Fiat lux!

Vedno smo govorili, da si bo naš papagaj izpahnil vrat. Do sedaj mu to na srečo še ni uspelo. Mi je pa uspelo narediti nekaj posnetkov njegovih vaj.

Zelen Božič, bela Velika noč.

Ko človek v letu 2008 diplomira na Fakulteti za farmacijo, to še ne pomeni, da lahko prične prodajati zdravila. Pred tem mora opraviti še pol leta trajajoče pripravništvo in strokovni izpit. V skladu s tem postopkom sem tudi sam zaprosil za opravljanje pripravništva v Gorenjskih lekarnah.

Moja prva naloga, ki sem jo dobil, je bila spoznavanje s sestavo Gorenjskih lekarn. Tako sem pred zaposlitvijo spoznal upravo zavoda. Sledilo je spoznavanje Galenskega laboratorija, kjer sem preživel moje prve tri delovne dni. Da pa se ne bi dolgočasil ob predstavitvi sestavnih enot, so me kaj kmalu porabili tudi za izdelavo in pakiranje krem (predvsem vzorcev).V kolikor pa bo kdo v tem času kupil kakšno mazilo omenjenega laboratorija in v njem našel napačno zložen informacijski listič z navodili bolniku, pa naj vem, da krivec za to nisem jaz!

Četrti dan mojega opravljanja pripravništva sem končno le prišel na dodeljeno delavno mesto v lekarni Jesenice. Obiskovalci me zlahka spoznajo, sem namreč edini, ki se zjutraj poreže pri britju obraza. Moja trenutna naloga je spoznavanje z vsemi zdravili, medicinskimi pripomočki, prehranskimi dopolnili, pa tudi spoznavanje z pravilniki in zakoni, ki so povezani z lekarniško dejavnostjo. Čeprav se ta naloga sliši zelo dolgočasna in učena, pa v resnici (še) ni taka; z vsem tem se namreč spoznavam ob delu. Seveda pa ne bo vedno tako, kmalu bom moral sprejeti večjo odgovornost, pa tudi ponovno bo treba sesti za knjige.

A do takrat mi, ko se vrnem iz službe domov, še vedno ostane dovolj časa, da skočim za kako uro na svež zrak. Običajno kar s fotoaparatom. Rezultate teh izletov pa boste že še videli na teh straneh.

V nedeljo je Podi med sprehodom na plano prignal miško.

Sprehod na bližnji travnik je vedno zanimiv dogodek. Podiju ponavadi z Bubiko mečeva razne igrače, zato se tega izleta veseli. V nedeljo pa sem namesto igrač s seboj vzel fotoaparat in poskusil ujeti Podija med tekom.

Družina mi je ob diplomiranju uresničila dolgoletno željo: digitalni zrcalno-refleksni fotoaparat. Sedaj sem ponosen lastnik Sony-eve α200.

Sedaj se v prostem času posvečam raziskovanju njegovih funkcij ter logike tovrstnega fotografiranja. Čeprav sem se z ročnimi nastavitvami srečal že pri Špelinem Canon S3, pa je med obema aparatoma kar precej razlik. PRedvsem se moram navaditi okularja, saj ima S3 v okularju LCD, ki prikazuje že obdelano sliko s senzorja, medtem ko a200 prikazuje direktno sliko.

Kako se aparat obnese v praksi? Ker je to prvi tovrstni aparat, ki ga imam, težko podam objektivno mnenje. Do sedaj je popolnoma zadostil moje potrebe in je za moje znanje povsem primeren.

Danes ponoči se mi je kar dvakrat sanjalo. V vsakih od teh sanj sem našel nek namig o moji prihodnosti.

Prve sanje so govorile o zastoju na ljubljanski obvoznici. Izstopil sem iz avta in pot nadaljeval peš. Ko sem prišel na Celovško cesto, sem okoli sebe opazil cel kup Azijcev. Spomnil sem se, da je v Ljubljani budistično zborovanje. Ker so imeli predavanja nekje ob cesti, sem se kar podal v to poslopje in odšel v menzo. Tam sem zaprosil za zaposlitev in kmalu oblekel natakarsko uniformo. Seveda so bila vsa naročila v nekem vzhodnjaškem, meni nerazumljivem jeziku. Ko sem povprašal po pomenu naročila, sem v odgovor dobil samo “Zelenjava!” Pa sem na krožnik naložil vse, kar je bilo zelene barve. Pri tem sem med čakajočimi na kosilo opazil tudi uglednega predavatelja – budista. Šel sem do njega in ga pričel spraševati, če morda ni že čas, da neha govoriti stalno iste nauke in prične malce delati na svoji razvojni poti ter pride nazaj učiti, ko bo imel kaj novega za povedati.

Druge sanje so bile postavljene v poletje. Sprehajali smo se ob obali, kjer so na stojnicah prodajali razne predmete. Na eni izmed teh stojnic je prodajalo okraske tudi dekle, ki je bilo zgoraj brez. Opazil sem, da nosi obesek z Runami. Seveda sem bil takoj zraven. Z roko sem zakril gol del telesa in se posvetil preučevanju Run, saj dekle ni vedelo, kakšen pomen nosi njen obesek. Znak je bil zanimiv, sestavljen iz treh sklopov, vsak sklop pa iz večih Run. Žal se ne spomnim točne oblike.

Prve sanje govorijo o tem, da že predolgo dajem ljudem stalno iste nasvete in na blogu pišem o stalno istih temah, kjer na koncu vedno pridem do istih ugotovitev. Besede, ki sem jih izrekel učitelju, je pravzaprav učitelj izrekel meni. Druge sanje pa ne govorijo o pregrešnih mislih, ki jih imamo mi moški, packi, ampak o mojem zanimanju za Rune in nordijsko mitologijo. Dolgo časa je namreč že minilo, odkar sem zadnjič preučeval te simbole. Vsega povedanega v sanjah se že dalj časa zavedam, a še nisem prešel od misli do dejanj. Recimo, da bom sedaj počasi spet pričel ga novega in svežega objavljati na teh straneh.