Kriminal’c
Knjigarna konzorcij, 9.45
V knjigarno vstopi majhen, v usnjeno jakno oblečen, kratkolas mladenič. Ustavi se pri polici z medicinskimi knjigami in si izbere dve obsežni knjigi. Stopi k blagajni in želi plačati s kartico. Nevajen tovrstnega plačevanja, lastnik petih nekajmestnih osebnih identifikacijskih številk, za povrh pa še vajen numeričnih tipkovnic, kjer se “1″ nahaja levo spodaj, se zmoti. In se zmoti v drugo. V tretje misli, da je odtipkal pravo številko, a tokrat aparat zavrne kartico zaradi napake na njej. Prodajalec možaka pošlje po gotovino na bližnji bankomat
Bankomat pred knjigarno, 10.00
Vrsta. Vsak, ki stopi v zaščiten prostor, se tam obira celo večnost. Končno pride na vrsto tudi že omenjeni kratkolasi mladenič. V režo vstavi kartico in odtipka PIN. Številka je prava in pred uporabnikom se že pojavi izpisek njegovega stanja na računu. Želi dvigniti zahtevano vsoto, a bankomat javi, da storitev ni mogoča, saj mu je zmanjkalo denarja.
Knjigarna konzorcij, 10.20
Možak je ponovno v vrsti pred blagajno. Želi kupiti knjige, saj mu kartica sedaj očitno dela. Ko je sam pred prodajalcem, mu izroči kartico. Le ta mu jo vrne, saj tudi sedaj ni možno narediti plačila.
Drugi bankomat pred knjigarno, 10.25
Bankomat je prazen.
Bankomat na Čopovi, 10.30
Bankomat dela. Možak v denarnico pospravi znesek, ki mu bo omogočil nakup želenih knjig. Odloči se, da bo pred povratkom v knjigarno opravil še nekaj drugih opravkov v bližini.
Knjigarna Konzorcij, 11.10
Mladenič je z žuljem na nogah in mokro liso pod pazduho ponovno v vrsti pred blagajno. Prodajalka mu v rahlo zdolgočasenem tonu pove, da so knjige že vrnili na police. Mož se čudi, zakaj, če jim je naročil, da se vrne ponje. Jih gre iskat in ugotovil, da so police dopolnili. Tako si lahko izbere knjige, ki jih še niso ogulile roke obiskovalcev prodajalne. Vrne se pred blagajno in prične se sledeč dialog.
“Boste vzeli te knjige?” vpraša prodajalka.
“Da.” ji odgovori medicinski navdušenec, misli pa si: “Ne, okoli jih nosim zaradi lastnega veselja in ker moram do surfarskih dni ojačati zgornji del telesa.”
“Ste prepričani?” se spet sliši z druge strani pulta.
“Da.” je glasen kupec, a misli so drugačne: “V bistvu ne več … ”
“Jih boste plačali?” se ne da prodajalka.
“Da.” je kratek možic. “Prinesel sem vam samo pokazati, kaj boste pri naslednji inventuri pogrešili. Sedaj pa grem še do varnostnika, da mu jih pokažem, nato pa po stopnicah proti ulici.” pa so govorile misli.
“Ste prepričani?” je rekel nežen ženski glas.
Kupec samo pokima, v mislih pa se sliši: “Saj to ne more biti res.”
“Kako pa?” spet ona.
“Z gotovino.” se glasi odgovor, čeprav so misli drugačne: “Sprejemate školjčne lupine, za napitnino pa dam še levi čevelj, ki me tako ali tako žuli!”
“Jo imate?” se ne da.
“Da, drugače ne bi bil tu.” ga mineva potrpljenje, misli pa so že odšle v skrite kotičke lobanje iskati žago, da bi lahko možak pogledal v glavo prijazni in uslužni prodajalki na drugi strani pulta.
“Ste prepričani?” vpraša.
Kupec nemočno pokima z glavo. Misli niso našle žage, sedaj iščejo karkoli ostrega.
“Pa jo imate pri sebi?” se ponovi ona. “Z vami smo imeli že dopoldan probleme!”
“Da, našel sem bankomat, ki je imel gotovino.” govorijo usta, misli pa: “Na Čopovi sem ustavil dva upokojenca in ju oropal ter odsekal leva mezinca, kar je moj zaščitni znak. Sedaj imam dovolj, da punco peljem še na večerjo, ki ji jo obljubljam že od poletja!” Ker prodajalka še vedno ne želi pomoliti knjig pod tisto majhno rdelo lučko, mu roka seže v žep na močno oblazinjenem zadnjem delu telesa in na površje povleče denarnico oblečeno v črno usnje. Našteje vsoto, ki mu jo je dopoldan povedal prodajalec in jo pomoli prodajalki: “Nekaj takega bi moralo zadostovati. Bankomati spoznajo kartico, vaša mašin’ca pa mi jo zavrne. Verjetno je kaj narobe s kartico ali pa sem prekoračil število napačno vnesenih številk.”
Prodajalka se zbudi iz sna in prične proceduro prodaje knjig. “Ne se razburjati” pravi prodajalka namesto hvala za nakup in na svidenje. Kupec pa je tedaj že na poti iz prodajalne. Ura je 11.30.
