Slovarček

Ishitateso: “Menihi, ki postavljajo skalovje”
Karesansui: “Suhi gorski potok” je peščeni, kamniti, suhi vrt.

Karesansui

Zgodovina

V obdobju med letoma 1185 in 1333, imenovanem obdobje Kamakura, je na Japonskem prišlo do sprememb v vladajoči strukturi prebivalstva. Na oblast je prišel razred vojakov, ki so se po svojem načinu življenja in običajih precej razlikovali od prejšnjega plemstva. V tem času je prišlo na Japonsko tudi večje število Zen Budističnih menihov, ki so s svojo številčnostjo prinesli spremembe tako v način gradnje stavb kot tudi v način gradnje vrtov.

Za vojake je bilo značilno, da lepot vrtov niso uživali med sprehajanjem po njih in v raznih obredih, ki so jih predhodniki prirejali, ampak so jih rajši uživali v tišini iz svojih bivališč. Tako je prišlo do razcveta skalnatega, suhega vrta, imenovanega „karesansui“, z njim pa do strokovnjakov za njegovo gradnjo, skale postavljajočih menihov imenovanih „ishitateso“. Obdobje med leti 1333 in 1568, v Muromachi obdobju, imamo za zlato dobo Japonskih vrtov. Številni vrtovi tega časa so v bolj ali manj identični obliki ostali ohranjeni še do današnjih dni.¹

Karesansui vrt Tofukuji v Kyoto

Ideja o vrtu karesansui sicer sama po sebi ni bila nekaj novega, saj so vrtove brez uporabe vode oblikovali že v obdobju Heiam, med letoma 794 in 1185. Zen Budizem pa je v karesansui vnesel močno simboliko, saj se v teh vrtovih voda pojavlja v simbolični obliki. Klasični motiv, ki ga srečamo v številnih karesansui vrtovih je suhi slap, ki ga predstavljajo skale.²

Značilnosti

Glavna značilnost suhega vrta je popolna odsotnost vode. Poleg že omenjenih skal ga pogosto sestavljajo tudi prod ali pesek, možni gradniki pa so tudi trava, mah, grmovje in drevesa. Čeprav je teh gradnikov veliko, pa so pri gradnji vrta upoštevali smiselno izrabo praznega prostora, kar je postala kar značilnost sloga. Minimalna napolnjenost s predmeti naredi vrt prazen, a ga ravno zaradi tega napolni s simboliko. Čeprav rastline niso bile prepovedane, pa so se jim povečini izogibali. Eden od razlogov je zagotovo težko vzdrževanje, saj je vrt brez vode. Poleg tega pa se rastline tekom časa spreminjajo, rastejo in vrt po nekaj letih ne bi bil več tak, kot je bil na začetku mišljen.

Karesansui vrt Ryoan-ji v Kyoto

Potrebno je omeniti še eno pomembno značilnost Japonskega vrta – njegovo povezanost z okolico. Tako je vrtove vedno potrebno opazovati skupaj z okolico; celotna slika je lahko različna od posameznih elementov.³

Ravno ta, slednja, značilnost ima pri mnogih skalnatih vrtovih zanimiv učinek. Vrt je običajno slika narave, pomanjšana in približana. Hkrati pa se popolnoma prilega v prostor. Prostor celo izkorišča za iluzijo velikosti, s skladanjem z linijami okolice se lahko navidezno poveča. Okoliški hribi postanejo njegov sestavni del, potok njegovo nadaljevanje.¹

Priporočila za oblikovanje

Ishitateso je pri oblikovanju vrta moral slediti zgoraj omenjenim zahtevam. Glede ostalega oblikovanja je imel pa bolj ali manj proste roke. Pogosto je sodeloval z naročnikom in z umetnikom.⁴ Naročnik je izrazil svoje želje in sodeloval tudi pri njihovem izvrševanju in spreminjanju. Umetnik je skrbel za estetsko podobo vrta, ishitateso pa je skrbel, kot je bilo že večkrat omenjeno, za njegovo povezanost z Zen budistično simboliko. Vsi vrtovi pa sledijo določenim estetskim prvinam.

Shitennoj Honbo

Prva takih je uporaba vzorcev. Izogibali so se močnim barvam, saj le-te odvračajo pozornost od ostalih, manj kontrastnih elementov. Sledili so naravnim teksturam, ki so kljub svoji enakomernosti malce obogatile pogled na vrt. Vzorci, ki so sestavljali vrt, so bili medsebojno skladni in zelo podobni, s čimer so preprečili dodatno segmentiranje vrta.

Skale v vrtu so bile ali samotarske ali pa so bile postavljene v skupine. Pri tem so vizualni učinek dosegli s tem, da so postavljali v skupino eno večjo skalo in parno ali neparno število manjših, ki so se nanašale direktno na večjo (nizka, podolgovata skala je vizualno podaljšala in okrepila skupino). Poleg osnovne skupine skal so uporabili tudi manjše kamne, ki so jih nametali okoli skupine. S tem so le-to vključili v vrt.

Detajl iz karesansui

Med posameznimi skalami ali skupinami so ustvarili navidezna križišča, razcepišča oziroma razvejišča, ki so lahko bila soda (presečišče štirih navideznih poti) ali liha (presečišče treh navideznih poti). Preveliko število razvejišč bi dalo vrtu občutek nasičenosti in bi s tem izgubil svojo prvotno idejo.

Skupine so bile sestavljene iz podobnih si elementov.⁵

S peskom, skalami in zidom so deloma zakrili pogled na zunanji svet, a hkrati le-tega niso preprečili. Tako so dosegli, da opazovalec kljub temu, da ne vidi vsega, le-to lahko predvidi in s tem razširi vrt tudi na zunanji svet.

Prazen prostor je prostor, kjer ni vizualnih elementov, zgolj pesek. Postavitev praznine v budizmu šteje kot umetnost, za katero pravijo, da jo je težje doseči kot pa postavitev predmeta.

Postavitev v miniaturnem vrtu

Zelo pomembna je tudi postavitev mesta, iz katerega lahko opazujemo vrt. Po njem se namreč ni smelo hoditi in ga „aktivno“ opazovati, opazovali so ga lahko samo iz določenega mesta. S pravilno postavitvijo tega prostora so dosegli vizualni učinek, kakršnega so želeli. Hkrati pa je bila iz tega mesta pogosto izpeljana glavna veja navideznega drevesa, ki je urejal celoten vrt.⁶

Vrt je bil namreč oblikovan v podobi drevesa, kjer se iz debla razcepljajo veje. Simetrije zato ni bilo (saj je tudi v naravi ni). Ob razcepišču vej so postavili ali posamezne skale ali pa skupine skal – tudi skupek skupin, ki je nakazoval ločitev nove smeri od stare. S spreminjanjem lege skale, njene izločitve ali pa dodatka nove skale, lahko dobimo različne oblike drevesa ali pa to strukturo popolnoma porušimo.

Miniaturni karesansui

O miniaturnih suhih vrtovih ni veliko napisanega. Na neki spletni strani sem sicer našel zapis, ki opisuje vrtove v zabojih. Na Japonsko naj bi prišli iz Kitajske in so bili zelo popularni v Muromachi obdobju. Bili naj bi podobni oziroma skoraj identični ostalim karesansui vrtovom, le pomanjšani in prikazujejo močno povezavo med umetnostjo in vrtom.⁴

Prvi pogled od strani

Miniaturni karesansui je vrt, postavljen v ograjeno posodo. Po tleh je posut s peskom, za postavitev elementov pa lahko uporablja kamenje, nekateri pa uporabljajo tudi razne druge pripomočke z vzhodnjaškim pridihom. Prvič sem ga opazil v seriji Ally McBeal, kjer sem dobil tudi idejo za lasten vrt. (Želja se mi je izpolnila za letošnji rojstni dan.)

Darilo

Miniaturni vrt naj bi v vseh elementih posnemal naravni karesansui. Tako naj bi sledil načelom minimalističnega, brezvodnega pristopa, ohranjal naj bi veliko praznega prostora, tudi razporeditev kamenja naj bi bila simbolična in povezana s tradicijo. Edini kriterij, ki ga je pri teh vrtovih težje izpolniti, je vklop v okolico in izkoriščanje okoliških elementov za navidezno razširitev prostora.

Karesansui - pogled iz zraka

Ti vrtički se lahko uporabljajo za okras prostora, za lastno zabavo in krajšanje prostega časa. Lahko pa se uporabljajo za meditacijo, sproščanje misli, prikaz minljivosti sveta in njegove majhnosti. Za kaj jih posameznik uporabi je njegova osebna odločitev.

Karesansui - 26.12.2007

1. Japan Fact Sheet: Gardens [↩] [↩]
2. Zen, Stones and Dialogue: Masuno Shunmyo – Buddhist Priest and Landscape Architect [↩]
3. Camelia Nakagawara: The Japanese Garden for the Mind: The ‘Bliss’ of Paradise Transcended [↩]
4. Ryoanji – Peaceful Dragon Temple [↩] [↩]
5. Gert J. van Tondler, Michael J. Lyons, Yoshimichi Ejima: Visual perception in karesansui gardens [↩]
6. Gert J. van Tonder: Eight lessons from karesansui [↩]

Slovarček

Shakkei: “Izposojen pogled” je tehnika, ki so jo uporabljali japonski vrtnarji. S postavitvijo grmovja so prekrili okoliške objekte in opazovalca “prisilili”, da se je zazrl v daljavo (hribe) in le-to vključil v sam vrt.¹
Ishitateso: “Menihi, ki postavljajo skalovje”
Karesansui: “Suhi gorski potok” je peščeni, kamniti, suhi vrt.

Japonski vrtovi

Uvod

Vrtove lahko v zahodnem svetu (Evropi in Ameriki) delimo v dve skupini: na uporabne in okrasne. Okrasni vrtovi so umetelno oblikovani in jih imenujemo parki, za katere so značilni drevoredi, številne poti s počivališči, potoki, reke, okrasni predmeti; uporabni vrtovi pa so namenjeni gojenju raznih živil za osebno in množično uporabo (polja). Z njimi smo naravo preoblikovali tako, kot nam ustreza, kot ustreza našemu načinu življenja in estetskemu pogledu na svet.²

Na Japonskem so vrtovi dobili drugačno vlogo; narejeni so tako, da posnemajo naravo in ne ravno obratno.² Zgrajeni oziroma sestavljeni so iz dreves, grmov, skal, peska, umetnih grbin, ribnikov in vode. Medtem ko imajo vrtovi Zahoda vse te elemente urejene po geometrijskih načelih pa na Japonskem te ureditve ne upoštevajo, bolj se nagibajo k naravi in naravnim postavitvam.³

Japonski vrt - Erinji

Vrtovi sledijo trem osnovnim načelom: majhne dimenzije, simbolika in pomanjšanje izseka pokrajine (izposojen pogled – Shakkei) tako, da njena velikost ustreza izbranim dimenzijam. Osnovni elementi, ki se pri tem uporabijo, so pesek in kamni (skale).³ Poleg teh elementov so pogosti tudi reka oziroma potok, ribnik, most, otok, svetilke in čajna hiša ali paviljon.¹

Razdelitev vrtov

Vrtove lahko delimo na:

• Sprehajalne vrtove; opazujemo jih s poti, po kateri se sprehajamo
• Opazovalne vrtove; opazujemo jih z enega mesta, bodisi razgledne ploščadi ali pa s hiše, paviljona.¹

Poleg te delitve poznamo tudi delitev na:

• gričevnate vrtove; sestavljene iz jezerc in gričev, ki se nahajajo ob hiši
• ravninske vrtove; kjer vrt predstavlja ravnina brez omenjenih elementov.¹

Zgodovina

Prvi vrtovi

Prvi znani vrtovi segajo v obdobje Asuka (med letoma 593 in 710 našega štetja), kateri je sledilo obdobje Nara (med letoma 710 in 794 našega štetja). V tem obdobju so se oblikovali vrtovi vladarske družine in močnejših klanov. Za njih so značilni veliki bajerji, ki simbolizirajo ocean in otoki v njem. Poudarek je na obalnem pasu. V tem času je na Japonsko prispel budizem, z njim pa vpliv celine – mostovi in vodnjaki, ki imajo svoj izvor v Kitajski.³

Vrtovi v stilu Shinden-zukuri

Po končanem Nara obdobju se je prestolnica leta 794 preselila na območje Kyoto-a in pričelo se je Heian obdobje (med letoma 794 in 1185). Gre za obdobje razcveta veličastnih vrtov. Zaradi vročega in vlažnega podnebja so ljudje na območju Kyoto-a z vrtovi želeli pridobiti občutek svežine in hladu. Tako so v vrtove speljali potoke, ovalne bazene (dovolj velike, da so omogočali čolnarjenje), paviljone namenjene lovljenju rib; območje med stavbo in paviljoni pa je pokrival bel pesek, kjer se je prvotno odvijal protokol.

V tem obdobju se je razvil tudi sprehajalni vrt, ki je imel pot, po kateri so se obiskovalci lahko sprehajali in uživali v pogledih na vrt. Ta tip vrtov pogosto najdemo v templjih v obdobju Heian, Kamakura (1185 – 1333) in Nuromachi (1333 – 1573).³

Japonski vrt za sprehajanje: Rikugien

Vrtovi v stilu Jodo

V desetem stoletju se je budizem že močno razširil med aristokracijo, med katero se je razširila misel o Jodo-u (Čista zemlja). To miselnost so povzeli tudi takratni vrtovi, ki so se posluževali starodavnih Japonskih motivov. Osrednja točka teh vrtov je bajer, prek katerega je kopno povezano s otokom na sredini. Zaradi razrasta umetnosti grajenja vrtov so se pojavila tudi dela, kritike le-teh.³

Vrtovi Zen ločine

Po končanem Kamakura obdobju je prišlo do porasta vojaškega razreda in do vdora Zen duhovnikov iz Kitajske, kar se odraža na stavbah in vrtovih. Vojaki niso bili tako močno naklonjeni protokolarnim „zabavam“ kot civilisti; vrtove so radi opazovali iz hiše, vrtovi pa so bili oblikovani tako, da so bili prijetni za oko. V tem času je prišlo do porasta števila menihov imenovanih ishitateso.

Karesansui vrt Ryoan-ji v Kyoto

Obdobje Muromachi (med letoma 1333 in 1568) je poznano kot zlato obdobje japonskih vrtov. V tem času so se razvili karesansui (suhi gorski potok), suhi, peščeni vrtovi, ki so eni najbolj abstraktnih od vseh. Kamenje prikazuje slapove ali gore, beli pesek pa tekočo vodo. Karesansui postal najbolj znan tip vrtov, ki je vplival (in na katerega je vplivala) tudi na arhitekturo.³

Karesansui vrt Tofukuji v Kyoto

Čajni vrt

Obdan s tiho duhovnostjo in prepleten s čajnim obredom se je razvil čajni vrt. Zanj je značilna izbira naravnih materialov in oblik, v njem pa se nahaja tudi čajna hiša. Stopni kamni, kamnite svetilke, šopi dreves so njegove značilnosti.³

Vrtovi stila Kaiyu

V obdobju Edo (med letoma 1600 in 1868) so se razvili številni vrtovi, ki so bili povečini namenjeni fevdalni gospodi. V sredini imajo jezerce, zanj pa so značilni mogočne skale in drevesa, lahko pa so ga obdajale tudi čajne hišice. V začetku Meiji obdobja (med letoma 1868 in 1912) je v tradicionalno Japonsko vdrl Zahod, ki je s seboj prinesel prostrane vrtove z ogromnimi travniki.³

1. Japanese Garden; Wikipedia; http://en.wikipedia.org/wiki/Japanese_garden [↩] [↩] [↩] [↩]
2. Japanese Gardens In Miniature: Alice Trageser; http://www.uvm.edu/~outreach/ [↩] [↩]
3. Japan Fact Sheet; Web Japan; http://web-japan.org/ [↩] [↩] [↩] [↩] [↩] [↩] [↩] [↩]

Tisti, ki ste večkrat obiskali našo domačo stran “Pr’ Bubijih” ste verjetno opazili, da je le-ta že kar lep čas nedosegljiva oziroma v prenovi. Sedaj vam lahko z olajšanjem povem, da se prenova bliža h koncu in naj bi se zaključila v mesecu maju. Z njo je bilo več dela, kot smo mislili na začetku, preglavice pa so nam delale tudi ostale spremembe, ki jih doživljamo tekom tega leta. Tako nam je ostalo premalo časa za izpolnitev naših želja. A sedaj smo po zaslugi deževnih vikendov prišli do točke, ko vidimo luč na koncu predora. Zaradi tega smo tudi že umaknili staro in testno stran, ob tem pa opazili, da so določeni članki obviseli v zraku. Z mojega področja gre predvsem za pisanja o različnih verah, filozofijah in razmišljanjih, pa tudi za kar dobre članke o japonskih vrtovih. Ker na novih Bubijih ne bo prostora za že omenjena besedila, sem se odločil, da jih objavim kar na blogu. Upam, da vam bodo všeč in da jih boste z veseljem še kdaj prebrali.

Lahko bi pisal o s slamo obloženem stropu stanovanja, ki ga prenavljava, ali pa o luknjah, ki skozi tla razkrivajo klet. Lahko bi pisal o novem estrihu, ki se pravkar suši, o štromarju, ki je polagal cevi za kable ali pa o podjetju, ki nama je uredil odtoke, vodo in nastavil centralno. Lahko bi pisal o prodaji starega, dobrega družinskega prijatelja, ki je pred meseci dopolnil petnajsto leto. Lahko pa bi pisal o nakupu novega, temnega, postavnega velikana. Lahko o telefonskih pogovorih, srečanjih, spletnih voščilih, ki si jih te dni izmenjavamo. Pa ne bom. Brez zamere prosim. Rajši bom objavil filmček, ki mi je danes polepšal dan. Zakaj bi namreč pametoval, pridigal, žalil, se hvalil ali pa se smilil sam sebi?