Vera
Nimam veliko za povedati o veri. Morda zato, ker je nimam. Ker je nimam, jo že dolgo časa iščem. Zanimivo je, da nimam veliko za povedati o razlogih, zakaj iščem vero. Morda jo iščem, ker mi obljublja srečo. Sem se navezal na iskanje vere? Na iskanje sreče? Morda.
Vendar pa se ljudje delimo na tiste, ki verujemo in tiste, ki ne verujemo. Pustimo ob strani razne oblike vere, vprašanje katera je prava in vprašanje, ali je ateizem vera ali ne. Imam občutek, da smo bili včasih ljudje bolj verni. Bolj smo verjeli v nekaj, v nek ideal, h kateremu smo stremeli. Sedaj pa se je ta ideal pri nekaterih izgubil, zanj enostavno nimamo časa in volje, da bi ga iskali. Pri drugih se je ohranil v nespremenjeni obliki, ti verjamemo, da je predmet naše vere resničen. In tretji verujemo v vero samo, torej zaradi verovanja samega.
Morda se mi zdi zanimivo, da vse te oblike opazim tudi pri sebi, bodisi trenutno ali pa v preteklosti. Včasih sem recimo bil zagrizen ateist. Nato sem našel vero v stvari, ki pa niso vzdržale treznega razmisleka in za katere mi je srce povedalo, da so popolnoma zgrešene za moje potrebe. In obrnil sem se stran od njih, postal apatičen in ta področja me niso več zanimala. Kasneje sem opazil izrazito pomanjkanje nečesa v mojem življenju, zato sem se poskušal vrniti na pot duhovnega osvobajanja. A pot, ki si jo zastavimo z napačnim ciljem v glavi ne vodi tja, kamor želi srce.
Ko se ozrem nazaj vidim, da sem se v iskanju svoje resnice usmeril na dve poti. Prva pot in moja prva duhovna ljubezen so bile Rune. Druga pot, po kateri sem hodil, pa je pot meditacije in vzhodnjaških filozofij. Rune so me pritegnile, ker so realne, resnične, zemeljske in hkrati kozmične. Meditacija kot tehnika in vzhodnjaške filozofije kot cilj pa so me pritegnili s svojo mirnostjo, koncentracijo, preprostostjo in romantičnostjo. Od Run sem odšel, saj so bile krvave, nasilne. Od vzhoda sem odšel, saj sem se ga lotil na preveč romantičen način, z glavo v oblakih.
Ko sedaj počivam na tleh evropskega kapitalizma, kot mesojedi, krvoločni, zlobni bodoči član ene najbolj šarlatanske lože, kar jih poznam, razmišljam, kam me bo pot privedla naprej. Zanimivo se mi zdi, da sem si življenjsko pot vedno predstavljal razdeljeno na več krajših poti, ki so bodisi popolnoma ločene med seboj in moramo za prehod med njimi skakati, ali pa združene s križišči in razcepi. Nikoli nisem pomisli, da je morda to ena sama pot, ki vodi prek različnih pokrajin, zaradi katerih se nam zdi, da smo na drugi poti, kot smo bili prejšnjo minuto.
Pot do sedaj je bila zanimiva in lepa. Lepa, čeprav sem včasih potočil kako solzo žalosti, obupa, razočaranja in napora in lepa, saj mi je ponudila čudovite izkušnje svobode, razvrata, čustev, misli in izzivov. Kam bo šla naprej, ne vem. Morda bo šla celo po krajih, ki sem jih že prehodil. Izkušnje, ki sem jih pridobil, nosim pri sebi, morda jih bom lahko še poglobil.
Vseeno pa vprašanje, ki ga veter včasih prinese do mojih ušes: “Je kaj narobe, če želim izkusiti kar se izkusiti da in se ne želim omejiti na področje, za katerega čutim, da mi ne odgovarja?” Mislim si: “Kako naj nekdo ve, kateri cvet na svetu mu najlepše diši, če je se je zadovoljil že pri tretjem?”
