Fiat lux!

V nedeljo pa nas je pot zanesla v naravo. Zaradi napovedane vročine smo se umaknili v bolj zaprte predele Gorenjske in obiskali Blejski Vintgar ter manj znano in bistveno bolj divjo Pokljuško sotesko.

Vintgar je turistično precej poznana soteska. Če načrtujete izlet tja vas ne smeta presenetiti dva avtobusa turistov in celo parkirišče avtomobilov. Mi smo imeli srečo, na parkirišču je bil samo en avtobus.

Sprehod skozi sotesko je lepo urejen in nič kaj naporen. Edino, na kar je potrebno računati, je hlad zaradi zaprtosti terena in bližine vode. Podiju stalno bučanje vode ni ravno ugajalo, midva sva pa uživala. Še posebej jaz, ker sem že drugič ta vikend v rokah držal fotoaparat in pritiskal in pritiskal.

Ko smo prišli do dna soteske smo se obrnili proti Sv. Katarini, s katere je čudovit razgled na Bled in okolico. K avtu smo se vrnili po isti poti.

Nato pa smo obrnili proti Pokljuški soteski. Pričakala nas je tabla, da je soteska zaprta. Kljub temu smo se odpravili po poti, kjer pa so posledice zime in jesenskih poplav še vedno dobro vidne. Ugotovili smo, da so Galerije polomljene, vseeno pa smo nekaj adrenalina pognali po žilah med iskanjem poti od Pokljuške Luknje nazaj do Galerij.

S tem smo tudi zaključili naše pohajkovanje po naravi in se vrnili proti domu.

V soboto smo se z Bubiko in Podijem odpravili na Agility tekmo v Slovensko Bistrico. Vremenska napoved je bila slaba, a je na srečo zgrešila in nas je cel dan razveseljevalo jasno sončno nebo, gozd in dobra družba.

S seboj sem vzel fotoaparat in se kmalu pridružil bolj izkušenim fotografom, ki so mi razložili marsikateri trik slikanja teh tekem. Imel sem tudi srečo, da eden izmed njih uporablja Sony alfa100 in da je bil toliko prijazen, da mi je posodil svoj teleobjektiv. Razlika med objektivom iz paketa in tem teleobjektivom je bila očitna in občutna, tako v hitrosti, natančnosti, kot tudi v teži. Da pa ne bom samo nakladal je tu še nekaj slik:

Zaradi pomanjkanja časa in lepega vremena malce zamujam z objavami člankov na mojem blogu. Tako sem pozabil zapisati, da smo 27. aprila obiskali Arboretum Volčji potok, kjer smo si ogledali raztavo tulipanov in narcis, hkrati pa tudi postavitev Minimundusa. Bilo je lepo, vroče in kljub velikemu številu ljudi, ki me običajno spravijo ob živce, precej sproščujoče in zasebno. Večurni sprehod po soncu je dobro del tudi naši koži, ki je spremenila barvo, hkrati pa ni bil tako naporen, da se ne bi mogla z Bubiko zmeniti vsega, kar se je med tednom nabralo. Podi je pa tako ali tako užival v gneči in sprehodu.

Izlet sva opisala in opremila s slikami tudi na najini spletni strani: Pr’ Bubijih: Arboretum Volčji potok.