Fiat lux!

Po mnogih dogodivščinah smo Bubiki končno našli primerne krplje. Sicer bi lahko marsikaj rekel o Iglu Sport, pa ne vem, ali bi to veljalo za vse ali samo za tega v Kranju. In ali bi to veljalo samo za tega prodajalca ali za celo trgovino. Zato pa se je tisti v BTC-ju izkazal za toliko boljšega – kot že večkrat. Da ne zaidem. Te krplje je bilo seveda treba preizkusiti. Sneg je. Preveč ga je. Kam, da bo dokaj varno? Lipanca… Pa se nova zimska pravljica prične. Kaj me je na celem izletku najbolj pritegnilo? Mir. Mir v gorah povzroči mir v glavah.

Mir v planinah

Zadnjič smo šli proti soncu. Proti snegu. Mahnili smo jo na Peč, uživali in se nahodili. Več o tem pa Pr’ Bubijih!

Smučišče

Sankanje

Poulo Coelho je eden mojih najljubših pisateljev. Vsako njegovo delo odkriva vprašanja, na katera prepogosto pozabljamo, čeprav so stalno prisotna v naših življenjih. Čarovnica iz Portobella je ena izmed bolj nenavadnih njegovih knjig. Od drugih se loči tako po načinu pripovedovanja, kot tudi po vsebini in idejah, ki so v njej zajete. Govori o dekletu, ujetem v centru družbe, ki išče tisto, kar le redki najdemo. A ona najde, najde ljubezen. In ko jo najde, mora umreti. Družba namreč ne prenese, da bi kdo našel resnico, saj ta resnica pomeni propad družbe. Le če smo vsi enaki smo lahko enakopravni in enakopravni smo lahko le, dokler priznavamo prvega med enakimi. Athena pa je našla ljubezen, je našla Mater. Vsem iskalcem priporočam to branje in vsem članom družbe kot gorivo za grmado.

Včeraj sva se z očijem odpravila proti Javorniku, kraju, kjer sem se učil turne smučarije. Pri sankaškem parkirišču sva zavila levo v breg, kmalu nato na avto namestila verige. Pri zapornici sva plačala 1€ in avto pustila na klasičnem parkirišču. Pot sva nadaljevala na smučkah po cesti, nato pa zavila desno (križišče je dobro markirano z rumenim snegom) na pešpot.

Oči je kazal pot ...

Kmalu nisem več mogel loviti očija, ki mi je pobegnil naprej. Pot je bila namreč strma, a ne prestrma, tako da so psi ves čas lepo prijemali. Čutil pa sem, da so bili vedno nekje na meji zdrsa. Vreme je bilo spremenljivo, obdobja sonca so se menjavala z oblačnimi. Tako so v gozdu sončna očala kmalu postala odveč. Po dobre pol ure grizenja kolen sva končno prispela na čistino in čez nekaj minut tudi na planino. Tu sva si privoščila oddih, pogovor o preteklih skupnih turnih smukih v teh krajih, nekaj časa pa je šlo tudi za slikanje okolice.

Grozeči oblaki

V. Javornik

Pot sva nadaljevala proti V. Javorniku. Tudi ta del se je vil direktno navkreber. Čeprav ni bilo tako hladno, pa je močan veter okrepil občutek mraza. Na srečo se je pot iz direktne linije preobrazila v klasično serpentinasto obliko, tako da so kolena, ki so že napovedovala kapitulacijo, lahko malo počila. Oči me je ponovno prehitel in kmalu sem ga videl, da že premaguje zadnje metre vzpona. No po pol ure vzpona sem na vrh prisopihal tudi jaz.

Na vrhu

Že dolgo je tega, kar sem osvojil nek razgledni vrh. Oblaki, ki so se podili nad nama, ter razgled me je spomnil, zakaj imam tako rad ta šport, veter pa, zakaj bi se bilo dobro odpraviti v dolino.

Pogled proti pl. Javornik

Spust je bil ponovno poglavje zase in še en opomnik o užitkih turne smuke. Pršiča je bilo na mestih skoraj do kolen. Smuka ni bila hitra, a občutek plavanja in lebdenja je nepopisen. Ko sva prispela do koče, se nama je samo še smejalo. Sledilo je blago pluženje in kratko zavijanje po cesti do avta. Oči je tu turo zaključil, sam pa sem se spustil še nižje in tako smuko podaljšal še za nekaj metrov.

Ko sem včeraj zaključil nočno dežurstvo (spanje: 15 min), sem pričel dolgo pričakovani teden dopusta. Že med vikendom sem sklenil, da bom ugodno vreme izkoristil za uvod v turno smuko. Cilj: Triangel.

Sonce na parkirišču

Ko sem tako okoli devetih zjutraj pri mejnem prehodu Ljubelj nase vlekel smučarsko opremo, je tudi sonce prilezlo izza hribov. Tako me tekom telefonskega pogovora s sodelavko ni več zeblo in pričel sem dvomiti v količino oblačil, ki sem jih imel na sebi. A že takoj v gozdu sem se skril soncu in prišel v območje večnega hladu, kjer bi mi še kak šal ali podkapa prišla prav. A sončni žarki so me spremljali po okoliških vrhovih in mi dajali motivacijo.

Tišina gora

Utrujen, malo prehlajen, brez kondicije in s polnim nahrbtnikom fotografske opreme sem počasi sopihal v strmino. Sotrpini so me prehitevali, jaz pa sem počitek iskal med slikanjem. Korak za korakom sem v slabi uri in pol prilezel do koče, od tam pa kar takoj nadaljeval po soncu proti Trianglu. Odvrgel sem tu nepotrebna oblačila, zanemaril boleča kolena in se kar po smučišču odpravil proti vrhu. Po pol ure grizenja kolen sem stal pri zgornji postaji vlečnice, ki je bila tudi moj dokončni cilj.

Sonce za Begunjščico

Tu sem naredil nekaj posnetkov, predvsem pa si privoščil uživanje na soncu.

Zimska

Gorsko sonce

Čeprav je bil sneg steptan, pa podlaga ni bila utrjena. Tako je bila smuka bolj podobna turnemu spustu kot pa klasični smučariji. Kratek obisk celca je dal vedeti, da je zapadlo preveč snega za smučanje z mojim znanjem, saj sem se v strmini skoraj ustavil, namesto da bi plaval po snegu. Prekmalu sem bil že pri avtomobilu in s tem zaključil smuko za ta dan.

Zimski užitki