Fiat lux!

Pred dnevi sem moral ponovno naložiti operacijski sistem na računalniku v moji delovni sobi. Razlog? Ob prižigu je porabil skoraj ves razpoložljivi RAM. Računalnik je res že star, a deluje še vedno čisto dobro. Tudi to je res, da je od zadnjega nalaganja operacijskega sistema preteklo že leto in pol. Res pa je tudi, da za napihnjenost sistema krivim varnostne popravke, ki mi jih je operacijski sistem iz Redmonda tedensko nalaga.

Ob tem zadnjem nalaganju sem se odločil, da bom varnostne popravke popolnoma izključil. A sedaj se mi je ob vsakem zagonu računalnika prikazal “lušten” ščitek, ki me je opozoril, da nimam varnega sistema. Ampak jaz tako rad živim na robu! Kako izklopiti to prijazno storitev?

Tokrat se je Microsoftova stran za pomoč uporabnikom izkazala za koristno (bil je že čas, sem se že spraševal za kaj jo imajo) in mi ponudila rešitev:

Start -> (Settings ->) Control panel -> Security Center -> Resources -> Change the way Security Center alerts me, postavi kljukice tam, kjer želiš, da te balonček obvešča o pomankljivostih sistema in odstrani kljukice pri področjih, kjer tega ne želiš.

Sedaj pa upajmo, da se mi ob zagonu računalnika te nastavitve ne bodo spremenila nazaj na tiste, za katere Okna mislijo, da si jih sam želim!

Še en zapis, ki dokazuje, da so najlepše aktivnosti tiste, ki jih ne načrtujemo mesece vnaprej, saj do njih nimamo nobenih pričakovanj in zahtev.

Kolega je pred tedni kupil avto in ta vikend našel čas, da nas je povabil na izlet do Blejskega jezera. Po kratkem sprehodu (od parkirišča do jezera) smo postali lačni in si zaželeli sladoled (naravni sladoled, obvezno postajališče ob obisku tega bisera Slovenije). Ker pa je bila ura že pet do sedmih, sladolednico pa zapirajo ob sedmih, le-tega nismo mogli kupiti.

Naslednji postanek je bil na terasi, kjer smo požrli kremšnite in uživali v sproščeni debati o jamarstvu, novem konjičku prijatelja. Kremšnite so izginile v naših želodcih, dober okus v ustih pa nas je prisilil v iskanje nove lokacije.

Prijatelj se je spomnil, da je v bližini majhna, prijazna gostilnica, kjer imajo odlične pice. Tako smo pristali v lovskem domu pod gradom, piceriji Matjaž. Na prvi pogled je koča deluje kot zbirališče vaških duhovitežev, kar mi ni odgovarjalo. A ker so imeli prosto mizo in ker se ni nihče vtaknil v nas, smo tu vrgli sidro. Naročili smo Zimsko pico in pico Siddharta, imajo pa tudi točeno pivo (svetlo in temno).

Pivo je naredilo svoje in že sem skakal proti stranišču. Na vratih sta me namesto ženskega krila in moškega čevlja ali lulajočih fantkov ter deklet pričakala prava lovska motiva:

Pici sta bili verjetno najboljši, kar sem jih kdaj okusil. Ne vem, kaj je bilo tako dobrega na njih, a kombinacija okusov in začimb je bila tako dobra, da smo jih brez večjih težav zmazali in pomazali krožnike. Zimska pica ima priloženo tržaško omako (v našem primeru sicer majonezo) v kruhovi posodici, ki je na koncu pristala v naših želodcih. Siddharto pa od ostalih pic loči pečena paprika s česnom in čebulo, ki da pici sladek okus.

Zanimivo je, da nam je pogovor stekel in od celovečernega smeha me še danes malce bolijo trebušne mišice.

Kot sem napisal že na začetku – najlepše stvari so tiste, ki k nam pridejo nepričakovane.

Je naša usoda že vnaprej zapisana? Ali si jo sami krojimo? In ali je to sploh pomembno?

Ste se že kdaj vprašali kako to, da se največkrat na razpotjih poti naših življenj odločimo za smer, ki se nato izkaže za najbolj ugodno? No včasih to spoznamo šele čez leto, dve, včasih pa že takoj po prvih korakih.

Sam sem to opazil že mnogokrat. Najbolj očitno takrat, ko sem po prvih korakih mislil, da sem stopil na napačno pot, kasneje pa mi je ravno ta prinesla številne možnosti, ki mi jih prva verjetno ne bi nikoli.

Razmišljanje me je pripeljalo do ugotovitve, da verjetno napačna pot ne obstaja. Kajti naša pot je samo ena in križišča v njej zgolj iluzija. Da, lahko se odločamo, bodisi se odločamo na podlagi naše vnaprej zapisane usode ali pa lastne volje. A kakorkoli se bomo odločili bo pravilno, kajti v trenutku ko bomo zapustili križišče bomo sprožili tok dogodkov. In tega toka ne bo moč ustaviti in se vrniti nazaj na križišče.

Pot nas bo vodila naprej, tako kot nas je že pred tem. Vsi kraji, mimo katerih nas bo vodila pot, so lepi, zanimivi ali vsaj poučni. A samo, če smo odprti in dojemljivi za to, kar nam nudijo. Hkrati pa: tudi svetobolje je naša odločitev in če smo se odločili za to pot potem lahko tudi v njej uživamo.

Ali naključja obstajajo ali je to samo iluzija uma? Kam bi nas drugačna odločitev pripeljala? Je vredno izgubljati čas z preučevanjem poti, ki jih nismo izbrali? Sam rajši uživam v tisti, ki mi polni življenje.

Heh, končno mi je uspelo narediti še zadnji izpit in sedaj po dolgem času uživam dopust. Kar pomeni da sem več časa zunaj, da celo malo pomagam okrog hiše, kakšno rečem z družino in mimoidočimi,… To pa tudi pomeni, da se lotevam nalog, ki sem jih odlašal tekom teh let. Malce čistim računalnik, ki že težko čaka prenove, berem leposlovje, gledam TV. Čaka me še programiranje in pisanje. Aja, pa na diplomsko delo tudi ne smem pozabiti.

Družina je kraj, kjer duhovi pridejo v stik drug z drugim. Če ti duhovi ljubijo drug drugega bo dom lep kot cvetoč vrt. Toda če ti duhovi izgubijo medsebojno harmonijo je tako kot nevihta, ki pustoši po vrtu.
[Buda]

V potu svojega obraza
boš jedel kruh,
dokler se ne povrneš v zemljo,
kajti iz nje si bil vzet.
Zares, prah si
in v prah se povrneš.
[Mz, 3,19]

Smo ljudje prekinili ustaljen naravni krog, ko smo pričeli pokopavati ljudi v krstah? No, pa saj krsta tekom let zgnije in naravi vrne tisto, kar je iz nje nastalo. Kaj pa žara? Kamnite, steklene, kovinske žare s pepelom verjetno ne izgubijo svoje vsebine, je ne vrnejo naravi, da bi lahko le-ta naprej gradila življenje.

Nekaj tednov nazaj sem opravil nalogo, ki jo je v izziv pred časom napisal prijatelj Agapetos Typhonis na svojem blogu. Pisanje lastne osmrtnice se zdi večini na prvi pogled precej nesmiselna naloga. Ko malce premislimo rečemo, da naloga ni težka. A če se je lotimo z vso resnostjo, tehtnim premislekom in med delom opazujemo samega sebe, potem vidimo, da smrt še vedno predstavlja velik tabo, ki ga naš ego ne more kar tako prežvečiti.

Sam pri sebi sem se že dolgo nazaj sprijaznil, da je smrt del življenja, zaključna slika v teatru. A šele ko sem pisal o moji lastni smrti sem dokončno doumel, kaj to pomeni. Da se to lahko zgodi meni, da se mi lahko zgodi danes, jutri, da bi se mi lahko zgodilo včeraj. Da bom morda videl Pariz in severni sij; prav taka verjetnost pa je, da ne bom tega nikoli videl.

Ko sem končal s tistimi stavki, sem v sebi začutil veliko praznino. Za nekaj časa sem izgubil misli, občutke, želje. Vse je izginilo pod sliko, ki sem jo naslikal egu. Nato sem se počasi pričel prebujati iz otopelosti. Spoznal sem, da je vsak trenutek vreden, da v njem uživam.

A zadnjič so se mi med meditacijo, verjetno pod vplivom pravkar pognojenega sosednjega polja, ponovno prikradle misli. Misli o razkrajanju, o gnitju. Del, ki na katerega sem tekom pisanja osmrtnice pozabil. Sedaj sem videl krog življenja, krog narave, od njenega konca do njenega ponovnega konca. Morda bi bilo lepše, če bi zapisal, od njenega rojstva do njenega ponovnega rojstva. A to so samo besede, ki poskušajo olepšati dogajanje, ki je povsod okoli nas. Zakaj moramo okrasit in omiliti nekaj, kar je samo po sebi lepo, popolno, milo?

Kar je narava je življenje in kar je življenje je narava. Pogreb je rojstvo, rojstvo je pogreb. A to ne pomeni, da moramo biti žalostni. Vsaj meni ne. Vsak trenutek nam je podarjen in z njim lahko naredimo karkoli želimo. Lahko jokamo, lahko smo depresivni, lahko se pritožujemo nad kruto usodo. Ali pa jo sprejmemo, živimo in uživamo v njej, smo veseli in hvaležni za vsako kapljo dežja, lepoto strele, zanimivost Interneta, hitrost avtomobila in… prijetno, sončno popoldne v družbi prijateljev. To je življenje, to je narava.

To ni zapis o vegetarijanstvu. Ne gre za opise morij v klavnicah in na poljih. To je zgodba o majonezi.

Obožujem majonezo. V sendviču, na solati, s pečenjem. Mojo predanost temu čudežu kuhinje izkazuje celotna postava, pogret sendvič z majonezo in sirom pa je najljubši obed.

Prejšnji teden sem po dolgem času ponovno prišel do tega zajtrka. In se z njim igral vsako jutro celih osem dni. In postal len, nezbran, vedno lačen, siten, depresiven, popadljiv. In nezmožen opravljati početje, ki ga imenujem meditacija.

Neverjetno kako hrana vpliva na naše počutje. Pa ne samo prek naše postave (in zdravja). Ampak recimo če jemo dalj časa lahko hrano, veliko zelenjave, rib, “lahkega” mesa, potem smo bolj zbrani, dobre volje in polni energije. Če pa si privoščimo sendvič s sirom in majonezo pa smo praktično samo še za na kavč pred TV.S tem se je moje letošnje srečanje z majonezo bolj ali manj končalo. A ni upanja za boljšo prihodnost; v deželo prihaja največji krščanski praznik jajc, šunke, potice…