Fiat lux!

Pred nami je še en tradicionalni praznik, katerega tradicija traja že dolgih par let in ki je povsem značilen za Slovenijo in na splošno srednjeevropski prostor. Noč čarovnic, sicer bolj poznana kot Halloween, izhaja iz paganskega praznika Samhain, ki so ga praznovali Kelti na območju Velike Britanije, Škotske in Irske. Sedaj pa je, po zaslugi njene popularnosti v državi prek luže, zaslovela po celem svetu in tudi pri nas.

Noč čarovnic se prične na večer pred Vsemi Svetimi. V tej noči naj bi duhovi, ostala magična bitja in magične energije lahko stopili v stik z našim svetom. Je noč škratov, vil, vampirjev, volkodlakov, čarovnic in čarovnikov, verjetno pa me bodo tekom noči bitja, ki sem jih pozabil omeniti, na to prišla osebno opomniti.

A sedaj, ko sem opisal bistvo Noči čarovnic, sem se spomnil, da smo včasih podoben opis dali nekemu povsem drugemu prazniku, Kresni noči. Kresna noč se praznuje 23.junija. O njej govorijo številne ljudske vraže, najbolj znana od njih je verjetno tista o praprotnem semenu, ki pravi, da lahko na kresno noč, če imaš v žepu praprotno seme, slišiš govoriti živali. Poleg omenjene vraže znajo ljudje povedati, da je to noč, ko pridejo na plano magična bitja, škratje in vile. Nabiranje zelišč na to noč, še posebej če so nabrane pred zoro, da le-tem posebne čarobne lastnosti.

Ker pa Kresna noč zveni nekako kmečko, zastarelo, nepopularno ter domače, in ker je vse tuje pač boljše, sem malce pobrskal po spominu o podobnih praznikih. In res sem se spomnil, da smo v časih mojega raziskovanja energij noči še neki noči rekli Noč čarovnic. Šlo je za noč 30. aprila, pred 1. majem. Originalno se imenuje Walpurgisnacht (nemško) in izvira iz nordijske tradicije ob prebujanju pomladi, ime pa nosi po sv. Walpurgi. Na to noč se kurijo kresovi, s čimer se odganja mrtve, ki lahko tedaj hodijo med živimi.

Ljudje praznujemo različne praznike in se zabavamo na različne načine. Noč čarovnic naj ne bo izjema. A, kot sem prikazal tekom članka, se pri nas do sedaj ni praznoval Halloween ampak smo praznovali Kresno noč, zabavali pa smo se, čeprav ne ravno v skladu z njenim originalnim pomenom, tudi na Walpurgisnacht. Večer pred Dnevom mrtvih pa je bil večer spomina na preminule in ne komercialno napihnjeno rajanje skregano z vso lokalno tradicijo. A časi se spreminjajo, ljudje pa pozabljamo.

Po več tednov trajajočem obdobju utrujenosti in neprespanosti, ki se je nadaljeval v več tednov trajajočem obdobju utrujenosti in prekomernega, a neefektivnega spanja, sedaj končno prihajajo bolj mirne noči, morda zaradi tega celo boljše splošno počutje. Konec preteklega obdobja je naznanilo spanje izpred nekaj dni (noči), polno nočnih mor. Vsaj v štirih različnih zgodbah so na nas streljali, bili smo ugrabljeni, lepo število ljudi okoli mene se je težko poškodovalo pa še resno sem zbolel. Kar precejšen zalogaj za eno noč, kajneda?

A zadnja noč je prinesla spremembo. Spal sem kot top in sanjal srečne sanje. Z mojo drago sva bila na potovanju. Razloga za potovanje in imena potovanja ne bom razkril, saj bi namig nanj morda še dodatno pospešil njegovo realizacijo. Bila vsa na Škotskem. Še nikoli nisem bil tam, tako da sem bil navdušen. Pokrajina je bila lepa, čeprav vreme ni bilo ravno idealno. Slikala sva pokrajino, hodila na dolge sprehode in pohode, večere pa prebila v lokalnem pubu, kar je za naju nekaj nenavadnega.

Za razliko od Londona, kjer sem stik z lokalno skupnostjo kar malce pogrešal, je bilo tu drugače. Ljudje so bili toliko prijazni, kolikor je skupina lokalnih bradačev z grobo, zafrkantsko govorico pravzaprav lahko. Tako sva podnevi uživala v samoti pokrajine, večere pa preživljala v družbi lokalne skupnosti. Na koncu sva celo dobila povabilo, da ostaneva še nekaj časa – v kraju namreč do sedaj ni bilo lekarne, a se ravno ena odpira in iščejo farmacevte. Tudi draga bi lahko nadaljevala z delom v istem podjetju, saj firma svoje pisarne tudi v bližnjem mestu.

Kar v užitek se je bilo prebuditi s takimi sanjami v spominu. Dež, ki je padal zunaj, je občutek iz dežele sanj še za nekaj časa podaljšal.

Pri starih starših pečemo kostanj. Zaradi obilice hrane in pijače (sam kostanj je tako suh, treba ga je poplakniti z grozdnim in jabolčnim sokom primerne starosti in obdelave) so trebuhi napeti, oči pa zaspane. Pade ideja o rekreaciji, sprehodu po bližnji poti. Podi navdušeno skače okoli nas, vsi uživamo v toplih sončnih žarkih in opažamo, da je v senci že kar mraz.

Zjutraj sedim na balkonu. Vzhajajoče sonce mi sije v oči, tako da ne morem v miru meditirati. A zapreti jih ne želim, če jih bom zaprl, bom izgubil stik z okolico. V ušesih ujamem kosa, ki se pogovarjata. Predvidevam, da se prepirata o prostoru na veji.

Hodiva po travniku. Trava planine nama sega do kolen. Vroče je, muhe naju obletavajo. Čeprav hodiva po poti, le-te skoraj ne vidiva. Kar naenkrat se ustavim in jo prosim, naj mi da fotoaparat. Začudeno stremi v predel, kamor se počasi in previdno plazim. Takrat jo zagleda in zavpije. Jaz pa sem kačo le ujel v objektiv, še preden se je pred nama, planincema umaknila v bolj tiho in hladno zavetje jame.

Tečem po poti bližnjega hriba. V želji biti sam mi v ušesih odmevajo lepe, narodnozabavne melodije ansambla Therion. Pred menoj se pojavi srna. Ustrašim se, ona tudi. A zaradi šoka se ne premaknem, ona tudi ne. Šele čez nekaj trenutkov prestrašena zbeži globlje v gozd, sam pa nadaljujem pot proti domu.

Sedim pred računalnikom in se spominjam mojih dogodivščin v naravi. Zanima me, ali bom še kdaj kaj podobnega doživel. Ugotovim, da znotraj štirih sten spomini privrejo na plan, zunaj štirih sten pa spomini nastajajo.

Ko sem pregledoval slike s Siddhartinega maratona, se mi je zazdelo, da sva na eni fotki tudi midva z Bubiko. No, žal se je pokazalo,  da je oseba, za katero sem mislil, da sem jaz, ženska. Ko pa sem bolj podrobno preučil sliko, sem le zagledal dve znani faci v množici.

Avtor fotografije je M. Prelc, njegove slike koncerta pa lahko najdete v njegovi foto galeriji. Oglejte pa si vsaj tele: članek 1, članek 2. Prelc, hvala ti za sliko in dovoljenje za objavo!

Včasih pride dan, kakršen je današnji. Depresija kljub lepemu vremenu sili v ne-delo, v ne-razmišljanje.  Iščem izvor teh težav, a misli stalno bežijo pred umiritvijo. Rajši se zakopljejo v delo, pospravljanje in razne trapaste popevke.

Prišel, videl, preživel.

Ker sem letošnje leto Siddharto poslušal že dvakrat, enkrat v dvorani na Primskovem in enkrat na Kranjski noči, sem imel do moje udeležbe na koncertu bolj mešane občutke. To pomeni, da bi se udeležbe na vsak način rad znebil in si privoščil nekatere druge koncerte, hkrati sem se pa zavedal, da to ne bo mogoče, saj je moja draga strastna privrženka skupine in se koncertu ne bo odpovedala.

Hvaležen sem ji, da sva si tako pravočasno kupila karte, saj je bil koncert že dober teden pred pričetkom razprodan. Pravijo, da so prodali 6.500 kart in občutek v dvorani Tivoli je bil temu primeren.

Kdor je pričakoval, da bo publiko na začetku ogrevala kakšna predskupina, se je krepko zmotil. Fantje so takoj, ko so prišli na oder, izkoristili svoje inštrumente za izražanje svojega dosedanjega dela, publika pa se je takoj odzvala na vsako njihovo dejanje. Celoten koncert je trajal kar pet ur, samega igranja pa je bilo točno toliko, kolikor ga je bilo potrebnega za vseh 53 pesmi, ki so jih bodisi sami, bodisi ob pomoči gostov odigrali.

Sam nisem velik strokovnjak za ozvočenje ali svetlobne efekte, prav tako ne morem soditi o kvaliteti odigranih skladb. A v prvih vrstah, kamor me je privlekla Bubika, to niti ni bilo pomembno. Tomija se namreč prav veliko ni slišalo, saj je na čase publika preglasila ozvočenje. Glede na to, da še vedno bolj slabo slišim in da težko govorim, mislim, da glasnost ozvočenja ni bila tako nizka, le publika je malce pretiravala.

A zato smo prišli. Vedeli smo, da bo to večer presežkov, čeprav sam osebno nisem pričakoval takega koncerta in takega odziva publike. Na ostalih dveh letošnjih koncertih je bil odziv skromen, koncertno prizorišče pa napol prazno. Morda celo člani skupine niso pričakovali takega koncerta, saj so bili vidno ganjeni.

In splošni občutki? Na koncu sem bil močno utrujen, bolele so me noge in roke, vroče mi je bilo ter žejen sem bil. Fotoaparat je ostal doma, čeprav so bili dovoljeni, a se nisem preveč sekiral. Tako sem lahko popolnoma prisostvoval koncertu in v njem sodeloval. Čeprav smo bili vsi že zelo utrujeni, pa smo zdržali do konca, do zadnjih šestih komadov, ki so jih poimenovali kar Grand Finale. To je bil izbor najboljšega od vsega, kar premorejo, med drugim je pri dveh pesmih sodeloval tudi Vlado Kreslin in iz nas iztisnil vse, kar smo še imeli v sebi. Od energije, moči, glasu in sluha.

Na koncu pa ne smem pozabiti omeniti tudi ostalih gostov, še posebej bi omenil Dan D, ki so me že na začetku spravili ob dober glas, pa Godaliko, ki me je presenetila z akustičnimi priredbami pesmi in me ni pustila ravnodušnega. Skratka vsem sodelujočim bi se rad zahvalil za odličen koncert in za odlično zabavo.