Fiat lux!

Danes nama je z mojo drago uspelo priti na predavanje z naslovom “Pot meditacije – pot nežnosti, pristnosti in vpogleda“, ki ga je vodil g. Robert Ivanc, v blogovskem svetu bolj znan kot Clarity. Ko sva končno našla Vodnjak znanja sva ugotovila, da imajo člani slovenske Šambala skupine prav prijetne prostore. Postregli so nam s čajem in piškoti, nato pa smo se posedli in poslušali Roberta.

Samo predavanje se je nanašalo na meditacijo. Prijetno je bilo poslušati nekoga, ki ve, o čem govori, a hkrati govori na nivoju, s katerim se je lahko vsak poslušalec poenotil. Govoril je o težavah, s katerimi se meditator srečuje na začetku, pa tudi kasneje na njegovi poti. Za razliko od običajnih pozitivnih učinkov in občutkov blaženosti, s katerimi se začetniki zgolj s težavo in veliko domišljije poenotimo, je predstavil realne, resnične probleme, katerih prisotnost zazna vsak, ki je kdaj dalj časa vztrajal pri meditaciji.

Odlično predavanje pa so na koncu malce zatemnila vprašanja, ki so težila bolj v smer psihoterapije, ki ni ravno moje področje. A kljub temu je bilo po eni strani kar zanimivo slišati kaj novega, primerjavo dveh področij iz prve roke nekoga, ki obe področji predano študira.

Hvala vsem organizatorjem in tudi predavatelju za zanimiv večer.

Vedno bolj spoznavam vir bolečine, ki jo prizadevam svojim najbližjim. Bolečina je banalna, njen izvor pa še bolj. Pričelo se je, ko smo kupili novo tehtnico. Pri nakupu nisem bil pozoren, pravzaprav me niti poleg ni bilo. A ta tehtnica ima opcijo merjenja % telesne maščobe in % vode v telesu. Meni se ti dve opciji zdita popolnoma banalni in kot sem s rednimi meritvami tudi pokazal, popolnoma nerelevantni. A vseeno sem z užitkom razlagal o njej moji dragi, kateri sem pred meseci čisto mimogrede taisto tehtnico (oziroma taiste funkcije) odsvetoval. Vesel sem bil nove pridobitve, zato sem o njej govoril. Hkrati pa njo močno prizadel, saj sem se hvalil s predmetom, katerega sem ji sam odsvetoval. Bedasto, a zmoto svojega dejanja sem spoznal prepozno.

Druga neumnost, ki jo že dalj časa počnem, morda izvira iz ljubosumja. Pred časom si je moja draga kupila notebook. Lepo in zmogljivo mašinco, ki poganja najnovejši Microsoftov operacijski sistem. No, kdor me pozna ve, da nisem ravno privrženec ne tega podjetja in ne tega operacijskega sistema. Tako sem verjetno kar užival, ko so se težave z Visto pokazale. Ne me razumeti narobe, Vista je bistveno boljša kot XP, a ima določene pomanjkljivosti, ki so me zmotile. In ki sem jih pravzaprav z užitkom obesil na veliki zvon.

Sedaj pa sem si sam omislil zadnjo testno verzijo Kubuntu operacijskega sistema. Testna verzija ima omogočeno tudi orodje, ki preobrazi namizja v 3D transparentne zračne sladkorčke, ki povzročajo pravo odvisnost. In seveda sem se ponovno hvalisal in na dolgo in široko opisoval svoje ugotovitve ter kako Linux postaja primerljiv z Okni in popolnoma preprost za domačo uporabo.

Kdaj me bo izučilo, da hvaljenje ni ravno najboljša pot za razvijanje razumevanja in spoštovanja. Ravno nasprotno, z njimi ljudi odbijaš, saj v njih sprožaš občutek manjvrednosti. Korist od tega pa ima zgolj stari, dobri znanec “saj sem vam rekel, da imam prav” Ego. Grdo navado, ki jo omenjam v tem besedilu sem pri sebi odkril šele pred kratkim. A pregled moje preteklosti kaže, da je prisotna že dolgo, dolgo časa. Zaradi nje bi se rad opravičil vsem, ki jim je bila moja družba in neskončno hvalisanje neprijetno. Šele ko najdeš misel in spoznaš njene korenine jo lahko sprejmeš in izničiš navezanost nanjo.

Je lahko človek etično bitje tudi, če ne pripada nobeni veroizpovedi? Kakšen je pomen vere in kakšen religije na etiko v družbi? Kakšen vpliv ima etika na naše vedenje? Vse to so vprašanja, ki si jih zastavlja Bstan-’dzin-rgya-mtsho, bolj znan kot njegova svetost 14. dalajlama v knjigi Etika za novo tisočletje. V njej išče odgovor na večno vprašanje – kako biti srečen v današnjem času.

Na začetku, pa tudi na posameznih odsekih knjige, me je dalajlama pogosto presenetil, saj imam o njem predstavo, da je zelo odprt in strpen človek, ki ne narekuje poti nikomur in ki ne obsoja poti drugih. Tu pa pogosto ateiste oziroma ljudi, ki ne pripadajo neki znani veroizpovedi, tretira kot nesposobne etičnega vedenja. Sicer to idejo večkrat skozi knjigo zavrne, a se vseeno vrne k njej. Zanimivo je videti, kako težko sprejme, da ni edino verska vzgoja tista, ki človeku da etične vrline. Kljub svojim izkušnjam s področja različnih kultur in religij lažje sprejme, da verujoči apriori lažje in številčenje sledijo etičnim načelom kot neverujoči.

Sam, kot oseba, ki ne sledi nobeni uradno priznani veroizpovedi, vidim svet malce drugače. Vidim ljudi, ki se zavedajo pomena svojih dejanj na življenja drugih in ki se trudijo, da trpljenje sveta zmanjšajo, pa čeprav na škodo sebi. Nekateri od njih so verni, drugi ne. Vidim tudi ljudi, ki se zavedajo pomena svojih dejanj na življenja drugih in se trudijo, da njih srečo zamenjajo za lastne užitke, pa čeprav so le-ti kratkotrajni in nepomembni. Ponovno so nekateri od njih verni, drugi ne. Vidim pa tudi ljudi, ki so verni in ki se trudijo pomagati drugim do sreče, a samo, če so ti drugi enake veroizpovedi, kot so sami. Poznam primere, ko je bila pomoč človeku v stiski zavrnjena samo zaradi nepripadanja enaki veroizpovedi. Vrata cerkve so bila za te ljudi zaprta.

Seveda se v takih primerih lahko povprašamo, ali so ti ljudje dejansko globoko verni ali pa morda slepo sledijo instituciji vere. Sam sem mnenja, da resnično veren človek sledi etičnim pravilom svoje vere in vera pravi, da je človeku v stiski potrebno pomagati. To konec koncev narekuje tudi zdrava pamet vsakega, katerega moč misli seže dlje kot do konca lastnega nosu. In ko smo že pri zdravi pameti, mar ni to nekaj, kar nam je bilo položeno v zibko še preden smo slišali za vero? Kaj je torej bolj pomembno za naše etično delovanje? Zdrava pamet ali veroizpoved?

Seveda ne mislim nasprotovati dalajlami. Kot prvo ima precej več izkušenj kot jaz. Kot drugo pozna bistveno več ljudi in to različnih narodnosti, veroizpovedi, starosti in družbenega položaja. In kot tretje je on bistveno bolj duhovno razvit, kot sem jaz.

Zaradi tega sem se poglobil v njegove besede in opazil, da pomena veroizpovedi ne pripisuje pripadnosti neki religiji ampak preprostemu motivatorju. Verujoči imajo poleg zdrave pameti nad ali v sebi neko bitje, ki jih opominja in usmerja, ko skrenejo s poti, ateisti pa se moramo posluževati zgolj lastnemu občutku za prav in narobe. Nad nami so zakoni držav, v katerih živimo in državni aparati, ki nas kaznujejo. A zakoni nič ne pravijo o ideji “delaj dobro” in tudi če ne delamo dobro nas nihče ne kaznuje. Kaznujejo nas zaradi ideje “delaj slabo”.

Verjetno je to razlog, zaradi katerega dalajlama v knjigi razlaga o pomenu religij na družbena etična načela. Potem ima morda celo prav. A vseeno se je potrebno vprašati: “Zakaj potemtakem številni ljudje, ki niso verni, tudi lahko sledijo poti dobrote in se odmikajo od poti škodovanja?” Sledi pa še vprašanje: “Kako lahko povečamo odstotek teh ljudi?” Vzgoja je tista, ki v nas vcepi občutek za prav in narobe, občutek, ki je trajnejši od grožnje s kaznovanjem. Kakor dalajlama poziva ljudi k miru, strpnosti in sočutju, tako vas jaz pozivam k vzgoji svojih otrok, družine, prijateljev in sodelavcev. Majhen korak ne prinese spremembe, a veliko majhnih korakov sestavlja pot v našo, boljšo, prihodnost.

Sestavek je moje razmišljanje ob branju knjige Etika za novo tisočletje avtorja Bstan-’dzin-rgya-mtshoa, 14. dalajlame. Več o tej knjigi si lahko preberete na spletni strani.

V ponedeljek sem v lovu za knjigami ponovno zašel v knjigarno Felix. Tja se sicer odpravim dokaj pogosto, da si malce napasem oči in sprostim velike količine sline nad raznorazno literaturo, ki je v obliki mehko-vezanih knjig dostopna mojemu žepu. A v ponedeljek si nisem samo napasel oči ampak sem razvajal tudi jezik.

Prodajalka si je namreč vzela čas in zapletla sva se v klepet o knjigah. Pa ne kakšnih modernih ali duhovnih tematikah, ampak o knjigah moje mladosti. Obravnavala sva Pet prijateljev, Zveste prijatelje, Skrivnosti, Časovni stroj in podobno. Vse to sva primerjala tudi z moderno mladinski literaturo, a kot kaže je razkorak med generacijami že prevelik in sva našla več razlik kot pa podobnosti.

Za povrh sva se spustila še na nivo Harry-a Potter-ja, vseh sedmih knjig. Tu ni šlo brez razglabljanja o koncu sedme knjige, je dober ali slab (zanimivo, vsi ugotavljamo ali je dober ali slab, nihče ne ve kako bi se odločil). Seveda ni šlo mimo kritike Gradišnikovega prevoda in popolnoma nemogočega, arogantnega in na mestih celo žaljivega odnosa do bralcev, ki ga je pokazal v svojem delu.

Skratka v knjigarni sem se zadržal več kot pol ure. Kupil seveda nisem nič (tistega, kar sem iskal pač niso imeli), zato pa sem si privezal dušo s pogovorom, kakršnega že dolgo nisem imel. Z ljudmi okoli sebe pač težko govorim o najstniški literaturi, saj se je večina vrstnikov rajši igrala zunaj ali nabirala izkušnje pri dekletih kot pa brala knjige ko so bili majhni.