ni komentarjev »

Ni komentarjev.

RSS dovod za spremljanje komentarjev na ta vnos. TrackBack URI

Komentiraj



Blog poganja WordPress