Bodičita je verjetno eden izmed najbolj pogosto omenjenih pojmov v budizmu, še posebej v tibetanskem budizmu. Vsi učitelji jo kar naprej omenjajo, vse knjige govorijo o njej, skratka, dobimo res občutek, da je to nekaj zelo pomembnega. Besedo samo je morda težko prevesti, vaje, praktična navodila, kako to lastnost razvijati, pa so zelo enostavna. Ker so me moji učitelji vedno vzpodbujali, naj najdem smisel in pomen učenj v svojem lastnem življenju in naj ne zaupam samo besedam, je tudi namen tega članka podati navodila oziroma napotke, kako se lotiti razvoja te neverjetne kvalitete v nas samih. Podati želim opis poti z vidika učenca, opisati nekatere izmed stvari, ki se lahko pripetijo na tej poti, na kaj je potrebno biti pozoren, kje so nevarnosti. Seveda so to samo moje izkušnje in vsak doživlja pot po svoje, a upam, da bodo koristile tudi ostalim.
Pa začnimo pri začetku: Kaj je bodičita? Kako jo razvijemo? Zakaj bi jo sploh razvijali? Sama beseda je iz sanskrta in je iz dveh delov – bodi in cita. Bodi pomeni prebujenje, razsvetljenje, nekaj popolnoma odprtega, cita pa pomeni um oziroma srce. Torej prebujen um, oz. prebujeno srce. Včasih temu popolnoma prebujenemu srcu rečemo tudi mehka točka, ali nekaj, kar je tako odprto in nežno kot odprta rana. Na določen način lahko to povezujemo z zmožnostjo ljubiti. Pravijo, da imamo to mehko točko vsi, pa če smo na zunaj še tako zakrknjeni, polni sovraštva, jeze, ljubosumnosti,… Tako kot pravi Trungpa Rinpoche: “Vsak ima nekaj rad, pa tudi če so to samo tortilje!”
Ta mehka točka je povezana tudi s sočutjem, z našo zmožnostjo čutiti bolečino drugega in z željo, da bi bili drugi rešeni trpljenja. Mnogokrat se te naše mehke točke bojimo in jo prekrijemo na vse možne načine. Okoli svojega srca postavimo zid sestavljen iz negativnih čustev, močnih pogledov, predsodkov, strategij. Bojimo se biti ranjeni in se rajši zapremo. Čustva kot so jeza, ljubosumje, zavist, arogantnost in druga so idealno orodje, da z njimi prekrijemo to našo rano, našo mehko točko. A če se še tako trudimo, nikdar je ne moremo zares prekriti, na dan privre skozi najmanjše odprtine in razpoke v našem zidu. Hodimo po svetu zamaknjeni v svoj svet, jezni na vse krivice, ki se nam dogajajo, kujemo vsa mogoča maščevanja, a naenkrat nam na uho zapoje ptiček in včasih lahko za trenutek začutimo lepoto življenja, lepoto te pesmi, in naša jeza kar izpuhti. Znana izkušnja? Moja učiteljica, Ani Pema Chodron, govori o izkušnji, ki jo je imela kot šestleten otrok. Nekega dne se je sprehajala mimo hiše neke stare ženske, počutila se je osamljeno, neljubljeno in jezno in brcala je vse, kar je našla na poti. Starka pa ji je smejoč rekla:”Mala deklica, ne pusti življenju, da ti zapre/otrdi srce.” Ani Pema pravi, da je to esenca vseh bodičita navodil: lahko dovolimo življenjskim situacijam, da nas še bolj zaprejo, otrdijo, ali pa jih uporabimo za to, da še bolj odpremo svoja srca, da nas zmehčajo, nas naredijo za bolj prijazne, da lahko razumemo, kaj drugi ljudje doživljajo in čutijo. Bodičita je kot substanca alkimije, ki lahko vzame karkoli in jo spremeni v zlato. Včasih jo opisujejo kot dragulj, ki izpolni vse želje. Sposobna je spremeniti najtrša izmed src in najbolj prestrašene ume. Mojster Šantideva pravi:
To je eliksir nesmrtnosti,
ki ubije gospodarja Smrti, morilca bitij,
jama dragocenosti,
ki pozdravi revščino vseh popotnikov.
Je zdravilo,
ki brez dvoma ozdravi vse bolezni,
in je drevo, ki izpolni vse želje,
in daje počitek popotnikom, ki potujejo po deželah obstoja.
Je mogočno sonce, ki popolnoma razblini
temo in nevednost vseh tavajočih bitij,…”
Iz vidika praktičnega pristopa pa je še zelo pomembno, da bodičita ni nekaj, kar moramo ustvariti na novo, ampak je nekaj, kar je bilo, je in bo vedno v nas. Včasih jo opisujejo kot dragulj, ki je prekrit z blatom. Ne glede na to, kako dolgo je blato prekrivalo dragulj, le-ta ni poškodovan. Ali pa da je kot sonce, ki ga prekrivajo oblaki – sonce zaradi tega ne sije nič manj, nič ni poškodovano. Tako je tudi z nami – ta mehka točka je zmeraj v nas, zmeraj sili na plan in naša naloga je to omogočiti, jo vzpodbujati in predvsem ne preprečevati.
Mogoče se to ne zdi tako zelo pomembno, ampak iz lastnih izkušenj ne morem preveč poudariti, koliko ta pogled pomeni za samo prakso. Iz pogovorov z mnogimi praktiki in iz svojih izkušenj sem videl, kako smo s tem, ko smo rasli v zahodni kulturi avtomatsko prevzeli tudi nekatere ideje, ki so lahko za prakso zelo težavne. Ena izmed teh je ideja o tem, da je izvorno z nami nekaj narobe (krščanski izvorni greh). Neverjetno je, koliko ljudi trpi zaradi tega, koliko občutkov nevrednosti nosimo v sebi, dostikrat celo sovraštva do sebe. Tibetanci namreč tega občutka sploh ne poznajo, ne poznajo niti besede “krivda”. Ko pa se mi potem lotimo npr. budistične prakse, seveda izhajamo iz tega. Prakso vidimo kot neko samoizboljšanje, kot nekaj kar nas bo končno naredilo da bomo OK, kar nas bo rešilo pred samim sabo. Sam sem mnogo let deloval iz tega, se trudil in trudil biti popoln, narediti vse prav, ker sem seveda v notranjosti mislil, da sem obupen, in se skoraj prignal do popolnega obupa. Takšna praksa ne more delovati, saj bomo ne glede na to, kaj bomo delali utrjevali idejo, da je z nami nekaj narobe. Ideja, da smo že v osnovi dobri, da so vse kvalitete že v nas, le omogočiti jim moramo, da se razvijejo, razcvetijo, odstraniti pa moramo stvari, ki zastirajo to našo osnovno dobroto, ki jo včasih imenujemo tudi narava Bude, nam popolnoma spremeni našo prakso.
Sama prakso lahko vidimo iz dveh vidikov – na eni strani spoznavamo, se učimo ceniti in razvijamo kvalitete, ki jih že imamo, na drugi strani pa delamo s stvarmi, ki nam onemogočajo, da izkusimo svoje odprto srce, torej ovire, ki so na poti.
Začnimo torej pri nas samih, nato pa ta krog počasi širimo. Čeprav pri bodičiti dostikrat govorimo o tem, da postavimo druge pred sebe, moramo začeti pri sebi. Če nimamo ljubezni, prijaznosti, sočutja do samega sebe, kako lahko pričakujemo, da bomo v resnici lahko te stvari čutili do ostalih?
Kako se torej dotaknemo uma razsvetljenja, kako ga negujemo? To lahko delamo neformalno – v vsakdanjem življenju ali pa tudi s posebnimi formalnimi praksami. Zaceli bomo z neformalnimi praksami. Uma razsvetljenja se dotaknemo v vsakem trenutku, ko začutimo naše odprto srce, ko vidimo nekaj lepega, ko se nas dotakne lepa pesem, ko čutimo ljubezen do prijatelja, ko se naše srce odpre ob bolečini sočloveka. Ob vsakem takem trenutku se lahko ustavimo, začutimo to lepoto, te občutke ter jih nato v mislih podarimo še vsem ostalim bitjem. Na primer: “Naj tudi drugi ljudje občutijo lepoto tega sončnega zahoda,” si lahko rečemo. Ali pa se vrnemo iz službe, popolnoma utrujeni in se odpravimo pod tuš in potem, ko začutimo toploto vode, kako sprošča naše napete mišice, ko si globoko oddahnemo, lahko spet pomislimo na druge, kako lepo bi bilo, če bi tudi drugi doživeli nekaj tako lepega. Mogoče zveni banalno, vsakdanje, a ravno v teh običajnih, vsakdanjih trenutkih je velika moč. To je praksa, ki jo lahko počnemo vsepovsod in kadarkoli in ki ima zelo močne učinke.
Vendar pa je tudi tu pomembno, da uporabljamo svojo inteligenco. Zelo hitro namreč iz vsakih še tako dobrih navodil, praks, naredimo strup. V tem primeru je strup, če si zadamo, da to moramo početi. Torej, zmeraj moram deliti svoje dobre občutke z drugimi, to je prava praksa, in če jih ne, je nekaj narobe z mano, nisem dovolj radodaren, in oh in sploh. Mnogim se verjetno to zdi smešno, a je neverjetno, kako pogosto to počnemo. Nekaj slišimo, iz tega zgradimo nov ideal, kakšni bi morali biti in se potem tepemo, ker tega ne moremo doseči. Zelo neplodno in boleče.
Spomnim se, kako sem se nekega dne med daljšim meditacijskim umikom, kjer je bil poudarek učenja na bodičiti, sprehajal po poti od samostana proti morju in v tistem trenutku sem v sebi čutil veliko bolečine. Že kar nekaj dni sem se počutil zelo slabo, močna čustva in bolečine so me kar naprej premetavale sem ter tja. In tako se sprehajam po poti, kot ponavadi ujet v svoje trpljenje, ko se nenadoma pogled odpre in pred sabo sem imel ves zaliv Svetega Lovrenca, poln ledu, ob strani pa zasneženi hribi lesketajoči se v soncu. Popolna tišina, le tu in tam se je slišal kakšen ptic. V prvem trenutku se je moj um popolnoma ustavil, vsa bolečina je bila pozabljena, popolnoma odprt prostor.
Nato pa – “sedaj moraš podeliti to lepoto z drugimi, saj smo se ja to učili ves ta čas “. V sebi pa sem se počutil tako šibkega, da nisem hotel ničesar deliti z nikomer. Končno sem imel vsaj malo oddiha od nenehne bolečine in zdaj naj še to dam stran? Tu imaš kot praktik več možnosti – lahko se prisiliš, da narediš, kar misliš da je prav (v tem primeru torej v mislih podelim lepoto z drugimi), lahko rečeš ne, to je moje in hočem to zase, lahko pa ostaneš z vsemi temi občutki, postaneš radoveden in samo opazuješ, kaj se dogaja. No, jaz sem se odločil, da bom pač poskusil to podeliti z ostalimi, se prisiliti v to, in kar se je zgodilo je to, da sem se počutil samo še bolj obupno. Tu je trenutek, kjer se je vredno vprašati – kaj je smisel vseh budističnih učenj? Zmanjšanje trpljenja, mar ne? Torej se je potrebno vprašati, ali mogoče česa ne delam nepravilno, glede na to, da se počutim samo še slabše in slabše. Tu sem se končno ustavil in pogledal, kaj se dogaja. Rekel sem si, k vragu z vsemi mojimi idejami, kaj je prav ali narobe, spusti vse, kar misliš, da veš.
In nato sem si rekel:”Robert, lepoto tega pogleda, tega morja in gora dam samo tebi in ni ti je treba podeliti z nikomer drugim. Nič ti ni treba narediti, nobenih praks, samo sprosti se in uživaj v tem, kar imaš.” Na prvi pogled zveni obratno od budističnih učenj, mar ne? No, in kaj se je zgodilo, ko sem si to rekel? Popolnoma sem se sprostil, počutil sem se, kot da mi je padlo stran veliko breme, začutil sem radost in lahkotnost, veselje. In potem se je spontano porodila želja, da bi to podelil z ostalimi, zato ker si to res želim in ne zato, ker to moram. Deloval sem iz občutka bogastva in ne revščine in tudi rezultat je bil popolnoma drugačen
Še vedno pa nisem bil popolnoma prepričan, ali je to v redu ali ne, in sem za vsak slučaj preveril še pri svoji učiteljici, in ona se je strinjala, da je bila to v redu praksa, da je bilo to tisto pravo, kar je bilo potrebno v tem trenutku. Potem pa se je še zasmejala in rekla, pa kako naj potem učim, ko vse kar rečem, lahko drugi obrnejo tako, da si potem škodijo. Dobro vprašanje, o katerem je vredno razmisliti. Znana šala o budistih namreč je, da so budisti tisti, ki ali meditirajo, ali pa se počutijo krive, ker ne meditirajo.
Na nas kot učencih je, da kritično uporabljamo svoj intelekt, svoj razum, da ne sprejemamo učenj kar na slepo. Zmeraj namreč slišimo učenja skozi svoje nevroze, svoje filtre. Bolj ko poznamo svoja psihološka nagnjenja, svoje nevroze, bolj lahko razumemo, o čem učenja v resnici govorijo in ne to, kar naše nevroze hočejo, da slišimo. Po drugi strani pa je pomembno vedeti, da pač to počnemo, da zmeraj vidimo in slišimo stvari skozi svoje filtre, a vseeno modrost nekako pride skozi. Lahko smo prepričani, da bomo na začetku učenja narobe razumeli, a prav tako smo lahko tudi prepričani, da bo modrost zasijala tudi skozi vse te naše debele koprene in sčasoma bomo videli vse bolj jasno in cisto. In tudi skozi to lahko razvijamo sočutje, sočutje do vseh ostalih, ki so ravno tako zmedeni kot smo mi, ki se trudijo ljubiti in biti srečni, a kar naprej žanjejo trpljenje in zmedo. Vse lahko uporabimo za to, da se prebudimo, lepe stvari in težavne stvari, modrost in zmedo, lepoto in bolečino. Bodičita vzame vse in vse spremeni v odprtost srca in uma.
Toliko zaenkrat, v naslednjih člankih pa si bomo še pogledali, kako s formalnimi praksami razvijati bodičito, kako razvijati ljubezen, sočutje, veselje in enakodušnost, ter kako uporabiti negativnosti in težave kot hrano na poti do razsvetljenja.
Besedilo: Robert Ivanc
——
Članek je objavljen z dovoljenjem Roberta Ivanca, avtorja članka, ki je prvotno objavljen na straneh Društva za podporo Tibetu.
