Fiat lux!

Včeraj sem si po dolgem, dolgem času spet privoščil smučanje. In to tisto, kjer greš do blagajne in si kupiš karto, potem se pa kot gospod pelješ s sedežnico do vrha in se nato ves spočit spustiš v dolino. Vzrokov za tako odločitev je bilo več, glavni pa prav gotovo kritično pomanjkanje smučarske kilometrine. Pri turni smuki je namreč zelo pomembno, da se po osvojenem vrhu tudi varno spustiš v dolino.

Za 14€ sem kupil triurno karto, šele nato pa mi je blagajnik povedal, da dela samo spodnja enoseda. Na vprašanje zakaj, mi je prijazno zabrusil, da mi lahko posodi lopato, pa naj sam odkopljem zgornje proge, ki jih je zasul plaz. Ker pretiranega obiska smučišča nisem pričakoval, sem se zadovoljil tudi z okrnjeno progo. Za tri ure smučanja bo že, tako ali tako sem prišel nabirat kondicijo in kilometrino.

Prvi spusti so minili v duhu navajanja na smuči in smučanje. In ravno ko sem ujel pravi tempo, je smučišče zagrnila megla. Hitrost smučanja se je s tem upočasnila, jaz pa sem lahko predvsem vadil orientacijo na smučišču ter vožnjo, ko ne vidiš ne kaj je pred teboj in ne kaj je pod teboj – torej predvsem lovljenje ravnotežja. Zgodba pa se je popravila v zadnji uri, ko je veter pregnal meglo in prava smučarija se se pričela. Mislim, da sem v zadnji uri naredil več krogov kot v prejšnjih dveh skupaj. Po preteku časa sem se vrnil v megleno in oblačno dolino, kjer je snega le še za vzorec.

Pogled s smučišča

Število zapisov na blogu je drastično upadlo. Posledica tega je polno zapolnjen dan. Od službe pa do projektov, ki sva si jih z Bubiko zastavila. Zadnji, a zagotovo največji in najtežji projekt, je nova spletna stran za Bubije. Stran namreč odkar sva jo obelodanila, ni doživela večje spremembe. A ker se splet in tudi midva razvijamo, je prišel čas, da se spremeni tudi stran. Vsaka sprememba pa je riskantna. Zaradi tega sva se odločila, da na naslov “http://www.bubi.si/nova/” postaviva primer nove strani. Tako bi ga lahko obiskovalci v miru ocenili, ter nama sporočili kaj jim ustreza in kaj ne. Staro stran si lahko ogledate na naslovu “http://www.bubi.si/stara/“. Upam, da boste v komentarje zapisali, kaj vam je všeč in kaj vas moti!

Ko sem izvedel, da bo morala moja draga danes v službo in da ne bo nič s kakšnim sankanjem, sem se odločil, da bom dopoldne izkoristil za smučanje. Glede na to, da sem v zadnjih dveh letih bolj poredko stal na dilcah, in glede na to, da tudi v hribe nisem preveč zahajal, sem se odločil za znano Zelenico.Odločil sem se, da čas danes res ne bo moj gospodar in da bom tako uro odhoda, dolžino poti in uro prihoda določal sproti. Tako sem šele malo pred deveto prišel na parkirišče pod smučiščem in z grozo odkril, da bom avto pustil kar na spodnjem delu. Prav tako mi je zaradi številnih kombijev smučarskih klubov postalo jasno, da bo tu danes tekma.

Vzpon sem pričel dokaj hitro, saj se je ob istem času želelo odpraviti več turnih smučarjev in pa tudi pohodnikov. Kmalu mi je postalo jasno, da bom moral hoditi svoj tempo, če želim priti vsaj do koče. Hodil sem po večini po poti namenjeni pohodnikom, tisti čas, ki sem ga prebil na smučišču, pa sem opazoval tekmovalno progo in pa pionirčke, ki so imeli ravno takrat ogled proge. Ostalih smučarjev niti ni bilo veliko, tako da je tudi na smučišču vladal mir. Pri koči sem se zapletel v kratek pogovor s še enim turnim smučarjem (upam, da mu nisem priskutil malice), nato pa se iz zmrzali odpravil proti sončku.

Ker se noge niso strinjale, da bi pogledal proti Palcu, sem zavil kar proti Trianglu. Tudi tu sem se izognil smučišču in sem se držal rajši zratrakirane ceste. Sonce me je tako navdušilo, da sem kar naprej nekaj škljocal z aparatom. Čeprav na soncu ni bilo hudega mraza, pa je baterija zaradi dosedanje hoje po senci odpovedala poslušnost. Na srečo imam ponavadi v kakšnem žepu ob telesu shranjeno rezervo, tako da sem se lahko poigral še s slikanjem smučarjev. Malo pod vrhom sem pomalical in se podal v dolino.

Pomanjkanje smučarske kilometrine se je poznalo. Vesel sem bil, da se nisem podal na pravi turni izlet. Že utrjena in zglajena proga mi je namreč povzročala preglavice, pomankanje kondicije pa je bil vzrok za številne počitke. Kar malo sem bil razočaran nad svojim stanjem, ampak drugače pač ne gre. V avto sem se zbasal zadovoljen nad preživetim dopoldnevom. Kar malo mi je bilo žal, ko sem se zapeljal v meglo.

Pred nekaj leti so bili blogi “IN”. Blogosfera v Sloveniji se je šele razvijala. Svet je bil morda malo pred nami, a se je še vedno ukvarjal s samo uveljavitvijo blogerstva, z njegovimi definicijami in standardi. In mi smo pričeli blogati o tem, kaj sploh bloganje je. Po spletu smo lahko brali zanimive razprave, ki so jih vili novopečeni blogarji. Še bolj zanimive pa so bile razne pogovorne oddaje, ki so kar naenkrat morale v svoj program vključiti tudi ta modni trend in so tako v svoje vrste povabile kakšnega hišnega blogarja, kakšno blogersko divo in pa za povrh še teoretika, ki je ali pa ni pisal blog.

Sama situacija je bila kar malo komična. Smernice so postavljali ljudje, ki so šele pričeli spoznavati bloganje. Stari prekaljeni mački so bili spregledani. Čeprav so se s tem konjičkom ukvarjali že dalj časa, niso bili sposobni “dojeti”, da bistvo bloganja niso zapisane besede ampak družbene niti, ki se med njimi pletejo. V teh nekaj letih se je situacija spremenila. Nekateri stari mački so odnehali, večina jih še vedno piše. Večina najglasnejših novodobnih “teoretikov” je utonila v pozabo. A blogi so se obdržali. Še vedno jih je zanimivo brati, pa čeprav gre pri številnih avtorjih bolj za muho enodnevnico. Pišejo, dokler imajo kaj za povedati, nato pa se njihove besede združijo z vesoljem, ki mu pravimo splet.

Pred časom sem tako spisal seznam blogov, morda bolje rečeno tem, ki bi jih rad bral. Največja želja – strokovni blogi – se mi ni izpolnila in se mi verjetno nikoli ne bo. Čeprav bi bilo zanimivo brati redno izhajajoče članke o medicinski tematiki, pa se je razvoj wiki strani tako razmahnil, da pravzaprav vse potrebne informacije najdemo na teh straneh. Veseli me, da so se obdržali stari mački, kot je na primer Vidmar (čeprav me sedaj, ko si.blogs ni več njegov le-ta storitev ima za mrtvega!!!), pa tudi prijatelj agapetos je svoje pisanje razširil še na dodatne bloge (osebni blog, blog o čajčkih). Tudi oči se še vedno drži, pravzaprav je kar precej aktiven. Blogi o duhovnosti so počasi povedali svoje. Večina idej se je pričela ponavljati, zato je tudi interes zanje padel. Vesel sem, da je Clarity pričel manj pisati in bolj uživati življenje

Kaj rad berem? Enako, kot pred leti. A kot blogerju bi mi bilo morda bolj pomembno vprašanje: Kaj rad pišem? Časa za pisanje mi zmanjkuje. Blog, spletna stran, ki te dni doživlje temeljito prenovo (a o tem kak drug dan), pa seveda punca in njen kuža, pa služba zapolnjujejo teden. Tako je komaj kaj časa, da si med vikendom naberem nove izkušnje, da potem lahko o njih pišem. Ni mi všeč, če se prevečkrat ponavljam. Ne pišem rad o temah, kjer sem povedal že vse, kar vem.

Pred časom sem veliko pisal o duhovnosti. Prepričan sem, da sem pogosto omenil reinkarnacijo. Pa tudi smrt; hm, če razmišljam za nazaj je bil tole morda res precej depresiven blog. Morda prihaja čas, ko bo tudi ta blog počasi zaprl svoje strani in se ponovno rodil svež, prenovljen in bolj v skladu z mojimi trenutnimi interesi ter tudi bolj povezan s novo stranjo o Bubijih. Rad pišem. A nerad se ponavljam.