Fiat lux!

Izpovedati svoje misli, svoja občutja in svoje ideje je težko. S tem dejanjem razkrijemo svoje srce, ga pustimo ležati na pultu vsem na očeh.

Lažje je svoje srce postaviti na ogled svetu, a pred njega položiti namesto našega osebnega izmišljeno ime. Vsi vedo slabosti srca, a nihče ne pozna lastnika.

Morda zato pišemo bloge. Za krinko IP-ja smo skriti, neranljivi. Tu si ustvarjamo svoj svet, stran od vseh, ki nas poznajo.

Tako ustvarjamo novo življenje v tem navideznem svetu. Življenje, ki je ravno tako neresnično kot je neresničen naš materialni svet.

Katero življenje ste si izbrali za vaše, za pravo? Svet elektronskih skupnosti ali svet pomladi, poletja, jeseni, zime in ponovno pomladi?

Prijateljica (kolegica) s Celja me je 14 dni nazaj prijetno presenetila in me spomnila na manjkajoč element v našem zaposlenem življenju. Pisanje pisem v dobi elektronike počasi izginja in nič ne kaže, da se bo kaj obrnilo na boljše.

Verjetno bo marsikdo dejal: “Kakšna banalna tema, kaj je pa sedaj narobe z elektronsko pošto, pa s raznimi programi za klepetanje, pa z internetnim telefonom?” Preprosto – iz našega vsakdana smo v zameno za večjo hitrost izbrisali človečnost. V elektronski obliki smo izgubili osebni pridih dopisovalca, njegov glas, pogled. Elektronske črke so enake ne glede na to, ali smo prestrašeni, žalostni, veseli, zdolgočaseni ali pa se nam mudi. Hitrost dostavljanja sporočil, bodisi elektronske pošte bodisi pogovora, je povzročila, da so stavki in z njimi sporočila tvorjena brez pri klasičnih pismih potrebnega premisleka, prebrane besede pa iz opisanih razlogov tudi hitro pozabljene.

Ko človek izgubi dopisovalca izgubi medij, prek katerega poskuša sprostiti svoje občutke, svoje misli in ideje. Ko berem omenjeno knjigo vidim, da sta prijateljici redno komunicirali prek pisem, v katerih sta si izmenjevali podatke o svojih življenjih, ki bi jih drugače videl samo dnevnik. A dnevnik ne da odgovorov, dnevnik samo molči. Dopisovalec pa nam vrne besedo tolažbe in razumevanja.

Družba počasi izgublja sposobnost komunikacije o svojih občutkih. Spomnim se pogovorov s prijateljem, ko kar naenkrat nisva več zmogla več kot samo “Kako si?” in pa “Dobro, dobro!” ter “Kul, kul…” Žalostno, kajne?

Vse, kar je družbeno sprejemljivo, je že povedano, naši strahovi, bolečine, naše srce, pa ne sme biti izraženo. Ne javno, ne privatno. Še v dnevnik je to težko napisati, tak dnevnik je tujcu celo težko brati.

Preko pisem lahko dva prijatelja tketa vez med njima. Z iskrenostjo in premišljenostjo poglobita svoje prijateljstvo in lahko najdeta teme, ki so jima skupne. Pa četudi se prvi od njiju zaplete v dialog o nekem drugemu popolnoma neumnem hobiju, se bo prvi še vedno lahko razpisal o tej temi, izlil svoje trenutno stanje na papir, šele nato bo izvedel, da ta tema drugega ne zanima toliko, hkrati pa se mu bo drugi lahko zahvalil, ker ga je lahko boljše spoznal.

Vesel sem, da imam še eno dopisovalko, s katero si zamenjava pisma enkrat mesečno. To je moja draga Bubika. Vesel sem, da lahko v pismih preberem tisto, kar je v pogovoru izpuščeno. Vesel sem, ker imam drag spomin na dogodke, ki bi jih drugače pozabil. In kar mi je najdražje – s pismi spoznavam ne samo njen urnik, njen vsakdan, ampak njene misli, njene občutke. Le tako lahko izvem, kaj ji veliko pomeni in kaj ji prav nič.

Vsake toliko obiskov Šmarjetne gore doživim katarzo. Danes je bil že eden takih izletov. Nekaterih stvari ne morem opisati z besedami.

Beg pred spoznavanjem samega sebe obsega številna področja. O nekaterih sem že pisal. Recimo o tem, da če želite umiriti svoj um spoznate, da se le-ta trudi biti nemiren, stalno zaposlen. Redko pa prepoznam vsakdanje dejavnosti kot beg pred umirjanjem. Recimo sam imam številne hobije; od programiranja, oblikovanja spletnih strani do branja knjig, gledanja filmov in hoje po naravi.

Zadnje čase pa sem opazil, da si namesto za hojo ali meditacijo čas rajši razporedim tako, da programiram. Tako sem pričel sto novih projektov, a nobenega dokončal. Skoraj vsak dan sem pričel nekaj novega, naredil do polovice, šel spat, zjutraj pa pričel znova. Idej sto in ena, dokončanega pa nič.

Ko sem se na poti na Šmarjetno goro ozrl sam vase sem našel razlog za to početje. Če bi mi bilo dolgčas bi se lotil meditacije. Če meditiram umirjam um. Če je um miren vidim vzroke za svoje delovanje. Če vidim vzroke vidim, da imajo vzroki pravzaprav skupnega povzročitelja. In smo spet pri egu, ki v številnih nalogah, stalni zaposlitvi išče svojo potrditev. Zanimivo, da mu je bolj važna številka projektov kot pa številka uspehov.

Sedaj se moram zavestno truditi, da ne berem več knjig hkrati. Zavestno dajem ideje za razne programske pripomočke na stranski tir ali celo v pozabo. Zavestno se vsak dan lotim meditacije, ter rekreacije. Zavestno si določen del dneva rezerviram za učenje in določenega za sanjarjenje. Drugače bom ponovno padel v začaran krog iskanja samopotrditve, ki mi prinaša samo trpljenje in neuspeh.

Zadnje čase vedno bolj poskušam prepustiti tok dneva naključju. Pretirano planiranje vodi samo v skrbi in razočaranja, pretirano uživanje pa tudi nosi s seboj neizpolnjene cilje. Iščem zlato sredino s tem, da si postavljam dolgoročne cilje, poskušam izpolniti vsakodnevne naloge, a hkrati si ne postavljam nekih novih nalog samo zato, da bi si izpolnil dan. Tako sem bil zadnjič v kinu, včeraj pa sem si ogledal predstavo v gledališču (pardon, v gasilskem/kulturnem/večnamenskem domu) Duplje. Predstava ni bila nič posebnega, v primerjavi s prejšnjimi celo manj smešna, a ker sem tja šel brez pričakovanj nisem bil razočaran.

Prejšnjo soboto sem prvič po enem letu iz police potegnil svojo turno-smučarsko opremo in se z očetom podal v hribe. Odšla sva na krajši sprehod na Triangel. Avto sva pustila na Ljubelju, nato pa kar peš po smučišču navzgor. Pri koči sva se malce odpočila, nato pa se podala pod nedelujočo vlečnico na Triangel. Ker sem po dolgem času prvič stal na smučeh me je bilo kar precej strah. Travnik je bil pokrit s trdim, spihanim snegom, kar je slab občutek v želodcu še stopnjevalo. A spust se je izkazal za čisti užitek. Trda proga, ravno prava strmina. Edino cesta, po kateri sva prispela do Doma na Zelenici je bila malce ozka in kamnita, a tistih nekaj zavojev sem že preživel.

Včeraj pa sva se ponovno odpravila na Zelenico, tokrat je bil cilj Palec. Namesto peš sva se peljala s sedežnico in tako zgoljufala kakšno urico hoje. Tako se nama tudi preostala pot ni vlekla. Sneg je bil ponekod skorjast, ponekod trd, nad balvani pa mehak. Tako sva videla, da bo smuka v sredini bolj slaba, zgoraj in spodaj pa odlična. V srednjem delu sva pričakovala tudi meglo. Utaborila sva se na sedlu med Palcem in Vrtačo, pomalicala, nato pa kar hitro krenila v dolino. Smuka je bila taka, kot sva pričakovala. V srednjem delu sva zaradi megle malce zašla s poti, meni pa so se pričela rositi očala in nisem videl popolnoma nič – no, vse okoli mene je bilo belo. Z očetovo pomočjo sem le prisopihal v dolino.

Več o izletu si lahko preberete na očetovi strani, kjer so tudi slikice! Filmčki moje odlične smučarske prakse pa so tule:

Danes je dan, do katerega ni nihče pretirano ravnodušen. Eni ga ljubijo, drugi sovražijo. Ene boli srce, drugi pa so pijani od njega. Sam sem nekje vmes, razpet med pretirano popularizacijo in komercializacijo tega praznika ter njegovo osnovno idejo širjenja ljubezni.

Na ta praznik nimam lepih spominov. V osnovni šoli, ko smo prišli v puberteto so hormoni delali s polno paro v smer, ki za naše zdravje ni bila ravno najbolj ugodna. Še posebej ne za moje zdravje. Ta praznik sem vedno sovražil in se ga bal. Ker sem bil bolj podoben medicinki (žogi) moram reči, da nikoli nisem dobil goro pisem. No, sem ter tja je sicer priletel kakšen, a nikoli in nikdar prav veliko in nikoli od osebe, od katere sem si ga želel dobiti. Zavist na polne torbe mojih prijateljev mi je resno načela mojo samopodobo.

V srednji šoli ni bilo kaj dosti boljše. Le da so se takrat pričela bolj resna poznanstva z dekleti, ki niso gledala samo na širino pasu in obseg prsnega koša (čeprav morem priznati, da ženske kot kaže resnično hitreje odraščajo, saj smo tipi še vedno gledali predvsem na te atribute). Prve ljubezni, prva razočaranja in prvi… bolj resni pisemčki za Valentinovo.

Naslednji spomin na ta dan je iz začetka mojih dni na faksu. Prvi letnik se je končeval in eden izmed mojih prijateljev (ne iz fakultete) se je zaljubil v mojo prijateljico/kolegico, ki je na ta dan vsem prijateljem kupila majhna darilca. Ko je temu prijatelju podarila darilo se mu je spremenil svet, saj je mislil, da mu je dekle izpovedalo svojo ljubezen. Žal je sledilo bridko razočaranje in jaz sem lahko spoznal še eno bridko plat Valentinovega.

V zadnjih letih pa se na ta dan ne oziram toliko proti drugim. Moja draga me na ta dan še posebej razvaja in upam, da tudi jaz njo. Praznik mi postaja všeč, čeprav je res, da je potrebno biti previden, da prazniku ne postane všeč moja kreditna kartica.

Vsem zaljubljenim bi tukaj rad zaželel srečno in zaljubljeno Valentinovo, vsem strtim srcem pa v tolažbo, da tudi na vas čakata sreča in ljubezen. Kar poglejte si moj primer!

Luka, po več kot enem letu si spet spal na povštru. Sedaj te pa vrat boli, prav ti je. Če boš v naslednje spet to naredil, se ne pritožuj nad posledicami!

Končno mi je uspelo. Moja Okna sem spremenil, da sedaj izgledajo kot MacOSX. Sicer ima programček, s katerim sem to naredil, nekaj pomankljivosti, a sem se novega izgleda že navadil.

Za to potrebujemo: Flyakite OS X, Objectbar in Yahoo!Widgets.

Zadeva pri meni sicer deluje brez večjih problemov, a na službenem računalniku ali na računalnikih, ki jih uporabljajo tudi drugi, se rajši ne bi preveč igral.

Potem mi je uspelo ugotoviti, zakaj pri dostopu do bloga ali Bubijev uporabniki Firefox 2.0 včasih dobijo pogovorno okno z možnostjo shranitve datoteke.  Kot kaže ima novi Firefox malce drugačno tehnologijo prepoznavanja strani – ne gleda več končnice (jpg = slika, html = hipertekstovna datoteka, php = izvršilna datoteka, txt = besedilo) ampak gleda content type. In kot kaže pride v mojem primeru do napake pri komunikaciji med proxy-em, strežnikom in Firefoxom. Sem že stopil v kontakt z administratorji, a še ne vem, kdaj bodo napako odpravili ali vsaj omilili. Pri “slabših” brskalnikih teh težav ne boste imeli, žal pa tudi ne varnosti.

Dokončal sem tudi prvo fazo mojega novega programčka, ki omogoča dodajanje besedila k slikam. Zadeva še ni na voljo javnosti, saj jo je potrebno še stestirati, a bo kmalu na voljo na naši domači strani.

Sem tudi v zadnjih vrsticah prevajanja programa za urejevanje in sledenje lastnih financ Money Manager Ex, prevod bo kmalu na voljo.

No pa še malce sem spet preizkusil turne smučke, pa še učim se.  Samo kakšnih poduhovljenih zapisov pa nimam časa skupaj spraviti.

Včeraj sem se po nekem čudnem naključju znašel v kinu. Za film, ki sem ga šel gledati, sem videl samo oceno na imdb.com. Tako “nepripravljen” nisem šel še nikamor.

Glede na to, da sem karte dobil zastonj, da sem zanje izvedel slabi dve uri pred predstavo, ko sem imel celoten večer že načrtovan in da je bil naslov filma Skrivnostna sled (The Prestige), sem sklenil, da naj bo večer popolnoma spontan.

Spontanost sva z Bubiko pričela na čajčku in pogovoru v bližnjem “kafiču”. Nato pa sem po dolgem času prestopil prag kranjskega kina.

Iluzija na platnu mi je dala misliti. Potopil sem se v zgodbo, kmalu ugotovil, da je celotna zgodba samo privid resničnega dogajanja, ki se je iz dejanja v dejanje bolj odkrivalo a hkrati razkrivalo svojo neresničnost. Videl sem, da je dodajanje enako sanjam. Da je dogajanje enako našemu življenju. Ponovno sem se spomnil, da je vse okoli mene iluzija.

Ljudje hodimo v kino, da ubežimo resničnosti in se za nekaj uric skrijemo v svet domišljije. Prestavimo se v nov čas, v drugo okolje, poistovetimo se z drugimi osebami. Danes smo lovci za diamanti, jutri bomo spretni iluzionisti, včeraj smo bili vozniki tovornjakov. Sanjamo z odprtimi očmi in požiramo zgodbo, ki nam jo servira režiser. A ko je filma konec se vrnemo v naše vsakdanje sanje. Ko je filma konec smo spet Janezi in Marije v filmu, ki ga režira svet.

Užival sem v filmu. Uživam v življenju, saj me je film spomnil na:

“Ves svet je oder,
in vsi možje in žene samo igralci.
Imajo svoje izhode in svoje prihode,
in en mož v svojem času igra mnogo vlog,
njegova igra ima sedem stopenj.”
[W. Shakespeare: Kakor vam drago]