Pred leti se o okolju in ekologiji ni veliko govorilo. V šoli smo sicer imeli vedno neko iniciativo, da naj odpadke mečemo v koš, lulamo v stranišče in pri tem pritisnemo tisti mali gumbek namesto velikega, ter da je fino vsako leto malo počistiti čike okoli šolske tekaške proge. Ko sem se udeležil svojih prvih volitev sem nekje v ozadju zasledil celo stranko Zelenih, ki je vpila nekaj o onesnaževanju, to je pa bilo tudi vse, kar se je o tej temi slišalo. Zato me je trend zadnjih let precej presenetil. O tej stranki se ne sliši skoraj ničesar, a o tej temi se je pa na zadnjih volitvah slišalo precej. Vsak kandidat in vsaka stranka so kar na lepem pričeli poudarjati svoje načrte za bolj zeleno življenje. Od kje taka sprememba in kaj to pravzaprav pomeni za nas?
Poleg obvestila o bolj redkem odvažanju smeti so nam postavili tri luštne zabojnike za plastiko, steklo in papir. Plačam isto, govori se celo o podražitvah, a moram proizvesti manj smeti, pa še te v stanovanju ločevati na štiri skupine. Zakaj sem toliko neumen, da dejansko nekomu debelim denarnico in za povrh še zanj opravljam njegovo delo?
Sem v obdobju velikih nakupov ali bolj rečeno nakupov velikih gospodinjskih aparatov. Od vsepovsod mi tiščijo nek A razred, ki je sicer nekaj sto evrov dražji, a porabi manj energije. Torej za borih nekaj tisočakov razlike bom na leto privarčeval kar nekaj sto evrov. Kakorkoli obračam še vedno nisem čisto prepričan, da se mi račun obrne v mojo korist. Zakaj vseeno domov pripeljem tisti bleščeči A?
Če pogledamo globalno nas je v Evropi, kjer se od vseh najbolj ukvarjamo z ekologijo zgolj 730 milijonov prebivalcev. Slabo polovico manj jih imajo ZDA, domovini lepih in mogočnih avtomobilov z dvoštevično porabo goriva. Skupaj nas je nekje za eno milijardo. To je malo manj kot jih živi v Indiji. Pa pustimo Indijo večji problem je prav gotovo Kitajska, kjer živi nekako dvakrat toliko ljudi kot v Evropi. In kjer se gospodarstvo trenutno vzpenja in standardi rastejo. To pa za seboj prinese več težke industrije, ki v skrbi za dobiček zanemarja ekološke standarde. Višji standard prebivalstva prinese več elektronike v domove, več avtomobilov na ceste in potrošniško kulturo. A zaradi velike mase prebivalcev in hitrih potreb potrošnje se tudi tu zanemarja ekološka kakovost kupljenega.
Ekološke bombe torej ne bo preprečil moj svetleči se A, niti moji štirje kupčki odpadkov. Saj večina težav ni tu, kjer živim. Je jama skopana in sedaj zgolj čaka name, da padem vanjo? Vsak lahko na to gleda, kakor želi. Čas bo, kot ponavadi, pokazal, kako globoko bomo padli. Konec koncev se rezultati večstoletnega onesnaževanja in izkoriščanja okolja že kažejo. Podnebne spremembe so tu, vsi smo jih opazili in doživeli. Naravne katastrofe so pogostejše in bolj močne. Globalno segrevanje pa tudi že kaže prve znake, ki jih vsi občutimo. Stanje pa se bo verjetno še slabšalo. A če bomo vsaj mi, Evropejci, preudarni v svojem obnašanju in nakupovanju, bomo morda vzgled tudi državam, kjer je razvoj trenutno najbolj aktiven, onesnaževanje pa največje.
Lep slovenski pregovor pravi: zrno na zrno pogača, kamen na kamen palača. Konec koncev nas je 700 milijonov. Če vsi prispevamo majhen delčke, se bo globalno že nekje poznalo. In če tudi pristojni organi korak za korakom dvigujejo naše standarde, bo to vplivalo tudi za tujino. A kot sem dejal, korak za korakom, kamen za kamnom, zrno za zrnjem. In v upanju, da nismo pričeli prepozno.
Blog je del zapisov v sklopu Blog Action Day 2009!
Bi še kaj dodal? Ja, slike:
