Opisi lepih kotičkov v naravi in v mestih, ki pogosto ostanejo neopaženi.
Premanturo smo letos obiskali malce drugačni Bubiji. Prvič sva dopustovala kot zakonca in prvič sva dopustovala kot starša. Premanturo je prvič obiskal najin mali fantič Samo, ki je na srečo enako kot midva užival v čofotanju po vodi in hlajenju v senčki borovcev. Dopoldneve smo preživljali v čistem in mirnem zalivčku Kamenjaka, popoldneve pa pri prikolici z zabavanjem novega družinskega člana.
Na Sv. Jošt nad Kranjem smo se povzpeli iz Stražišča. Izbrali smo Sodarjevo pot, ki velja za bolj priljubljeno. Večino časa poteka po senci gozda, kjer tudi strmina ne popušča. Pri lesenem krokodilčku, ki skriva izvir pitne vode, smo imeli pavzo. Mimo taborniškega doma smo nadaljevali po cesti, ki nas je pripeljala do Doma na Joštu in cerkve sv. Jošta. V dolino smo se vrnili skozi Javornik.
Podali smo se v zasneženo dolino Vrata. Sprehodili smo se iz Mojstrane po dolini potoka Bistrica. Zaradi lepih zimskih prizorov narave smo hodili počasi, fotografirali in uživali v zimi pa veliko. Pri Koči pri Peričniku smo naredili krajši postanek, potem pa smo se povzpeli še na razgledno ploščad slapu Peričnik. Vračali smo se po isti poti, pred odhodom domov pa smo obiskali še izvir Zelenci.
Sprehod po Secesijski Ljubljani nas vodi mimo mogočnih zgradb okoli Miklošičeve ceste in Miklošičevega parka. Tam je zbrana večina najpomembnejših ljubljanskih secesijskih stavb, zgrajenih v začetku dvajsetega stoletja. Zgradbe odlikuje svojstven stil, pri katerem so v arhitekturo vpleteni elementi rastlinske tematike, stilizirane grafične elemente in geometrijske vzorce.
Na Blegoš sva se povzpela po najbolj obiskani poti, ki vodi izpred lovske koče na Črnem Kalu. Med hojo sva občudovala razgled na škofjeloške hribe in dolino, videla sva veliko pomladnih cvetlic in hkrati lahko naredila tudi snežno fotografijo. Na vrhu sva občudovala razgled, nato pa sva se spustila do Koče pod Blegošem. Pri vračanju v dolino sva se srečala z (bolnim) divjim petelinom.
Dan smo namenili potepanju po Ljubljanskem barju. Naužili smo se lepega razgleda iz obzidja cerkvice v Dragomerju, obiskali kamnolom v Notranjih Goricah, nato pa se iz vasi Jezero povzpeli na bližnjo vzpetino s cerkvico sveto Ana. Preko gozda smo se sprehodili mimo spomenika Zore Luckmann in kaj hitro osvojili vrh z lepim razgledom. Dan smo zaključili na Sodnem vrhu z opazovanjem vlakov pod nami.
Ko ni časa ali vremena za potep, je čas za dobro knjigo.
Izpod peresa pisatelja Paula Coelha je nastala zgodovinska pripoved o Margareth Zelle, ki jo poznamo pod imenom Mata Hari. Avtor nam predstavi usodo dekleta, ki je iskala blišč, a vedno našla zgolj bedo. Ali je res umrla za posledicami svojih zločinov kot pravijo sodniki, ali pa zgolj zaradi strahu, ki ga je s svojo močjo in lepoto sejala med možmi?