Fiat lux!

… vedno obstaja izhod.

V nedeljo sem končno premaknil svojo leno rit s stola pred ekrani (TV, PS, GSM: vse samo vrtljaj stran) in se odpravil na Šmarjetno goro, vzpetino nad našo hišo.  V dolini megla, na pol poti pa se je pričel sonček. Za tiste, ki ste že dalj časa v mestih osrednje Slovenije, kakih 100 m nad vami svet izgleda takole:

Na vrhu, kamor sem glede na moje šibko kondicijsko stanje prilezel v dokaj zglednem času, se je kar trlo ljudi. Od takih kot jaz, ki smo gor prisopihali peš, pa do v kravato oblečenih gospodov in v salonarje obutih gospa. Tako sem jo takoj, ko je na vrh prišla tudi moja sapa, podurhal v dolino. Na sredi poti sem se za nekaj dni poslovil od sonca:

Upal sem, da bom lahko že naslednji dan ponovno obiskal vrh. Doma me je pričakal smrad žgoče se plastike iz napajalnika v računalniku, zato je zapis objavljen z nekajdnevno zamudo. Tudi danes bolj slabo kaže, da bom kaj prilezel iz moje sobe. Termometer se je namreč ustavil na 38,1°C, kar ne napoveduje nič dobrega.

Vedno znova me preseneča, kako je naše življenje odvisno od našega jezika. Od količine in raznolikosti besed. Dejal bi, da je obseg naših sposobnosti mišljenja neskončen. Morda to celo drži, a plodovi našega mišljenja, ideje, so omejene z besednim zakladom, ki ga premoremo. Če ideje ne morem predstaviti, ne obstaja.

Pri sebi pa sem opazil še neko čudno nagnjenje. Če nekaj ni v mojem materinem jeziku, to le s težka dojamem kot resnično. Zadnjič sem dobil idejo, da bi beležil moje vsakodnevno početje. Ko sem tako v mislih sestavljal primerno obliko zapisa, sem pričel neprijetne podrobnosti mojega dneva predstavljati v angleščini. Urejanje diplomskega dela sem tako ponosno predstavil v slovenščini, brskanje po spletu pa zakril za angleščino. Na tak način sem se oddaljil od početja, ki mi ni ravno v čast.

Kako iznajdljiv zna biti um. Da bi mi omogočil neprizadeto uživanje, je celo posegel po drugem jeziku.

Ko je ves svet proti tebi se ustavi pred ogledalom in poglej, ali nisi slučajno ti proti vsemu svetu!

Gravatar je globalno prepozna avatar. Beseda avatar v računalništvu predstavlja 3D ali 2D model posameznika, s katerim se le-ta predstavlja v igrah (3D) ali na forumih, blogih, pogovorih, … (2D). Njegov namen je ojačati prepoznavnost posameznika na spletu.

Pred dnevi sem omogočil uporabo gravatarjev na mojem blogu v komentarjih. Tako lahko sedaj tudi vi, ki komentirate, postanete prepoznavni po svojem znaku ali sliki. Vse, kar morate storiti je, da se prijavite na spletno stran gravatar.com, ustvarite račun in e-mail naslov povežete z izbrano sliko, ki jo predhodno naložite na strežnik. Na eno sliko lahko vežete več e-mail naslovov, prav tako pa lahko spremenite nastavite za vsak posamezni naslov.

Za lastnike blogov in forumov imajo na voljo več pripravljenih dodatkov (povezava do Gravatar dodatkov), ki jih lahko vključite v svoj blog. Kljub temu sem jaz uporabil Easy Gravatar vključek, ki ga lahko najdemo na uradni strani Wordpress-a (povezava do Wordpress-ove strani dodatkov in razširitev).

Uporabniki Thunderbird-a pa imamo na voljo še eno razširitev, ki omogoča prikaz avatarja dohodnih sporočil. Imenuje se MessageFaces in podpira tudi gravatarje.

BrinovaJagoda me je izbrala za naslednika pisanja o težavni temi. O temi, katere ne poznam. O nasilju v Keniji. Še za dogodke v Ruandi (genocid v Ruandi) ne vem več, kot sem prebral v nekem časopisu sredi predavanj. O Keniji vem le toliko, kolikor sem slišal dan, morda dva nazaj pri poročilih, na katere sem preklopil bolj ponesreči kot pa z namenom gledati kaj je novega v svetu. O področji, ki jih ne poznam, zelo nerad presojam, saj so take “ugotovitve”brez neke uporabne vrednosti in na nivoju pogovora na tržnici ali v gostilni.

Nasilje, ki se dogaja po svetu, pa vsekakor obsojam. Pa naj gre za nasilje na ulici, v družini ali pa kakšno ideološko podkrepljeno nasilje. Od vseh še najbolj obsojam slednjega, saj poleg samega nasilja v sebi nosi še vsiljevanje lastnega prepričanja okolici, zatiranja drugačnih.

Včasih srečam naslednjo misel: “Kako primerjati nekaj (300 žrtev v Keniji) z genocidom (v Ruandi)?” Taka primerjava je resnično smešna, nekaj sto proti nekaj sto tisoč. A za številkami se skrivajo ljudje. In že ena smrt kot posledica drugačnosti je obsojanja vredna. To pa tako radi pozabimo.

V idealnem svetu takih diskusij ne bi imeli. A mi ne živimo v idealnem svetu. Bilo bi pa lepo, če bi vsaj težili proti njemu. Če bi se namesto s samim seboj malo več ukvarjali tudi z ostalimi. Če bi videli, da ne živi vsak od nas na svojem planetu. Če bi videli, da življenja in smrti drugih niso samo romantične pravljice. S sprejemanjem drugih kot drugačne in enakopravne bi naredili velik korak proti sreči, h kateri vsi težimo.

V letu 2007 sem napisal 86 objav, na katere sem prejel 175 komentarjev. Najbolj komentirana objava je bila EMŠO, ki nosi 12 komentarjev. Moj blog ste obiskali 14090 krat (povprečje: 39 obiskovalcev na dan) in si ogledali 21542 zapisov (povprečje 59 strani na dan). Najbolj popularni zapisi so bili:

Večina uporabnikov si je stran ogledala z brskalnikoma Internet Explorer (52%) in Firefox (44%).

Najbolj obiskane teme po pričakovanjih niso tiste, o katerih najrajši pišem. Tega sem se zavedal že, ko sem pričel s pisanjem bloga. Namen mojih zapisov ni postati popularen ampak zapisati, shraniti ter morebitnim interesentom predstaviti moj lasten pogled na svet in življenje. Vesel sem, da sem prav prek tega medija spoznal kar nekaj zanimivih ljudi. Morda jih bom kdaj spoznal tudi v živo (no, z nekaterimi se že poznamo) in ne le prek digitalnega medija.

Leto 2007 se je zaključilo in vstopili smo v novo leto. Ob tem dogodku vsem bralcem bloga čestitam in vam želim izpolnitev vseh vaših želja. Upam, da vam bodo moje pisarije še vedno ugajale in vam nudile snov za razmislek ter krajšanje prostega časa.

Ob novem letu se ponavadi ozrem nazaj in pogledam, kaj sem dobrega in kaj slabega dosegel. Leta 2007 pa ne bom analiziral. Bilo je namreč zelo, zelo drugačno od ostalih. Po eni strani si želim, da bi bilo 2008 bolj ustaljeno in da bi bilo v njem manj presenečenj, prijetnih in neprijetnih, po drugi strani pa si želim, da bi bilo ravno tako divje in raznoliko, kot je bilo 2007.

Vsi načrti so se izjalovili, vse želje so šle v maloro. Vse, kar sem oz. smo sklenili v zadnjih minutah pred samim dejanjem pa se je izkazalo za super odločitev in se je globoko vtisnilo v spomin. Ker pa sem človek, ki ima rajši skrbno načrtovano pot in ga vsaka sprememba spravi iz tira, me je leto 2007 utrudilo.

Najpomembnejše lekcije, ki sem se jih naučil to leto?

• Iz vsake težave in neprijetnosti se da izvleči toliko pozitivnega, da pozitivno prekrije negativno.
• Iz vsakega prijetnega dogodka se izcimi toliko negativnega, da negativno prekrije pozitivno.
• Pozitivno in negativno sta subjektivna pojma in na kvaliteto našega življenja vplivata samo toliko, kolikor sami dovolimo in kolikor lahko prilagodimo pogled na svet.
• Tudi brez navezanosti se da povsem normalno živeti, če si le to sami dovolimo.

In lekcija, ki si jo želim vtisniti v srce v letu 2008? Sočutje do drugih in do sebe.