Fiat lux!

Bolj uradno bi se moralo reči načrtovanje. Tak naslov sem izbral zato, ker že celo tekoče leto načrtujem. Večina načrtovanja pa se bolj ali manj neposredno dotika mojega življenja v prihodnosti. Počasi in povsem neprostovoljno namreč odraščam, ob tem pa doživljam vse, kar se tiče tega procesa. Kaj naj rečem, po eni strani se veselim vseh večjih sprememb, ki si jih obetam, a hkrati me je prav pošteno strah. Pa ne toliko kakšne samostojne poti, ta je pravzaprav edina stvar, ki se jo resnično in brezpogojno veselim. Strah me je vseh odločitev, ki sem jih prisiljen na tej poti in v tako kratkem času sprejeti.

Pa si poglejmo, o čem govorim. Prvo odločanje se dotika spletne strani, ki je trenutno v zadnjih fazah obnove. Tu z mojo drago počasi dosegava stanje, ko bo stran primerna za objavo. Pomembnejše odločitve so bile povečini že sprejete in tudi izpeljane v praksi. Stran je bila bolj ali manj dobro sprejeta, določene komentarje sva že upoštevala, določenih ne moreva, nekateri pa se trenutno ravno izvajajo. Trenutno stran deluje v vseh sodobnih brskalnikih in tudi Internet Explorerju 6, s tem da je pri slednjem precej spremenjena in okrnjena. A ker je namestitev nadgradnje na 7 brezplačna in brez preverjanja istovetnosti Okenskega sistema, se ne misliva ozirati na bolj okrnjeno različico. Skrbi pa naju prihajajoči Internet Explorer 8, ki stran prikaže pravilno le v prirejenem načinu delovanja (čeprav naj bi v polnem načinu bolj upošteval standarde kot pa v tem prirejenem načinu). Si bo potrebno še dodatno ogledati, kje so težave.

Stvar, ki je še povsem v povojih, je delo na tem blogu. Od prvotne ideje, torej razpredanja o mojih osebnih filozofijah, smo prešli na vse ostalo. Hkrati pa je izgled postal malo zastarel, čeprav mi je njegova minimalističnost še vedno všeč. Spremeniti želim tako dizajn kot tudi samo tematiko. A ne vem še, kam me bodo ideje pripeljale.

Potem je treba še zapisati, da je zvestega spremljevalca, ki me je spremljal skoraj povsod, pričela napadati rja. O njegovi občasni muhavosti in želji po spreminjanju smeri sem pogosto razpredal vsem, ki so me želeli poslušati. Tako sem prišel do točke, ko sem se dejansko usedel v tega zvestega spremljevalca in se odpeljal do kar lepega števila avto-salonov, kjer sem preizkusil njihovo ponudbo. Morem reči, da se je v 15. letih, kolikor jih je moj Clio dopolnil, kar precej spremenilo. Tako sem vozil Peugeota 207, Hyundai-a i30, Kia-o Ceed, od znotraj sem si ogledal tudi Ford Fusion-a, Fiat Punto-ta ter Mazdo 2. Najboljši vtis je naredil i30, čeprav bi pred končno odločitvijo rad sedel še za volan novega i20.

Kot zadnjo in trenutno najbolj aktualno planiranje pa bi omenil prenovo kamrice, kamor se želiva z že pred tem omenjeno mojo drago umakniti. No kamrica ima tudi klet in še nekaj sob, vse pa je zaradi starosti potrebno temeljite prenove. In tu sva sedaj. Dokončujeva ideje, zbirava ponudnike, poslušava mnenja in si ustvarjava svojega. Več pa zaenkrat še ne bi pisal, je še prezgodaj.

Blog se bo, tako vsaj kaže, spremenil v opis razvoja zgoraj omenjenega načrtovanja. Zame kot avtorja bo prav gotovo nudil zanimiv pogled v začetke. Morda pa bodo zapisane besede tudi v vas, dragi bralec, sprožile nostalgijo po času, ko ste doživljali kaj podobnega.

Knjiga Dese Muck je pri meni utonila v pozabo, saj sem jo bral v začetku najstniških let, ko je bila tematika še zelo aktualna. Ko pa so mi v roke prišle karte za premiero gledališke izvedbe te knjige, pa nisem kaj dosti okleval; z Bubiko sva se kaj hitro odločila, da bova soboten večer posvetila tej temi.

V Prešernovem gledališču Kranj se je ta večer zbrala kar pisana druščina. Ker sva prispela bolj pozno, tako nisva spremljala, kdo vse od znanih je prišel. A zagotovo jih je bilo kar nekaj, med drugim tudi moja soseda.

Predstava? Zelo zanimiva. Igra je potekala brez večjih napak. Sem ter tja je bilo besedilo aktualizirano na trenutno tajkunsko, cestno-gradbeniško in zdravstveno tematiko, a vedno v kontekstu in z okusom. Igralci so se kar vživeli v like, poseben užitek pa je bilo opazovati samo avtorico knjige, Deso, kako se znajde na odru. Čeprav ni igrala glavne vloge, je bil njen prihod na oder za marsikoga od nas presenečenje. Tudi zame, saj si pred prihodom nisem prebral igralske zasedbe.

Ob smehu, spominih na mladostno odkrivanje spolnosti ter prenekateri za naju še kako aktualni tematiki nama je ura in pol predstave kar prehitro minila. Večer sva zaključila s posladkom – princes krofi, nato pa domov v …

Ponovno sva si z Bubiko izborila dela prost dan. Ker nama je Dedek Mraz za Novo leto prinesel popolnoma novi karti za 50 minutno masažo v Termah Snovik, sva se odločila, da bova ta dan namenila razvajanju. In tako se je pričelo …

Terme Snovik ležijo, za razliko od bolj znanih slovenskih term, kar v okolici Ljubljane, v Tuhinjski dolini. Pot do njih je dobro označena, na voljo pa je, vsaj za ta letni čas, več kot preveč parkirnih mest. Tuji gostje običajno stanujejo kar v kompleksu stanovanj nad termami, večina domačih gostov pa pride sem zgolj na obisk. Sprejem v recepciji je bil prijazen, uslužbenka pa nama je postregla tako z informacijami glede cen in namestitve kot tudi z nasveti kje oz. kako naj na najbolj prijeten način prideva do prostora namenjenega masažam.

Za masaže je potrebna predhodna rezervacija termina. Midva sva si mesto zagotovila že več tednov nazaj, a ponavadi zadostuje klic dan ali dva pred želenim terminom. Žal nisva dobila skupnega termina, z Bubiko sva se masirala eden za drugim. Ker pa sva kupila tudi dnevne kopalne karte, pa se je drugi lahko čakajoč na masažo namakal v termalni vodi. O sami masaži pravzaprav nimam kaj dosti za povedati. V petdesetih minutah sem se pošteno sprostil in odpočil. Maserka je bila prav prijetno zgovorna, rada je govorila, a hkrati ni poskušala vsiljevati svojega mnenja. Edino poslušanje ji je delalo preglavice, a tega sem že navajen. Na srečo pa je znala tudi zaznati, da moja draga ni tako zgovorna, zato se je Bubika med masažo lahko spočila v tišini.

Sedaj pa še nekaj besed o termah. Zaradi zimske sezone je bil odprt samo notranji bazen in njemu pripadajoči objekti. Tako sem po masaži vstopil v bazenski prostor, ki je bil prav prijetno topel. V bazenu in okolici je bilo kar precej ljudi, tako da sem bil že rahlo nejevoljen, saj, razvajenec, nisem našel prostega ležalnika. Voda v bazenu sicer ni bila vroča, a vsekakor ni bila mrzla. Prav prijetna za uživanje in plavanje. Seveda pa se je zazdela prav ledena, ko sem stopil v masažno kad z vročo vodo. Le-ta je bila na začetku stalno polna. A kot je omenila že maserka, ima večina obiskovalcev dvourne karte, zaradi česar so kmalu pričeli odhajati. Čez eno uro, ko se mi je pridružila tudi Bubika, je bil bazen in prostor okoli njega že zelo prazen. Tako sva lahko po mili volji uživala v vseh možnih masažnih vodnih curkih ter se grela v omenjenem bazenčku.

Želodec naju je pripravil do obiska restavracije v kompleksu. Že vnaprej moram povedati, da se mi cene sicer niso zdele pretirano visoke, a vsekakor niso ravno ugodne. Slab priokus je naredila tudi odsotnost natakarja oziroma v najinem primeru natakarice, ki se je prikazala šele, ko sva že razmišljala o vlomu v omaro s slaščicami. Želodce sva si potešila z “vročim psom”, njihovo solato, sam pa sem si za povrh privoščil še hmeljev napitek. Po prehranjevanju in prijetni debati, ob kateri sva že pozabila na dolgo čakanje na natakarico, sva nadaljevala razvajanje v in ob bazenu, kjer sva ostala dokler naju ni premagala utrujenost in bolezen.

Čeprav sem bil nad termami in samo masažo sprva skeptičen, pa so se terme Snovik na koncu izkazale kot čisto prijeten prostor z čudovitim pogledom na okoliško naravo. Če me je od razvajanja v podobnih objektih do sedaj odvračala množica hrupnih obiskovalcev in precejšnja oddaljenost, pa v tem primeru le upam, da jih bom lahko kmalu spet obiskal. Upam, da bodo do takrat že popravili pokvarjen pisoar, ki se nekako ni skladal z drugače urejenim kompleksom.