Fiat lux!

Vrt hitro postane zanemarjen in poln plevela, če zanj redno ne skrbimo. Na takem vrtu razen divje narave ne uspeva nič človeku ljubega. Enako se zgodi, če pozabimo na naš karesansui, pa najsi gre za pravega, na katerega se s časom privleče vsa možna navlaka okolice, ali pa miniaturnega, ki ga tekom dni, tednov, mesecev neuporabe prekrije prah.

Nova podoba vrta karesansui

To soboto sem se odločil poskrbeti za moj vrtiček. Z njega sem pobral vse kamenčke, ki so do sedaj tvorili drevo življenja. Prekopal sem pesek in ga ponovno zgladil. Pri oblikovanju vrta se pogosto ozrem v naravo in za vodilno temo izberem življenje. Ta izbira se mi zdi posebej zanimiva, ker poskušam s pomočjo nežive narave, kamenja in peska, prikazati bivanje, življenje. Običajno se odločim za prikaz drevesa življenja ali pa obstoj sveta.

Detajl iz karesansui

Tokrat sem se odločil drugače. Zgradil sem svoje poletje. V vrt sem vložil spomin na Švico, na zanimive jame sv. Beathusa in na kitajski vrt v Zürichu. Iz jam sem prinesel kameno strelo, iz obiska vrta pa spomine na duh, ki tam vlada. Vse to sem povezal z reko, ki pridere na moj vrt, oblije in poveže spomine, nato pa vrt zapusti, ne da bi se kje ustavila.

Detajl iz vrta

Oblika mi je všeč. Rad bi jo obdržal. A je ne bom. Vrt je namreč stalno opozorilo na to, da ni na tem svetu nič stalnega. Človek lahko gradi, narava lahko gradi. Človek kaj hitro podere tisto, kar je s trudom zgradil. In napravi nekaj novega, boljšega, lepšega. Narava kaj hitro podere tisto, kar je ustvarila. In hkrati napravi nekaj novega. Je tisto novo boljše? Lepše? Narava nas tu prekaša. Medtem ko mi šele razvijamo naš okus za lepoto, je narava to že izoblikovala in kar pride izpod njenih rok nosi v sebi esenco lepote. Karesansui je vez med človekom in naravo.

Igra svetlobe

Novost včerajšnjega dneva je bila prav gotovo beta različica novega brskalnika – Google Chrome. Hiter, preprost. Več o njem sem napisal na blogu Odprta koda.

Pred dnevi, noja tedni, je bila na ogled postavljena tudi beta različica programa za urejanje fotografij – Picasa 3. Precej novosti in izboljšav, med drugim končno pošteno urejanje kolaža, pa odstranjevanje nadležnih smeti na fotografiji, pa izdelava filma. Več pa pove tale predstavitveni filmček:

V nedeljo smo se z agilytaši Kinološkega društva Naklo odpravili na skupen sprehod proti planini Preval. Za izhodišče smo si izbrali mejni prehod Ljubelj in sledili znani Bornovi poti. Če ne štejem psov se nas je zbralo osem udeležencev.

Skozi predore na Bornovi poti

S psi na pot

Sama pot je lahka, sprehajalna pot z le nekaj kratkimi vzponi. Za popestritev hoje v prvi tretjini naletimo tudi na predor. Priporočenih svetilk smo imeli premalo, da bi vsi lahko normalno hodili. Moram priznati, da je tudi moja ostala doma, da pa bi si lahko za silo svetil z mobitelom, sem se pa spomnil šele ko smo ponovno prispeli do avtomobila.

Pri koči

Sprehod je minil v veselem čeblanju, zaradi katerega smo tudi močno presegli pričakovan čas hoje. A nas to ni motilo. Vreme nam res ni bilo najbolj naklonjeno, a deževalo ni, pa tudi megle so bile ves čas nad našimi glavami. Vsaj vroče ni bilo.

Razgled po planini Preval

Tudi jaz bi čokolado

Pri koči na planini je bila običajna gužva, tudi na čaj in prigrizek smo kar dolgo čakali. Oskrbnikom se pač ni nikamor mudilo, nam pa tudi ne.

V gozdu

Tudi pot nazaj je minila brez posebnosti. Za razliko od zadnjič, ko sem se po tej poti vračal iz Begunjščice, se tokrat nisem butnil z glavo v strop. Glavobola tako ni bilo.