Fiat lux!

Na zadnji dan nas ni nasilno prebudilo kravje oglašanje ampak nežno bobnanje dežnih kapelj po stenah šotora. Za razliko od ostalih dni se nam ni mudilo vstati, zato smo kar poležavali v toplih spalnih vrečah. Pretekli dnevi so bili kar naporni, veliko ogledov in vožnje je klicalo po oddihu. Vseeno pa smo našli voljo, vstali, pospravili šotor in se odpeljali proti mestu Stein am Rhein.

Poslikane zgradbe starega mestnega jedra Stein am Rhein

Drugače, kot da zgrešimo najbolj očitno parkirišče, ni šlo. Namesto, da bi obračali, smo se rajši odpeljali proti gradu Hohenklingen. Na našo žalost pa je bil preurejen v gostišče, pred njim pa že dva avtobusa turistov. Tako smo se rajši spustili proti mestu, našli parkirišče in se podali v raziskovanje starega mesta.

Pri pelikanu

Mesto, vsaj stari del, ni veliko. Pravzapav zgolj nekaj ulic. A prehoditi se splača vse. Če v mestu vlada tak mir, kot je na ta dan, potem lahko resnično začutite starogermansko vzdušje, ki se sklada s podobo stavb pred nami. Z lesom obdelane hiše, poslikane in dobro vzdrževane so nas spremljale po stranskih ulicah, medtem ko je glavna ulica sestavljena samo iz poslikanih zgradb.

Roža nas je pozdravila pri vhodu v park

Tu smo kupili tudi obliže za moj rastoči herpes na ustnici (klima v avtu ima dobre, a tudi slabe lastnosti). Ob izhodu iz mesta smo našli tudi prodajalno čokolad, s katerimi smo nameravali obdarovati domače. Prodajalec v prodajalno ni spustil Podija, zato pa je znal nekaj besed v slovenščini.

Palček pa se je ravnokar prebudil

Naš zadnji postanek je bil v Nemčiji, blizu mesta Konstanz, kjer na Bodenskem jezeru leži otok Mainau. Gre za otok rož. Kljub dežju smo si ga ogledali. Slabo vreme in morda malce neroden čas obiska je botroval temu, da je bilo kar nekaj rož odcvetenih in zaprtih. A vseeno je bil tak lenoben sprehod po parku med urejenim cvetjem tisto, kar smo potrebovali za zaključek izleta. Na svoj račun je prišel tudi Podi, ki se je odločil, da se bo ukvarjal z novih hobijem – vlakcem. Kar ni in ni jih mogel nehati opazovati, ko so se vozili mimo.

Na vrhu otoka smo našli grad

Po kakšnih štirih urah nam je zmanjkalo poti in vrnili smo se k avtomobilu. Pred nami je bila pot domov, ki jo je začil le carinik na meji s Švico. Da smo po kakšnih osmih urah vožnje prišli v Slovenijo smo morali namreč ponovno priti v Švico, nato Avstrijo, Nemčijo, pa ponovno v Avstrijo, šele nato pa v Slovenijo in domačo posteljo.

ter s cvetjem obdan potoček

Četrti dan se nismo prebudili sami od sebe. Že okoli šestih zjutraj sem zgrožen ugotovil, da nad nami letijo neki frčoplani z reaktivnimi motorji. Na srečo trušč ni trajal dolgo, mir pa tudi ne. Krave v hlevu kampa so se namreč pripravljale na molžo. Tako nam ni ostalo drugega kot vstati in ugotoviti, da smo ostali brez kruha za zajtrk. Plan dneva smo tako naredili ob vodi in čokoladi.

Ob rožni uri v Zürichu

Kaj kmalu smo z našim avtom pristali v parkirni hiši v Zürichu. Glavna železniška postaja, naše izhodišče, je bila prav pred nami. Kljub temu pa smo že takoj izkusili, po čem bo ta dan – trušč in gneča je motila vse, še najbolj pa Podija, ki se je odločil, da mu mesto ne bo všeč in da bo bolje zanj, če se prav hitro usede v kot in tam počaka.

Luka v kitajskem vrtu

Tudi zemljevid nas ni najbolj ubogal, ime ulice, na kateri smo stali je bilo namreč drugačno od tistega na zemljevidu. Po nekaj krogih po križišču smo vendarle uspeli najti prvi park in najstarejši del mesta – Schipfe. Na prvi pogled nič posebnega, vseeno pa miren kotiček mesta, nam je nudil lep sprehod ob reki. Uspešno smo našli tudi cerkev Fraumünster,cerkev Sv. Petra pa je morala še malo počakati. Po malo daljšem sprehodu smo prišli do Arboretuma, parka, v katerem so se na malici zbirali poslovneži, študentje pa so se sončili in kopali. Mi, turisti, pa smo le opazovali to mešanico okusov.

Renski slapovi v vsej svoji mogočnosti

Pot smo nadaljevali kar ob obali in po približno pol ure hoje prišli do Kitajskega vrta. Njegov obisk je bil zame še posebno doživetje, saj sem si vedno želel videti tako kulturno oazo. V vrtu smo prebili kar lep čas in uživali v njegovem miru. Sledil je še ogled cerkve Grossmünster, kosilo in povratek do avtomobila.

Bubika in Podi v trušču slapov

Pot nas je vodila do slapov na reki Ren, znanih pod imenom Rheinfall. Slap je širok 150m in pada 23 metrov v globino. Čeprav je bil pretok pod povprečjem za ta letni čas, je bilo bučanje zame kar glasno. Če si je ob televizijskem ekranu težko predstavljati, kako lahko čisto mirna voda povzroči take katastrofe, kot jih prikazujejo poročila, nam je ob tem prizoru vse postalo jasno.

Pršič, ki ga je dvigoval veter

Podi je imel na tem mestu vsega dovolj. Usmilila sva se ga in podali smo se na bolj mirno lokacijo – mesto Schaffhausen. Majhno mesto nas je prevzelo. Znano je po za nas nenavadnih stenskih poslikavah na hišah ter okrašenih balkonih. Povzpeli smo se v trdnjavo Munot. Trdnjava je znotraj temna, neobdelana in neokrašena. Kot taka je bila svojevrstno presenečenje, hkrati pa je imela nek starogermanski pridih. Z vrha okrogle trdnjave je lep pogled na mesto. Ob vinogradih smo se vrnili proti avtomobilu, ki je bil parkiran v “navadni” parkirni hiši. Po vseh doživetjih tega dne si nihče od nas ni želel preizkusiti popolnoma avtomatske parkirne hiše, ki govori samo nemško.

Schaffhausen

Kamp smo poiskali v bližini naše naslednje destinacije, mesta Stein am Rhein. Utaborili smo se v kampu Wagenhausen. Skuhali smo si večerjo in se sprehodili med  polji, nato pa legli k počitku.

Kot sem že omenil, je bila noč zelo hladna. Zato pa smo se prebudili v toplo in sončno jutro. Čeprav se nam je že mudilo, smo kar uživali pred šotorom in odlašali z odhodom.

Ko smo se le odpravili, smo se peljali ob Thunskem jezeru proti mestu Thun. Med potjo smo videli, da si bomo na poti nazaj lahko ogledali še nekaj gradov, pa tudi Jame sv. Beatusa. Mesto Thun, vsaj stari del mesta, je res očarljiv. Avto smo pustili pod gradom, si ga ogledali in se sprehodili še do bljižnje cerkve, nato pa smo se spustili v mesto in poskušali začutiti mestni utrip. Mesto je delovalo precje zaspano. Presenetili so nas pokriti leseni mostovi ter gruča kakih štiridesetih labodov, ki se ne nabrala v enem od rečnih rokavov.

Po zajtrku smo se odpeljali nazaj ob obali jezera in si ogledali grad Oberhofen, ki leži ob jezeru in celo na jezeru. Ima lep park, kamor pa nismo smeli. A grad je že sam po sebi lep in zelo zanimiv. Sledil je ogled gradu Hünegg, ki s svojimi stolpiči, posebno streho in malce odmaknjeno lokacijo zgleda, kot bi stopil iz kakšne risanke. Gospoda je tu res znala uživati. In ker smo tudi mi sklenili, da se bomo obnašali kot gospoda, smo si privoščili počitek na klopci pred gradom ter nato še sprehod po parku.

Tako smo seveda z zamudo prispeli do Jam sv. Beatusa, a vseeno ravno še ujeli voden ogled. Vodička je bila zelo prijazna in nas (da, Podi se je tudi lahko sprehajal po jamah) je postavila na čelo kolone ter nam razlagala v angleščini. Jama ima nekaj lepih predelov, bučanje naraslih voda pa ji je dalo še mogočnejši videz. Za moj občutek je bila sicer morda malce preveč umetna, a smo soglasno sklenili, da je bila vredna ogleda.

Pot smo nadaljevali proti mestu Brienz, si ogledali cerkvico ter otroško pokopališče (pretresljiv prizor). Ko nam je na promenadi postalo vroče smo obrnili in se odpravili v eno izmed restavracij. Hrana ni bila nič posebnega, morda, je k temu pripomogla tudi najina izbira. Zato pa je bilo pivo toliko močnejše.

Tako smo se prijetno utrujeni in pregreti odpravili po ozki in strmi prepadni cesti proti slapu Giessbach. Mogočen slap je moč slišati že od daleč, a šele ko stojiš pod njim, še bolj pa za njim, resnično občutiš težo in hitrost vse te vode, ki se preliva prek njega.

Pozna ura je preprečila ogled mesta Lüzern. Prek prelaza Brünig smo se odpravili proti Zürichu in mimo njega do našega kampa v Hittnau-u. Kamp smo po nekaj zapletih našli. Opazi se ga že od daleč, saj je visoki vignam med gričevjem težko skriti.

Po sprehodu s Podijem, ki je lahko užival v metanju in prinašanju storžev, smo se odpravili k počitku.

Drugi dan smo se prebudili v deževno jutro. Tudi ogled gradu v Morgens-u je minil v znamenju dežnih kapelj. Malce razočarani in vdani v usodo smo podrli naš šotor, pri čemer smo poskrbeli, da je vsaj notranji del ostal suh. Žal pa istega ne morem reči za mojo obleko, ki se je kar lepila name. Odpeljali smo se do gradu v mestu Morgens. Pristaniška utrdba je na zunaj delovala zelo mogočno, za trdo vojaško postojanko pa je bil lepo vzdrževan tudi park pred njo. Naši načrti so ležali v mestu Geneva, zato smo se kaj kmalu odpravili na sedaj že večkrat prevoženo pot do nje.

Vreme se je pričelo izboljševati, dež je prenehal in oblaki so se pričeli trgati. Ko smo prispeli iz parkirne hiše smo pričeli brskati po našem vodiču, kateri most moramo prečkati, da bomo pričeli našo pot. Po uspešnem prečkanju reke smo se sprehodili mimo cerkve Temple de la Fusterie do trga Bel-Air ter po Rue de la Cite do Novega trga. Trg, sicer majhen, okoli sebe zbira same znamenitosti. Opera, glasbeni konservatorij in muzej se nahajajo v lepih zgradbah, pa tudi vodnjak in spomenik generalu Henriju Dufourju sta vredna ogleda. Nič pa se ne more primerjati s sprehodom v sončnem vremenu po Promenade des Bastions, ki se pričenja prav ob tem trgu. Sam park je lep, poln lepo urejenih rož. Zelena trava je klicala po počitku, znameniti spomenik protestantskim reformatorjem pa po ogledu.

Pot smo nadaljevali do trga Place du Bourg-de-Four, kjer smo použili kupljene sendviče. Za razliko od naših, kjer vanje na tenko namažemo kak namaz in ga prekrijemo z nekaj kosi salame in sira, smo tu v polovici francoske “štruce” našli debelo plast okusno začinjenega namaza, ki je vseboval koščke sadja in mesa, o salami pa ni bilo ne duha ne sluha. Zanimivo in zelo nasitno.

Po malici smo se odpravili do katedrale St. Pierre, nato pa smo se vrnili do obale in se ob njej sprehodili do znanega vodometa Jet d’Eau. Ker vodomet trenutno ni bruhal vode, smo se odločili, da bomo malo počakali. Sprehodili smo se po parku, našli rožno uro, se odpočili na eni izmed klopi. In čakali. In počivali. In se sončili. Ko smo se vsega že naveličali, smo le povprašali, kdaj bomo lahko videli to znamenitost. Povedali so nam, da zaradi premočnega vetra ta dan verjetno ne. Na srečo vodomet bruha vodo tako visoko, da smo jo videli že prejšnji dan in pa nekajkrat iz mesta tudi ta dan. In tako smo se odpravili proti avtomobilu in z njim proti Bernu.

Pot nas je vodila nazaj v nemški del Švice, kar se je odražalo tako na prometnih znakih kot tudi na sami kulturi vožnje. Ponovno se je ljudem pričelo bolj muditi, naučili pa so se uporabljati tudi smerne kazalce, ki jih v francoskem delu Švice uporabljajo zgolj turisti, pa še ti bolj poredko.

Pozno popoldne nas je prisililo v malce hitrejši ogled, kot smo si ga želeli. Pri parkiranju smo imeli srečo – izbrali smo parkirno hišo tih ob starem delu mesta. Tako smo si ogledali parlament in vodomete pred njim ter katedralo Münster. Z dvigalom smo se spustili v obrtniško četrt in se peš vzpeli do Rosengartna, parka vrtnic. Te so žal zaradi poznega datuma in kislega vremena že počasi odcvetele, a jih je bilo še vedno dovolj za pravo vzdušje. Iz parka je tudi čudovit pogled na stari del Berna.

Pri spustu bi kmalu zgrešili znamenito jamo z medvedi. No, tudi če bi jo zgrešili, ne bi zamudili nič pretresljivega, saj so jo kosmatinci že podurhali med perjanice. Po glavni ulici smo mimo vodnjakov ponovno prišli do parkirne hiše, zagledali še urni stolp in se odpeljali proti Interlaknu, kjer smo se utaborili v kampu Jungfrau.

Pogled na goro z istim imenom je ustvaril pravo romantično vzdušje. Pripravili smo si večerjo in se umaknili v šotor. Kamp sam pa je bil miren, tih, noč pa hladna.

Deset minut čez polnoč smo si pripeli varnostne pasove in se odpeljali v temo. Nismo vedeli ne kaj je pred nami, ne kako bomo vozili. Vedeli smo edino to, da bomo potrebovali kakih deset, enajst ur do prvega cilja in da je večina cest avtocest. Prvi postanek je bil že pred predorom Karavanke, ko smo napolnili rezervoar za gorivo. Nato pa predor, ki Podiju zaradi luči ni bil pretirano všeč – motil ga je pri spanju.

Avstrijska avtocesta je minila brez posebnosti. Potovali smo počasneje, saj v nočnem času veljajo druge omejitve. Do Salzburga sem že vozil, a v temi ceste nisem prepoznal. Prečkanje meje smo zaznali le po omejitvi hitrosti potovanja in ogromnem parkirišču/počivališču. Prek Münchna smo se peljali po labirintu cest. Danes ne bi znal poti ponoviti, na srečo je naša smer odlično označena. Potreben je bil postanek na nekem temnem počivališču ob avtocesti, ki je bil kar malo adrenalinski, a je minil brez zapletov.

Bubiko je proti jutru počasi pobiralo, mene pa tudi. Pred svitom je bila vožnja najtežja in le s težavo sem bil pozoren na cesto. Ko se je zdanilo, pa je pozornost prišla nazaj in z zanimanjem sem opazoval ravnino, po kateri smo se peljali. Kot bi mignil smo bili že v Švici (zapletov pri prehodu meje ni bilo). V Švici smo sledili tablam proti Genevi. Pokrajina nas je presenetila. O goratosti dežele ni bilo ne duha ne sluha. Zato pa ogromni travniki, osamljene kmetije, tovarne po vaseh in krave v mestih. Ogromno prostora, ogromno zelenja in narave. Slabo uro pred Genevskim jezerom smo se ustavili na zajtrku na počivališču ob Gruyerskem jezeru. Tu smo srečali zanimive krave (umetniška razstava) in prvič okusili lepote teh krajev.

Pot smo nadaljevali proti Montreuxu, kjer smo si ogledali grad Chillon. Ob jezeru smo se peljali do Vasi (ulice) vinogradov, kjer smo si le-te tudi ogledali. Lausanne nas je malo razočarala, saj je bila zelo umazana. Ogledali smo si katedralo Notre-Dame, od nje občudovali pogled na mesto, se spustili v stari del mesta, palačo Rumin in cerkev Sv. Frančiška.

Naša želja je bila videti La Cote, Obalo. Jezero je ogromno, vasi pa bistveno lepše in bolj slikovite kot pa glavna mesta. Od zunaj smo si ogledali številne gradove, med drugimi tudi Allaman, Nyon, Aubonne, ustvavili smo se v mestu St. Prex, od daleč pa smo videli še grad v mestu Rolle.

Ker je bila ura že pozna, smo se odpravili proti Genevi, da bi tam poiskali prenočišče. Žal smo se zgubili in pristali kake pol ure vožnje globoko v Franciji. Pri povratku so nam prijazni policaji svetovali kamp v kraju Morgens, kamor smo prišli ob pol desetih zvečer. Šotor je bil hitro postavljen in naša volja, ki smo jo tekom iskanja kampa počasi izgubljali, se je pričela vračati.

Vsako potovanje se pri nas prične že dolgo pred odhodom od doma. Priprave. Ideje. Načrti. Kompromisi.

Tudi letos ni bilo nič drugače. Pozno spomladi, saj vem, to je že kar pozno za načrtovanje dopusta, sva se z Bubiko vprašala: “Kam letos?” Idej ni bilo veliko, predlagal sem mojo drago Premanturo. In načrt ni bil sprejet, saj sva tam že tolikokrat bila. “Letos pa nekaj novega!” Hrvaški otoki? Ja, to bi bilo zanimivo. Pa je minilo kakih štirinajst dni, ko sem ponovno predlagal: “Kaj pa če bi šla namesto na morje rajši kam drugam, ne na dopust ampak na potovanje?” Ta predlog je bil sprejet z navdušenjem, zato sem se opogumil in predlagal: “Švica!”.

Pričele so se priprave. V Felixu sva kupila Lonely Planet, na spletu pobrskala po možnih destinacijah. Ker sam nisem imel veliko časa, sem načrtovanje prepustil Bubiki, ki se je prebila skozi kupljeno knjigo in pripravila okviren načrt poti. Ko sem ga poslušal, se mi je zdel neizvedljiv. Na pomoč je priskočil ViaMichelin, ki nama je pokazal razdalje med najinimi cilji ter čas, potreben za to pot.

Načrt je dobil svojo obliko. Destinacija Švica. Vsaj 10 ur vožnje do prvega ogleda, nato pa vsak dan kakih 300km. Izvedljivo. Obiskala bova srednji del Švice, večino glavnih mest, morda še celo kaj v Nemčiji (ViaMichelin nama je takoj pokazal, da jezera Chiemsee ne bova videla). Noja, pa kdaj drugič. Kje bova pa spala?

Ker sva s seboj želela vzeti tudi Podija, se je načrtovanje tu za nekaj dni ustavilo na mrtvi točki. Vsi poceni hostli so bili polni, dragi pa zelo dragi. Tudi psi niso povsod zaželjeni, tako da sva nabor možnih prenočitev skrčila na ničlo, drugače bi možna prenočišča skrčila najin proračun na ničlo. Pa smo imeli nekaj dni dolge nosove. Kaj pa kampiranje? Je tam kaj kampov? Seveda so bili, pa še dokaj ugodni napram hostlom. Rezervacija? Huh, kaj pa če gremo kar na slepo?

Kako bo pa cenovno? Bencina bo šlo kar veliko. Tudi prenočitev se bo kot kaže kar nabralo. Še hrana. Kaj pa ogledi? Večino bomo videli le od zunaj. No, to se že lepše sliši. Kdaj pa gremo? Nekje v noči med 12. in 13. julijem, najboljše kar ob polnoči.

Tako smo le še poiskali šotor in spalke ter odšli v lov za živili (predvsem sladkorji). In smo šli na pot…