Fiat lux!

Včeraj sem se odločil zdravo živeti in sem odšel na Šmarjetno. Sprehod je bil res prijeten, prepotil sem se in v tek spravil tisto zavaljeno podgano, ki mi poganja kri po telesu. Žal pa mi je uspelo malo pred koncem sprehoda pred oči prikazati vse še neodkrite zvezde neba, gleženj pa postaviti v zanj ne preveč udoben položaj. Sedaj se poskušam smiliti vsakemu, ki pride mimo. A kaj, ko bo čas mavričnega stopala kmalu mimo.

Težko se je postaviti v kožo drugega. Težko se je ozreti prek ograje lastnega predmestja v sosednji geto, čeprav je le-ta zgolj eno ulico stran od nas. Tako je težko videti, kako živijo ljudje z roba. O njih slišimo v medijih, včasih vidimo kakšno sliko. In nas pretrese, za trenutek smo radodarni, sočutni. Nato pa se usedemo v naš novi avto in se odpeljemo na kosilo v restavracijo.

Čeprav je tema tega zapisa revščina, pa ne bom pisal o ljudeh z roba. Ne bom pisal o kakšnem revnem getu, ki bi ga lahko videli v mestih, a se mu rajši izognemo. Pravzaprav ne bom veliko pisal, tisto, kar pa želim povedati, pa se tiče kar celega mesta.

Gre za eno večjih mest v Sloveniji, nekdaj znano po železarski industriji, sedaj pa bolj po zimskem športu – hokeju. Tam sem našel svojo zaposlitev in tam preživim velik del dneva. Pri svojem poklicu se srečujem z ljudmi in oni mi pogosto zaupajo svoje življenje. A bolj kot besede me pretresejo dejanja, ki se jih oni morda niti ne zavedajo.

Na prvi pogled se naši obiskovalci ne razlikujejo med seboj. In se ne razlikujejo od obiskovalcev ostalih podobnih ustanov po Sloveniji. Tako da se razni strokovni sodelavci, ki pridejo k nam predstavljati novosti svoje blagovne znamke, pogosto čudijo, da je promet s temi prestižnimi znamkami, kljub velikemu pretoku ljudi, nepričakovano majhen. Ob razlagi zgolj majejo z glavo in nam ne verjamejo.

A tako je. Mesto, kjer delam, ni bogato mesto. Čeprav ga nihče ne bi razglasil za mesto revežev, pa se pogosto zgodi, da si tu ljudje ne morejo privoščiti takih zdravstvenih storitev kot si to lahko drugje. Gre za malenkosti, banalnosti. In ravno to je tisto, kar me je presenetilo. Čeprav na prvi pogled kot jaz in ti, pa se ti ljudje, o katerih pišem, vsak trenutek dneva srečujejo z matematiko in ekonomijo. In tako lahko postanejo sredstva, ki nam lajšajo življenje (pa naj gre za sredstva proti bolečini, zaprtju, kašlju, vnetju grla, težavam okoli zadnjika), luksuz, ki si ga marsikdo ne more privoščiti.

Na delavnem mestu sem se naučil veliko. Pa ne samo o stroki, ampak tudi o ljudeh. In o sebi. Obiskovalci, ki prihajajo, me vsak dan učijo skromnosti, optimizma, natančnosti. Edino hitrosti me še niso naučili. A so mi dali veliko za razmišljati, tako da mi določene stvari sedaj niso več tako samoumevne kot so bile še pol leta nazaj.

Žalostno je, da lahko zgornji primer kmalu postane realnost tudi za tiste, ki ga še ne poznajo. Območja, ki se jim ponavadi izogibamo, se namreč širijo. Iz okvirov zloglasnih naselij se premikajo tudi drugam. Pa ne zaradi razseljevanja tamkajšnjih prebivalcev. Širijo se zaradi trenutne situacije. In šele ko bomo odprli oči in videli dejanski obseg revščine, ki nas zajema, bomo morda sposobni ustaviti propad družbe v katerega drvimo. A zaenkrat še vedno velja, da sita vrana lačni ne verjame.

S ponosom lahko povem, da sem 29.9.2008 uspešno opravil strokovni izpit. Sedaj sem zaposlen v Gorenjskih lekarnah, v lekarni Jesenice. Čeprav imam opravljen strokovni izpit, pa vidim, da se moram še kar precej naučiti. Kot so mi rekli že ob diplomi: za uspešno opravljanje poklica se je treba stalno učiti, izpopolnjevati in nadgrajevati pridobljeno znanje. Hvala vsem, ki so mi omogočili izobraževanje!

Vsak, ki je kdaj prebral kakšno knjigo o duhovnem življenju, pa ni važno ali gre za knjigo kakšne ustaljene religije ali kakšnega bolj sodobnega avtorja, se je zagotovo srečal s primerjavo z reko. Reka in življenje sta pojma, ki gresta z roko v roki. Tej gmoti vode pripisujejo dva popolnoma nasprotna si pojma – stalnost in spremenljivost. Reka je simbol stalno spreminjajočega življenja. Od svojega rojstva v obliki potočka nekje med gorami pa do svoje smrti v oceanu prečka številne ovire, ki jo bodisi ojačajo ali oslabijo, izsušijo ali pa napolnijo z vodo. Skozi čas in prostor se spreminja in niti dva izmed njenih presekov si nista enaka. Reka pa je tudi simbol stalnosti. Kadarkoli jo pogledamo, je reka na svojem mestu. Včasihi kot komaj opazen potoček, včasih komaj ubežimo njeni besneči strugi. A vedno je tu, tako kot mi.

Kaj je torej res? Je reka stalnica, vedno veljavna resnica, ali je reka spremenljivo, živo telo, ki ga ne moremo ukalupiti? Sam menim, da oboje. Čeprav reka na zunaj zgleda enaka, se v svoji notranjosti vedno spreminja. Vrtinci, ki jih ustvarja podlaga, spreminjajo to podlago, zaradi česar se oblika reke spreminja. Voda hiti proti svojemu izlivu, kaj izlivu, svojemu izviru. Voda, ki jo gledamo sedaj, je druga od vode, ki smo jo opazovali pred trenutkom. A hkrati je reka enaka. In čeprav reka tekom časa izgleda različna, v njej najdemo vodo, se v njej vršijo enaki procesi kot prejšnji trenutek.

In morda je ravno zato reka idealna prispodoba človeka. Kajti tudi mi smo na zunaj stalno enaki, a hkrati nismo več ista oseba, kot smo bili pred trenutkom. In čeprav izgledamo sedaj čisto drugače kot lani, smo v svojem bistvu še vedno isti. Organizem živi, čeprav celice znotraj njega umirajo in se rojevajo. Organizem živi, čeprav ga življenje ves čas spreminja. In tako, kot se je reka znašla v nas, se bmo tudi mi slej kot prej znašli v reki.

Že dolgo je tega, kar smo na naši redni poletni poti proti Puli srečali obvestilno tablo, da tu policija meri hitrost s pomočjo radarja. Modra tabla, dokaj majhna, a vseeno smo rajši upočasnili vožnjo. Moram priznati, da se pravzaprav ne spomnim, da bi na tem mestu kdaj videl policaje ali omenjeno radarsko postajo. Vem pa, da so ravno v tej zloglasni vasi številni znanci vložili nekaj svojega dopustniškega kapitala v državni proračun.

Pri nas dolgo časa ni bilo takih opozorilnih tabel. Sedaj je zaspano oko ujelo dva različna tipa. Na gorenjski avtocesti srečamo velike črno-bele opozorilne table, ki s sliko in besedo opozarjajo na možno kontrolo hitrosti. Na gradbišču omenjene avtoceste pa sem srečal manjše, rumene označbe, ki so na možno merjenje opozarjale le z besedo. Pričel sem se spraševati, kakšno je pravzaprav ozadje teh tabel. Zgolj zastraševanje mimovozečih, ki nagonsko prilagodijo hitrost, tudi če ob robu cestišča ne uzrejo belega vozila? Ali morajo možje postave preden merijo opozoriti ljudi, da jih bodo nadzorovali? Odgovor na to bi verjetno našel kje na spletu, morda celo v naših zakonikih, a ne mislim zapravljati lepega sončnega popoldneva za taka banalna vprašanja.

Bolj zanimivo pa je opažanje, da nekje v Sloveniji (lokacije ne izdam) policija bolj ali manj stalno meri hitrost in zaustavlja prehitro vozeče nizkoletečmane kakih dvajset metrov pred znakom, da prihajamo v območje, kjer policija meri hitrost. Ironično je, da moraš svoje vozilo ustaviti na mestu, kjer prvič zagledaš omenjeno obvestilno tablo.