Fiat lux!

Ko se je župnik pred leti pritoževal nad pohujšljivo glasbo, ki vije iz radijskega sprejemnika, ga je zvesti poslušalec takole poučil: “Gospod župnik, na vašem radijskem sprejemniku sta dva gumba. Jih vidite? Eden od njiju je namenjen izklopu naprave, drugi pa, ne boste verjeli, za zamenjavo postaje.”

Zato vsem, ki te dni dvigujejo prah glede neetičnega vedenja po televiziji svetujem, da uporabijo omenjeno metodo in za vraga zamenjajo postajo ali pa kar ugasnejo televizijo. Zunaj je sonce, če ni sonca je pa dež! Svež zrak vam bo dobro del! Ko sem ravno pri dajanju nasvetov puristom: če vas moti pornografija na spletu, potem za vraga nikar ne vnašajte besed fuck, sex in anal rape v vašo priljubljeno iskalno polje!

Namesto zime smo imeli pomlad, namesto pomladi zimo. Res pa sem vesel, da je vsaj aprilsko vreme tako, kot se spodobi. Vsaj moj rojstni mesec se drži tradicije, da je popolnoma nezanesljiv! Sedaj sije sonce, pol ure nazaj je deževalo, prej spet sijalo sonce, pred kosilom pa je dež namočil kože, ki sem jih dal zračit na balkon, ko je še sijalo sonce. Še lepši pa je pogled na zasnežene avtomobile, ki se pripeljejo iz Kranjske Gore na Jesenice, pri tem pa vedeti, da sem se doma spraševal, ali naj oblečem dolge ali kratke rokave, jakna in plašč pa tako ali tako že nekaj časa počivata v omari. Končno april, kot se spodobi.

V nedeljo nas je biolog in prijatelj Jure povabil na kratek jamarski izlet v Belo krajino. Obiskati smo želeli štiri jame na področju med Črnomljem in Vinico. Belo krajino smo ujeli ravno pravi čas, ko se je pričela prebujati pomlad. Tako je vsa narava še sveže zelena, kraji pa na nekaterih delih sivo-rjavi, drugje cvetoče beli ali pa pomirjajoče zeleni.

Prva jama, pravzaprav luknja, je bila v okolici Rožeja. Na začetku smo si ogledali cerkev SV. Jurija ter Mitrej v Rožancu. Nato pa v jamo. Dokler naju ni ustavila voda jama ni bila težka. Sicer je bilo potrebno večino časa klečati in se plaziti po kolenih, a do res ozkih predelov nisva prišla.

Druga jama je bila ob robu Črnomlja, skoraj na dvorišču okoliščih hiš. Kmalu po prihodu v jamo sva naletela na potok. Odločila sva se raziskati obe smeri struge. Prva smer je bila težka, saj se je bilo potrebno plaziti ob potoku in paziti, da ne se zmočiš. Večino časa sva preživela v čepečem položaju. Ko je rov postal preozek za prehod, sva se obrnila in odšla v nasprotno smer. Tu se je rov dvignil in kmalu sva lahko ob potoku hodila pokončno. Kljub temu sva prišla do konca – potok je poniknil pod skalami in rov se je zaprl.

Tretjo jamo smo iskali na travnikih Malega Nerajca. V jamo nismo mogli, saj se je vhod zaprl. Zato pa smo izkoristili okolišče travnike in njive za norenje s Podijem in uživanje v sončnem dnevu. Po malici smo se odpravili proti Vinici in mejnem prehodu.

Tam namreč v kamnolomu ležita vhoda v našo četrto jamo. Vhoda sta bila tako ozka, da me je strah pograbil še preden sem se preoblekel v jamarsko opravo. Vseeno pa sem se podal za Juretom in kmalu ugotovil, da se človek lahko prerine skozi marsikatero razpoko, čeprav le-ta na prvi pogled ni dovolj velika niti za glavo. Vseeno pa skozi najožji del nisem mogel, zato sem šel po “obvozu”. Po preučevanju raznih tehnik premikanja po rovih, visenju nad potokom in plazenju ob in PO njem, nama je globoka voda zaprla pot. Tu sva nabrala vzorce življenja in se počasi odplazila proti izhodu. Pot nazaj ni bila nič lažja. Utrujenost, boleči sklepi in mokra obleka so ubijali voljo in le želja po toplem sončku naju je vlekla naprej.

Ko sva se tako prebila iz jame nazaj k avtu, kjer naju je že čakala Bubika, so se mimo pripeljali še policaji in nas legitimirali ter popisali. Še vedno ne vem, ali so videli vhod v jamo ali pa so le kimali z glavami in si mislili svoje!

Že en teden zamujam s slikami iz našega prvega letošnjega izleta v klanec. Na pobudo Špelinega očeta smo se odpravili na kratek izlet na Sveti Mohor, ki smo ga obiskali že lani (opis poti na Mohor).

Takoj na začetku so nas presenetile ogromne količine cvetoče rese, ki je poživila sicer siva in na nekaterih krajih še zasnežena pobočja.

V dolini je večji del dopoldneva prevladovala megla, mi pa smo uživali v sončku in že kar spomladanskih temperaturah.

S seboj smo imeli, kot je to sedaj že običaj, tudi Podija, ki je kmalu našel prijatelja za igro – mi pa bi zaradi njega kmalu zamudili kosilo.

Na vrhu je bilo kar nekaj snega

pri Gabru pa le še rože.

Včeraj sem se po kosilu odpravil pogledat, kako se popoldansko sonce blešči v barjih, bolje rečeno mlakužah, ki se nahajajo blizu našega doma. Izlet je bil ponovno namenjen učenju fotografiranju narave. Tokrat sem imel celo priložnost slikati nekaj živali, ki niso zbežale iz vidnega polja takoj, ko se je zaslišalo moje lomastenje.