Fiat lux!

Mislim, da ljubezen sama po sebi ni problem, navezanost, ki kot kaže vedno pride z njo, pa je.
[Clarity na svojem blogu]

Včasih nam je tako lepo, da kar pozabimo, da živimo v samsari. Spet drugič pride čas, ko pozabimo, da je življenje lepo. Dvojnost, prek katere spremljamo naša življenja, nam želi onemogočiti bivanje na obeh polih hkrati.

A tako malo je treba, da vidimo prek tega miselnega koncepta v svet, kjer ni ljubezni, kjer ni sovraštva. Kjer je samo ljubezen in sočutje. Tako malo nas loči do življenja.

Včeraj zvečer sem odkril, da imam resne težave z enim od osnovnih budističnih načel – sledenjem srednji poti.

Nimam težav z ločevanjem ljudi na prijatelje in sovražnike. Tudi materialni in spiritualni svet uspešno združujem.

Edino kar na noben način ne uspem narediti je tuširanje z mlačno vodo. Ali naj bo vroča ali pa mrzla, od tiste vmesne stopnje mi je kar slabo.

Danes je bil na nekomercialni, reklam polni televizijski postaji star otroški film. Film govori o življenju in v meni postavlja vprašanje, kaj pravzaprav je življenje. Kaj je tisto, zaradi česar se imamo za tako pomembna in vzvišena bitja.

Smo skupek celic, ki tvorijo bolj ali manj organizirane kolonije, ki lahko služijo ali pa ne služijo določenim namenom. Vsaka celica pa je še vedno življenje zase, tako kot pri enoceličarjih, tako kot pri rastlinah in pri živalih.

Premoremo nekaj čudnih senzorjev, ki nam omogočajo zaznavati dogajanje okoli nas. Je to tisto, kar nas dela superiorne vsemu, kar poznamo?

Imamo spomin, a konec koncev ga ima kar nekaj drugih živalskih vrst. Da ne omenjam tiste malenkosti, ki trenutno pomni vse traparije, ki jih spravim na papir.

Je morda procesiranje podatkov in kombiniranje le-teh s spominom tisto kar nas dela unikatne. Ampak podatke zna obdelati in spremeniti v smiseln ali pa kaotičen rezultat vsak programček, katerega osnovni namen ni obstoj zaradi obstoja samega.

Kaj je torej življenje, ki nam je tako drago? Bi bili možni sprejeti razlago, da smo samo sofisticirani roboti z malce naprednejšo programsko opremo, kot pa jo lahko sami napišemo?

Letos ponovno nisem veliko smučal. Malo jo je zagodla zima, precej pa tudi sam, saj mi študij ni šel tako gladko, kot sem upal. Zato sem bil očetovega povabila na zaključni turni smuk sezone zelo vesel in sem se mu kljub pomanjkanju časa rad odzval.

Odpravili smo se v dolino reke Malte, v Avstrijo. Čeprav smo vedeli, da je snega zelo malo, smo upali, da bomo lahko smučali s Koelbreinspitze, okoli 2900m visokega vrha (pravzaprav ne čisto z vrha ampak kakih 100 metrov nadmorske višine nižje).

Na parkirišču smo videli kruto sliko resničnega sveta – snega je bilo res samo za vzorec. To je pomenilo, da bomo lep kos poti navzgor smuči nosili na hrbtu. Uro in pol smo jih resnično nosili, od tega smo slabo uro spoznavali “lepote” hoje po spolzkih skalah… v turnosmučarskih čevljih! A tudi hoja po snegu ni bila dosti boljša, saj je vsak deseti korak zadel v prazno (do kolena se je sneg predrl).

Ko sem bil že na koncu z močmi sem si nataknil smuči in pot nadaljeval tako, kot se za turnega smučarja spodobi. Hrbet je bil hvaležen, želodec pa bi bil bolj vesel kakšne energijske ploščice. Po nekaj vzpodbudnih besedah sem le prilezel do našega cilja, kjer so me že vsi spočiti čakali ostali udeleženci odprave.

[google -314674365919274186 Kako se je Luka matral po skorjastem snegu]

Sneg na vrhu je bil skorjast, kar je omogočilo, da sem se lahko del poti peljal kar po riti – vsak drugi zavoj sem namreč padel. A slabih 200 metrov nadmorske višine nižje je sneg postal južen in kljub megli prinesel na naše usta smeh. Smuka po takem južnem “veselcu” je, tako kot ime pove, res užitek. Ker smo bili trmasti smuke nismo zaključili na prvem skalnatem mestu – smuči smo prenesli na naslednji jezik in tako nadaljevali dokler je bilo pred nami še kaj snega.

Vtise smuke smo združili kasneje v dolini bo kozarcu piva. Tu pa nismo na dan spravili samo vtisov smuke, luč sveta so ugledale tudi želje in načrti za prihodnjo sezono.

Statistika izleta

P.S.: Slike so očetova last.

Kot velik zagovornik odprte kode ter prostodostopne programske opreme me je prehod na manj znani operacijski sistem poznan pod imenom Linux, že dalj časa mikal. Zaradi zaposlenosti pa se nikoli nisem odločil za ta korak.

Kakšnih 14 dni nazaj pa sem si namestil ta operacijski sistem – izbral sem zadnjo različico Kubuntu. Namestitev je bila hitra in enostavna, po dobre pol ure sem imel pred seboj popolnoma delujoč računalnik z celotno pisarniško programsko zbirko, lahko sem poslušal glasbo, gledal filme, surfal po spletu in bral elektronsko pošto.

Nastavitve, ki jih ponuja ta distribucija, so mi za začetek popolnoma zadostovale. Izgled namizja sem si popolnoma prilagodil (prozorni robovi programov, na namizju sem imel vremensko napoved za cel teden, zbirko svojih slik, prosojne menije,…).

Žal pa je prišel čas, ko sem si zaželel tudi kaj natisniti ter ugotovil, da nikakor ne morem usposobiti tiskanja prek lokalne mreže. Pričel sem tudi pogrešati priročnost uporabe računalnika, ki jo omogoča Google Desktop (realno časno iskanje programov in datotek po računalniku). Ter jasnost pisav (iz meni neznanega razloga sem imel včasih popolnoma jasne pisave, včasih pa so bile zamegljene).

Ker sem pričel cele dneve viseti v laboratoriju, kjer delam diplomsko nalogo, mi je pričelo zmanjkovati časa za reševanje teh nevšečnosti. Tako sem se vrnil v bolj poznano, a tudi bolj osovraženo okolje. Obljubil pa sem si, da se bom takoj, ko bo na voljo katera od različic meni ljubih distribucij, ki bo odpravila te pomanjkljivosti, vrnil na ta sistem.

Včeraj se je odprl Teden mladih 2007, celotedenski skupek dogodkov, delavnic, koncertov, iger,.. Pred leti so bili koncerti sponzorirani s strani študentskih organizacij in ostalih sponzorjev, sedaj jih je potrebno plačati. Cena je sicer bolj kot ne simbolična, a nekaj simbolike je tudi v samem računanju vstopnine.

Včeraj se je tako na gradu Khislstein odvijal koncert skupin Stratus, Let3 in Haydamaky. Začetek koncerta sva z Bubiko zamudila, a vseeno prišla nekje sredi nastopa slovenskih Stratus-ov, ki so se kar dobro odrezali, čeprav je bilo poslušalcev res malo. Tega si niso zaslužili, a mislim da se niti niso pretirano sekirali. Glasba, ki jo igrajo, je šla lepo v uho, nastop pa je bil ravno prav energičen (glede na maloštevilno publiko). Meni osebno so se zdeli dovolj dobri, da bi lahko imeli svojo predskupino, a to je zgolj moje mnenje.

Po premoru so sledili zloglasni Let3, reški rockerji, znani tako po besedilih, glasbi kot po svojem unikatnem nastopu, zaradi katerega so bili že pregnani iz TLP-ja. Na oder so prišli v skafandrih, ter maskah paradižnikov in paprik. Tekom precej udarnega nastopa, v katerem so upravičili svoj sloves “men’ se jebe za vse” skupine, so predstavili svoje pesmi in svojo modno kolekcijo. Kot najboljši del koncerta je bila, no vsaj meni, prekinitev med preoblačenjem, ki jo je s svojimi domislicami poživil “Mrle” – igral je v slogu Henrixa, publiko je pripravil do sodelovanja v zelo unikatni pesmici o ptičkah, muckah in kužkih, tekom plesne točke pa je nič-hudega-slutečim nedolžnim gledalcem z velikim veseljem pokazal svojo precej kosmato rit.

[youtube xHJVHaH-rws Let3 na TLP]

Ko so se poslovili so na vrsto prišli še ukrajinski rock/punk/reggae/ska Haydamaky, od katerih pa sem poslušal samo prvih nekaj pesmi. Prvi vtis, ki sem ga tako dobil, je bil zelo dober. Zanimiva skupina, ki igra na cel spekter inštrumentov, zanimiva in precej živahna mešanica različnih glasbenih zvrsti, predvsem pa celotna predstava skupine, kakršne do sedaj še nikjer nisem zasledil, so pustili svoj vtis. Upam, da si jih bom lahko še kdaj ogledal v živo.

Fotografih in filmčkov tokrat nisem delal, saj so baterije za fotoaparat odpovedale poslušnost, tako da niti ne vem, ali Sony sploh še deluje ali pa je tudi on odšel v lepše kraje. Morda na naslednjem koncertu.

Ste že opazili, da naše življenje usmerja naš jezik. Z njim se identificiramo, z njim se vključujemo v družbo, z njim izražamo naše misli. Pravzaprav ni jezik samo izrazno sredstvo naših misli, v jeziku celo mislimo. In zaradi tega je ravno jezik naša največja omejitev.

Torej omejitve mojih misli je moj jezik. In v puritanskem svetu, v katerem živimo sedaj, jezik postaja vedno bolj okrnjen in mehak, z njim postajajo okrnjene in mehke tudi naše misli. In v potrošniški družbi, v kateri se trenutno nahajamo, jezik postaja vedno bolj preprost. Velikost besednega zaklada po naših merilih ni več prednost ampak slabost.

Manj besed kot poznamo, slabše si znamo razlagati tisto, kar opazimo, tisto, kar procesira naš um. Ker nam to predstavlja nek neprijeten dražljaj, občutek manjvrednosti, o tem ne razmišljamo, neznanega ne opazimo oziroma namenoma spregledamo. Le tako se lahko boljše počutimo in se sprijaznimo sami s seboj.

Vprašali boste, kaj je v tem, da ne razmišljamo, slabega? Saj vendar v več kot polovici zapiskov govorim o tem, da moramo umiriti naš um in sprazniti misli. Odgovor je preprost: razlika je v procesiranju dražljajev. Razlika je v tem, da če dražljaje ignoriramo zaradi tega, ker jih ne znamo obravnavati, potem tu ni podlage za rast. Če pa dražljaje zaznavamo, jih pa še vedno lahko procesiramo in to na različnih nivojih.

Torej, če bomo sledili trendom in manjšali naš besedni zaklad, bomo naredili korak nazaj v našem razvoju. A s tem bomo ponovno postali podložniki vladajoče manjšine. Če se ozremo okoli nas in hkrati tudi v nas same vidimo, da smo že ovčke, ki sledimo pastirjem. A trenutno se še vedno ustavimo takrat, ko smo lačne oziroma žejne, ter jemo in pijemo tisto, kar nam odgovarja. Ko bomo pa lahko, z dovoljenjem gospodarja, pili brozgo in jedli seno, tedaj se bi lahko zavedli, da smo svoj obstoj prignali do najnižje točke. Žal se tega ne bomo mogli zavedati.

V izogib tej temni prihodnosti naj podam še nasvet – ideje nabirajmo z različnih virov, če so si ti viri “v laseh” še toliko bolje. Le tako bomo znali pozdravljati še kako drugače kot le z besedami: “Bohdej”, “Z Bogom”, “Bog pomagej” in “Bog požegni”.

Pred tedni je večina obveznosti, dolžnosti, predvsem pa skrbi padla z mojih ramen. Ko sem pospravil za njimi sem odkril, da je ostala samo še lenoba. Ki jo sedaj s pridom redim.

Zanimivo pa je, da je skupaj z lenobo prišla tudi jeza. Tako se mnogo drugače odzivam na okolico, kot sem se pred zadnjim izpitom.

Zato razmišljam, zakaj ne more človek uživati v brezdelju. Takoj pride občutek krivde, z njim pa slaba volja, jeza in razdražljivost. Imam tedaj preveč časa in razmišljam o stvareh, o katerih drugače ne morem? Se v času brezdelja poglobim vase, pa ne z duhovnega ampak z materialističnega vidika?

No, naj bo tako ali drugače, krog se bo počasi prekinil, saj je pred menoj nov izziv, prav nič dolgočasen, prej stresen in časovno potraten.

Toliko časa sem dneve preživljal sam v tejle sobi, da sem pozabil kako zgleda dan v družbi. Na srečo nisem pozabil komunikacije. Pozabil pa sem, da v družbenem okolju vladajo malce drugačna pravila – do nadrejenih. Recimo, da sem se še pravočasno ujel.

Toliko za sprotno oglašanje. Pa ne misliti, da sem duhovno življenje zavrgel. Samo prelen sem, da bi o njem pisal.

Vere od nas vedno pričakujejo, da smo krivi. Da grešimo. Da smo nevredni daru, ki nam je bil dan. Zato se moramo spovedovati, opravičevati, predvsem pa moliti in prositi.Nasprotni spol nas vedno pripravi do tega, da se mu opravičimo. Ker zamujamo, ker bi rajši gledali nogomet kot pa limonade. Ker naš znoj bolj smrdi kot njihov parfum.

Od nasprotnega spola vedno pričakujemo, da se nam opraviči. Ker nas njihov parfum sili na kašelj. Ker imajo rade limonade in ne vidijo smisla v tem, da nekaj deset ljudi teče za eno žogo, medtem ko bi si za njihove plače lahko vsak kupil svojo. Ker zamujajo.

Opravičil sem se že za vse, celo za to, da živim. Poskušal sem biti dober. Bil sem dober. A vseeno od vsepovsod slišim, da sem v svojem bistvu slab. Moram verjeti, morda bom le tako dober, le tako ne bom kriv.

Obsojen za dejanja drugih, za svoja dejanja. Od ljudi, od katerih sam pričakujem opravičilo. Od ljudi, kateri pričakujejo opravičilo od mene.

Ali ste z obsodbo kaj spremenili? Sem zato, ker se počutim krivega kaj boljši človek? Ste zaradi tega, ker ste me obtožili, kaj boljši ljudje?

Dovolj časa sem porabil za opravičevanje. Prišel je čas za življenje.