Fiat lux!

Prejšnjo nedeljo sva s kolegom Jugotom, ki ga bralci bloga že poznate, odpravila proti Primorski. Obiskala sva soline (tokrat za spremembo Strunjanske), potem sva se po pešpoti odpravila do naših, žal precej nepoznanih klifov in dan zaključila v Piranu. Najbrž ni treba poudarjati, da je bil dan namenjen fotografiranju. Uspehe si lahko pogledate na spodnji predstavitvi, ali pa kar na Picasa albumu.

Včasih imamo pač srečo. In tokrat sva jo imela midva z Bubiko. Oba sva dobila čisto nepričakovano na isti dan prosto, pa še sonce je bilo napovedano. Seveda je po tako dolgem obdobju slabega vremena takoj padel izlet. In ker je zima se spodobi iti na sneg. A dež je v dolini pustil le še kako belo zaplato, snežna meja v hribih pa se zdi tako visoko. Nič, bomo poskusili priti na Tromejo, tam bo zagotovo belo.

Ker sem z avtom po popolnoma zaledeneli cesti komaj prilezel do improviziranega parkirišča, in ker sankaška proga ni bila urejena – noja, v snegu se je videla le dobro shojena gaz, smo se rajši odpravili na drug konec doline – v Tamar. Parkirišča so v Planici šele odkopavali, pravzaprav so odkopavali omarice z elektriko. Za malo obiskovalcev, kolikor nas je bilo (nekaj avtomobilov in en avtobus otrok na izletu), se niso prav dosti menili. Mi pa smo jo mahnili užitkom naproti.

Podi uživa

Obilica snega nas je presenetila. Podi se kar ni mogel navaditi, da je prost in da lahko počne kar želi. Tako sva ga nekaj časa čakala, da se je natekel po celem snegu.

Bela pobočja

A že čez nekaj metrov smo prišli na sončno jaso, kjer ga je Špela zabavala z žogo, jaz pa sem ga poskušal loviti v objektiv.

Podi v akciji

Ko smo končno krenili na pot, se kar nismo mogli načuditi količini snega, ki je bil pred in pod nami. Koliko ga je se najlepše vidi po „telegrafštangah“, katerih kabla se lahko vsakdo dotakne. Morda zadnjič.

Bleščice

Na sankah

Hodili smo precej počasi, saj sem veliko fotografiral. Eno kratko klančino smo celo presankali. Ko nas je pričelo zebsti, smo pospešili. V Tamarju smo zavili v kočo, kjer smo se pogreli s čajem. O sami koči ne bi izgubljal besed, a čaj je bil dober – sladek. Kozarčka žganega, ki sem ga naročil, pa žal nisem ne videl ne poskusil.

Kapelica pod snegom

Povratek je bil bolj sankaški. Obilica snega in pomanjkanje ljudi je progo naredilo hitro. V kakšnem ovinku sem se kar malo bal za moj fotoaparat, ki je bil seveda še vedno za vratom. A do nesreče, na srečo, ni prišlo. Podija sva tako utrudila, tokrat se ni sankal ampak je tekel ob in za sankami, da se mu na koncu ni več ljubilo igrati z žogico. Tako smo izlet zaključili in se odpravili v Moby Dicka na kosilo.

Čeprav sem včerajšnji dopoldan izkoristil za izlet na Šmarjetno, pa me je očetovo povabilo zvabilo še na popoldanski sprehod na Zelenico. „Zdravje“ in utrujenost kot posledica omenjenega sprehoda, pa tudi dejstvo, da še nisem imel poštenega zajtrka, so v kombinaciji s pomanjkanjem kondicije povzročili, da so me prehiteli pravzaprav vsi, ki so danes imeli željo smučati po tem smučišču. No, ampak kljub temu je bil izlet prav prijeten, z njega pa sem prinesel kar nekaj lepi slik.

Poslušam Iztoka Mlakarja in njegove „Bose noge”. In se čudim. Kako je možno, da nekdo spiše tako hvalnico ženski, tako nežno in romantično skladbo, hkrati pa je v njej toliko žgečkanja in namigovanja? In kako da se širna Slovenija ziba v „Ne boš ti meni zizike majal, ne boš ga notri dal”, „Uh, kaka ritka” ter zmagovalni „Kako je velik ta tvoj … trojanski krof”? Je imel Gauss res prav?