Fiat lux!

Pred dnevi, pravzaprav tedni, sem si imel priložnost pod vodstvom arheologa, dr. Odarja, ogledati Potočko zijalko, znano arheološko najdišče. Pri tem smo imeli možnost poslušati zanimivo mistično-mitološko teorijo pomena te jame za pračloveka. Teorija zna ali pretresti arheološki svet ali pa potoniti v pozabo. Meni osebno pa je pokazala, kako lahko z nekaj domišljije in predanosti ter znanja človek razvije popolnoma nov pogled na že ustaljena znanja. Nekaj, kar v zgodovini pogosto vidimo kot nek pretres, revolucijo in za kar kar težko verjameš, da je lahko plod enega človeka in ene generacije. Da pa se ta zapis ne bo ponovno razvil v predolg avtorjev monolog, bom pustil, da slike govorijo svojo zgodbo o izletu, o človeku in o jami.

Rovi pod Kranjem so postali, kar je hkrati žalostno in veselo, središče kulturnega in tudi ostalega življenja v nekdaj kar veselem mestecu Kranj. Gre za bivši vojaški objekt dolžine 1300 m, o katerem bi vam kaj več povedal, pa vam iz spodaj opisanih razlogov ne bom. Iz dokaj neznanega razloga so me že od odprtja neznansko privlačili in kar klicali k ogledu. Da pa ne bi kdo že sedaj zaradi navdušenja letel vanje, naj povem, da gre v bistvu za betonske cevi, ki jih je turistično društvo popravilo, počistilo in opremilo, tako da lahko v njih sedaj prirejajo razne razstave in podobne družabno-izobraževalne dejavnosti.

Ponudila se je prilika in s Špelo ter Jugotom smo se odpravili na ogled filma Proteus ter v Rovih potekajoče razstave neandertalca, proteusa ter tropskih ribic. Lahko bi rekel, da se je dan pričel slabo, saj sem takoj pri parkiranju nasedel in malo odrgnil moje novo podvozje. A morda se bo nadaljeval v drugačni smeri.

Film sam si je zaslužil nagrade, ki jih je prejel. Napeta, ganljiva zgodba na bi nastala na podlagi resničnih dogodkov. Fotografija, premikajoče slike so v razmeram primerni ravni kazale svet, ki ga večina od nas ni nikoli videla in ga verjetno ne bo. Prek igre svetlobe smo si ogledali jamsko podvodno dno, njegove lepote ter tudi skrite pasti. Razstava o neandertalcu je bil zanimiv dodatek k ogledu, še posebej, ker je bil postavljen v temno in vlažno okolje jame. Meni je bil morda še toliko bližji, saj sem si z avtorji razstave le dan poprej ogledal Potočko zijalko. Rovi sami pa, kot sem že omenil: rovi kot rovi, a diskretno osvetljeni in lepo urejeni.

Da ne pozabim omeniti še “rdeče niti” ogleda – rdeče niti, orientacijskega orodja jamskih potapljačev. Z njo smo pričeli ogled in ga tudi končali. A če sem do sedaj pisal pozitivno naj kar takoj omenim, da sem bil, in z menoj tudi ostala druščina, globoko razočaran nad samim dogodkom. Razočaranje nad vinarjem, ki nekako v jamo ni sodil, niti ni bilo tako veliko; konec koncev so sponzorji prisotni na vsakem koraku. Tudi ko smo naleteli na čudnega ptiča trgovine z malimi živalmi, ki nam je za povrh dala še pasjo in mačjo hrano, sem to stoično prenesel.

A vodenje je bilo katastrofalno. Čeprav nihče iz naše skupine v rovih še ni bil in smo to vodički tudi povedali, smo skozi cevi skoraj tekli. Tako si nismo mogli prebrati plakatov, ki so osvetljeni stali ob poti. Tropske ribice so se izkazale za akvarijske neonke ter nekaj ostalih primerkov plavajočih pisančkov. Namesto njihovega imena so bile na papirjih poleg akvarijev napisane zgolj cene. Ah, saj nam je vodička o njih vse povedala, saj jih ima doma. Tako smo izvedeli, da ima ona te ribice doma in to je bil podatek, ki nam bo morda kdaj rešil življenje. Aja, spoštovana vodička, kolega vam sporoča, da ribice kamenčkov ne prestavljajo po dnu akvarija zaradi dolgčasa (bolj verjetno je, da takrat igrajo pasjanso), ampak si na ta način gradijo gnezda.

Proteusa sta se spremenila v proteus, saj se je drugi sramežljivo skrival v temnem delu akvarija. Verjetno ga je motila naša druščina zvedavih oči. Fotografiranje je bilo prepovedano zaradi močne svetlobe, ki bi poškodovala ribico in hkrati še pokvarila našo celostno izkušnjo disko luči, ki so osvetljevale proteusa. A čeprav je spoštovana vodička ustrelila marsikaterega kozla ter prikazala svoje bralno-zatikalne sposobnosti, pa nam je večer prav gotovo polepšal iskren obraz začudenja ob dogodku s netopirjem. Imeli smo namreč izjemno srečo, da je netopir prišel v rov prespati dan. Vodički je ponavadi pred nosom ušel in ga do sedaj še ni videla.  Ko nam je to našo srečo vneto razlagala se je med publiko z otroškim glasom postavilo vprašanje, če je netopir še živ. Ko bi vodička lahko nadaljevala svoj stavek, bi verjetno izvedeli še kaj o tej pošasti z neizgovorljivim imenom (vsaj za nekatere neizgovorljiv) je presenečena opazila, da ta netopir visi s kaveljčka in sumljivo diši po crkovini.

Večina postaj smo tako pretekli. Morda je bil tek rešilna bitka za našo spoštovano vodičko, ampak mi pa si nismo mogli ogledati ne rovov, ne zanimivih in nesponzoriranih razstav. Upam, da v te rove ne bo več stopila človeška noga, daj si take blamaže Kranj enostavno  ne sme in ne more več privoščiti.

Rad bi kar na začetku povedal, da je bila Soča precej bolj čista, ko smo kupili naš prvi družinski računalnik in da sem si ga kaj kmalu prilastil zase. S tem pa sem nase prevzel tudi odgovornost za njegovo blagostanje. Radovedna duša, kakršna sem, si nisem mogel pomagati, da ne bi od časa do časa programske opreme tudi pokvaril. Ob tem sem se kar sam zadolžil tudi za njeno ponovno namestitev. Čeprav je vsaka ponovna namestitev operacijskega sistema in spremljajočih programov dogodivščina zase, pa se do sedaj še nisem srečal z nerešljivo situacijo. A do sedaj se tudi nisem resno srečal s prenosnikom.

V lasti imam Lenovo R61, ob nakupu in pa tudi še sedaj kar zmogljiv pisarniški prenosnik. Robustne izdelave, morda malce škatlastega videza, a zelo lahke in priročne uporabnosti mi je takoj prirasel k srcu. A danes nismo tu, da bi ga hvalil. Naj na tem mestu še povem, da je prišel prednaložen z Visto Bussines ter da sem kmalu pričel spoštovati njegovo priloženo tehnologijo posodabljanja raznih gonilnikov in Lenovo programske opreme, ki pa je žal od aprila naprej molčal.

Ker je Vista vedno počasneje delovala, Lenovo je pravkar na novo vklopil svoj tok posodobitev in ker je pred vrati nova različica Fedora distribucija, sem se odločil, da bom vse skupaj malo uredil, pravzaprav izbrisal in na novo namestil. Po zagotovilih zastopstva Lenovo naj z uporabo originalnih namestitvenih CD-jev, ter ker do sedaj še nisem poškodoval skrite namestitvene particije, ne bi bilo nobenih problemov.

A takoj ko sem odstranil Linux particijo, sem s tem zmedel zapise, kje se skrita particija nahaja. Brez panike sem v računalnik vstavil originalne obnovitvene CD-je in kmalu sem že brisal in na novo nameščal Okna. Vsaj tako sem mislil, dokler mi ni prijazno obvestilo sporočilo, da se je namestitev končala, da pa ni bila uspešna. Ura je bila že pozna, ko sem se zavedal, da je šlo nekje nekaj močno narobe. Na srečo sem imel pri roki še nekaj varnostnih CD-jev lastne izdelave, ki sem jih pred časom bolj iz radovednosti kot previdnosti zapekel.

Tu se je namestitev končala brez večjih problemov in okoli prve jutranje ure sem že zrl v Okna. Kot se za previdnega človeka spodobi, sem si najprej namestil posodobitve in ponovno zagnal računalnik (uporabniki Linuxa morda ne vedo tega, ampak tu je potrebno skoraj pri vsaki posodobitvi vsaj enkrat ponovno zagnati računalnik, da se le-ta namesti). In na moje veliko veselje sem ob drugi uri zjutraj na zaslonu občudoval sporočilo, da na tem računalniku ni ne Windows particije, ne skrite Lenovo particije. Ker je bilo treba v službo, sem skrbi preložil na naslednji dan.

Utrujen od službe in poln skrbi sem se lotil novega poskusa uporabe starih, originalnih medijev. Tokrat so čudežno delovali in namestitev je potekala brez prekinitev. Ura se je tako že bližala polnoči, ko sem končno zagledal znani operacijski sistem Okna XP Profesional. Zaspan, kakor sem bil, sem potreboval kar nekaj minut, da sem ugotovil, kaj me pri tem moti. Želel sem si poslovnega razgleda, dobil pa le poslovna polkna. Besno pismo v Lenovo me je pomirilo in lahko sem zaspal. Še lepši pa je bilo naslednje popoldne, ko mi je z uporabo lastnih rezervnih medijev uspelo namestiti Visto, jo ponovno zagnati, namestiti vse dosedanje popravke (in jo vmes kakih stokrat ponovno zagnati). Hkrati mi je uspelo tudi skrčiti njen delovni prostor in tako pripraviti precej obilno mesto za Fedoro, ki izide ravno danes. In kmalu bo spet „papa okna“ in „dobrodošel pingvinček“.