Fiat lux!

Trenutno počutje: utrujen, s polno glavo idej za pisanje.

Trenutno stanje

Bralec je zagotovo opazil, da se zadnje čase večkrat sklicujem na Matta M., a ta mladenič me zanima iz več razlogov, ki pa jih ne bi našteval. V izogib komentarjem s homofobično tematiko dodajam, da me predvsem zanimajo njegovi zapisi. Človek je pravkar praznoval njegov 26. rojstni dan, kar pa mu ob branju besed ne bi pripisal. Torej je dve leti mlajši od mene, a njegovi pogledi, načrti, cilji, prekašajo starostno razliko. Za povrh pa iz njih stalno seva še vedno prisotna otroška razigranost. Ko gledalec spremlja njegove zapise, se pogosto ne zadeva, da opazuje osebo, ki je Internetu prinesla eno najboljših blogerskih osnov trenutnega časa. In ta sistem podarila svetu na način, pri uveljavitvi katerega je rajnka Jugoslavija spodletela.

Belo

ali rdeče?

In ko tako iz njegovega bloga presedlam na kakšnega od naših spletnih časopisov, se mi oko ustavi pri opisih strašnih in nebo parajočih političnih novosti, ki pretresajo našo lepo domovino. In v upanju, da mi žolč do konca zavre ter želodčna kislina prežge moj prevelik in požrešen želodec, branje nadaljujem še pri komentarjih. In primerjam komentatorje med seboj. Beli in rdeči, vsi večni zatiranci in mučeniki, lomijo kopja in izkrivljajo besede v članku podpisanega pisuna, rešujejo svet ali vsaj svoj ego. Žalostno je, da tudi pri vremenski napovedi komentarji vedno zaidejo med komunajzarje in belogardiste, kjer pa se znanje zgodovine in verjetno tudi besedišča komentatorjem tudi ustavi.

Posveti v temo, tujec!

Vsi skupaj v naravi

In ko grem zvečer na pohod z baklami do Krive jelke, vidim pravi obraz ljudi, ki jih nepričakovan dogodek spravi iz zamaknjenega žolčnega vsakdana. Sprašujem se, zakaj prek dneva nosimo maske in si s kislino kvarimo ustni zadah, če nas že kratek sprehod po z naravno lučjo osvetljenega snega pripelje do nas samih. In ko v Gorenjcu berem o pohodu na Dražgoše, spet vidim taisti obraz ljudi, željnih … Kako naj opišem to drobno podobnost, ki sem jo opazil med Mattom in množico pohodnikov?

Bakla upanja

Živi in pusti živeti je verjetno edina resnica, ki nam manjka in ki nam zakriva naše prave obraze. Da smo beli in rdeči, oranžni, črni in roza-pikčasti, in hkrati dovoljujemo drugim, da so, kar so. Težka preizkušnja za ego, a dobra za srce. Na svetu ni barve, ki bi nas lahko določevala in omejevala. Smo otroci mavrice, le da včasih na to pozabimo. In ne živimo 5, 10, 15, 20, 50 ali 100 let nazaj; živimo tu in zdaj. In kje bomo jutri? Upam, da bomo imeli, ko nas prihodnost končno dohiti, na sebi pravi obraz.

Ogenj v nas