Fiat lux!

Včeraj sem sanjal o pokojnem dedku. V sanjah sem, tako mimogrede, prišel na obisk k njemu in pokojni babici v hišo, kjer sta živela. Dedek je na vrtu zlagal cevi za zalivanje. Prišel sem do njega, se zavedal, da je to srečanje nekaj nevsakdanjega, hkrati pa bolj spontano, resnično, srčno, kot katerokoli moje sanjsko in resnično dejanje. Malo sva se pogovarjala, nato pa sem ga objel in mu povedal, da ga imam rad. Nato sem se odpravil naprej, dedek pa v hišo. [Luka, sanje iz dne 29.01.2007]

Nimam pojma, od kod so se sanje vzele. O starih starših redko razmišljam, v zadnjem času pa sploh nisem. Res pa je, da trenutno pogosto razmišljam o dveh stvareh: o smrti in o srčnosti. Precej nepovezani stvari, a glede na sanje bi dejal, da sem našel povezavo med njima.

Kajti tako žalostnega, praznega, izpovedanega, kot ko sem se prebudil, se nisem počutil že dolgo, dolgo časa.

V sebi iščem srčnost. Tisto otroško nedolžnost, nepreračunljivost, ki se je tekom let uspešno skrila za matematičnim slogom dejanj preteklih dni, čustev in misli. Lažna preračunljivost, besede, ki tečejo gladko kot nož skozi maslo, so polnega okusa kot gurmanska pojedina, a hkrati popolnoma prazne. Prazne, kot sem prazen jaz. Včasih vidim, da se praznina polni z dobroto, srčnostjo, a kaj ko vse to uide takoj, ko me premaga znana nepotrpežljivost in še huje, ko me premaga še predobro znani ponos.

Niso važne lažne besede, niso važne misli, ki jih zapisujem na blog. Važna so dejanja, kajti svet me bo sodil po resničnih dejanjih in ne po lažnih mislih. Prav dramatično je podrobno opisati nemir, ki ga živim vsak dan, vsako noč. A to so besede, dramatičnosti v življenju ni. Je samo odločitev, zavestna, težka.

Odločam se za dejanja. A zapisane so samo besede, besede, ki brez podpore dejanj nimajo nobene teže.

Včasih razmišljam, da ima morda agapetos prav. Zahodnjaki, verjetno pa tudi vzhodnjaki, smo postali ujeti v naših besednih igrah. V ideji, da lep govor izraža tudi lepe misli. Saj ta ideja je pravilna, a naša uporaba in zloraba ne sledi tej ideji.

Naša čustva smo zavili v besede, ki zaradi prepogoste uporabe ne predstavljajo več tistega, kar bi morale. Našo bolečino smo prekrili z besedami, ki zvenijo bolj brezosebno, mehanično, splošno. Naša manj plemenita dejanja smo poimenovali s tehničnimi imeni, pod katerimi se neplemenitost popolnoma izgubi in preoblikuje v za življenje nujno početje. Tuja manj plemenita dejanja smo v želji po lastni večvrednosti poimenovali kot sramotna, negativna in neprimerna našemu bivanju v družbi.

Pozabljamo, da so besede samo besede, glasovni, tudi slikovni simboli, ki opisujejo ideje. In ideje so važne, ne besede. Če namesto smrt rečemo odhod v boljši prostor se to sliši zelo milo, skorajda dobro in olajša bolečino, ki tisti, ki so imeli preminulega radi, čutijo. A oboje pomeni točno isto zadevo: pokojnika, umrlega, ni več, vsaj ne tu. Ljubim te in rad te imam imata popolnoma drugačen pomen in ljubim te naj bi pomenilo več kot rad te imam. A ker ljubim te uporabljam vsak dan (in ne zlorabljam) je postala zame ta beseda avtomatizem, medtem ko se za rad te imam še vedno skriva prvotno čustvo. Kar ne pomeni da imam osebo, ki ji rečem ljubim te, kaj manj rad in jo manj ljubim, kot pred tem. Če izraz izgubi na pomenu to še ne pomeni, da je tudi čustvo za tem izrazom izgubilo svojo moč.

Filozofski teoretik svoje početje smatra kot pomembno in v dobro razvoju celotne družbe. A praktik bi to verjetno poimenoval miselna masturbacija. Teoretik pa bi praktika verjetno preimenoval v neukega mazača. A sedaj se že spuščamo na nivo marketinga, ki ga oba, tako teoretik kot praktik s pridom izkoriščata za širjenje svojih idej. A to je mogoče le zaradi tega, ker ljudje slepo verjamemo besedam, ne pomislimo pa na idejo, ki leži za temi besedami. In kot sem že dejal, ideje so važne, besede so samo manipulacija idej v osebno korist.

Oči je pred enim tednom objavil na svojem blogu članek o enem izmed svojih največjih uspehov – pred 15. leti je prenehal s kajenjem. Želel sem mu čestitati in povedati, da je to eno izmed njegovih dejanj, na katere sem najbolj ponosen. Ne samo, da je se odločil prenehati, da je zdržal tedne in mesece, ko je moral premagati fizično odvisnost od njih, ampak tudi to, da je zdržal celih 15 let brez da bi prižgal cigareto.

A nisem mogel. V tistih dveh dnevih, ko je bila objava še “vroča”, sem se večkrat spravil pisati odgovor. A ko sem se usedel za računalnik, sem izgubil znanje komunikacije. Šele po nekaj dnevih sem ugotovil, da ne morem izraziti, kako ponosen sem na očeta. In da ne morem izraziti kako ponosen sem na mami, na brata, na bližnje sorodnike. Še to, kako ponosen sem na Špelo, težko in redko izrazim.

Je tako težko izraziti neko pristno čustvo? Me je strah, da bom s tem, ko bom izrazil svoja najintimnejša čustva, postal bolj ranljiv? Mi naučen ponos brani, da bi pohvalil karkoli kar ni plod mojega dela?

Odgovora ne vem, vem le, da zlahka zavijem moje pohvale v besedne igre, jih izrečem v šali ali v pretiravanju. Direktno pa ne morem pohvaliti nekoga, ki mi je blizu. Vsaj ne takrat, ko je pohvala na mestu. In ne brez tega, da ne bi v pohvali izpostavil kakšno drugo slabost.

Saj bi dejal, da je popravljanje tega ena mojih prvih nalog. A ni. Ne more biti. Ker je ta nezmožnost tako globoko zakoreninjena, da jo bom lahko presegel samo z zavestnim delom tekom daljšega časa. Se bom pa trudil delovati bolj v afektu in bom poskusil takrat, ko nekdo stori nekaj vrednega mojega ponosa, to tudi izrazil.

Danes smo se vsi trije, jaz, Bubika in Podi odpravili na izlet na Sveti Mohor, kjer nas je pričakalo oblačno in precej hladno vreme, ki ga je dodatno popestril še veter. A smo vseeno uživali ob igri s Podijem ter fotografiranju narave. Več o izletu si lahko preberete tule.

Prejšnjo nedeljo pa smo se odpravili na izlet na mojega bližnjega soseda: Sveti Jošt nad Kranjem. Tule si lahko preberete več o tem izletu, ki ga je polepšalo zelo lepo vreme in seveda igrivi Podi.

Želim si, da bi miselnost sveta prestopila meje kapitalizma in komunizma, mačizma, feminizma, seksizma, rasizma, fašizma, antifašizma, konservativizema, klerikalizma, elitizma, kozmopolitizma, okultizma, parazitizma, scientizma, idiotizma, nepotizma, absolutizma, negativizma, primitivizma, subjektivizma na stran altruizma in humanizma.

Blogi so pravzaprav edinstven dokaz, kako zanimivo življenje in razmišljanje imamo. Velika večina nas prične pisati blog prepričanih, da je naše življenje blazno zanimivo, naša dejanja rešujejo človeštvo in svet, naše misli edine pravilne in za današnji čas izredno napredne ter hkrati zabavne.

Morda v naših glavah in v glavah naše ožje družbe. Morda pa nas še ti ne upajo postaviti na realna tla. A ko se enkrat pojavimo na spletu kmalu dobimo oceno, koliko smo resnično zanimivi.

Kontra komentarji uničijo naše misli in naše teorije postavijo na preizkušnjo. To zna biti kar malo šokantno za nekoga, ki so mu celo življenje pustili, da je svoje ideje razpredal in razlagal, nikoli pa jih ni dejansko preizkusil. Kogar misli zdržijo ta pritisk javnosti, ta dobi potrditev o moči svojega uma.

Čas je drugi kruti pokazatelj zanimivosti našega življenja. Ali lahko zanimivo pišemo mesec, dva, ali pa se naše zanimivosti končajo že po štirinajstih dnevih? Je to, iz kakšnih krožnikov smo včeraj jedli kosilo in iz kakšnih bomo danes zanimivo za bralce? Kruto je spoznati, da nimamo kaj za povedati.

Tretji dokaz o naši (ne)pomembnosti pa dobimo iz tako opevanih statistik obiska. Nas sploh kdo bere? Smo mi sami edini obiskovalci našega bloga, ko rajši na sprednji strani kot na administratorski plošči preverjamo število komentarjev?

Kaj pa sedaj ko smo uspešno dokazali, da nimamo nič za povedati, da tisto, kar imamo za povedati ne zanima nikogar in da so naše misli, življenjske teorije popolnoma napačne? V jok pa na drevo? To je dejanje, ki bi zagotovo zanimalo blogersko srenjo…

Nekateri se verjetno že muzate, saj veste kaj bom napisal v nadaljevanju. “Izhod je v opustitvi iskanja samopotrditve, v opustitvi potrjevanja lastne pomembnosti in zanimivosti, v opustitvi stalnega tekmovanja. Dokazovanje lastne pomembnosti je zgolj hrana za naš nenasitni ego. Tudi če lastno pomembnost dokažemo, egu ne bo dovolj, hotel bo več.” Pa res nimam več kaj pametnega, novega in zanimivega za napisati.

P.S.: Ob tej priložnosti bi rad še čestital hirkani, ker ji je iz neznanega bloga uspel preboj med prvih deset najbolj linkanih blogov po statistiki mojega programa. Prišla je na četrto mesto in podrla teorijo, da prvih deset najbolj linkanih blogov zgolj medsebojno menja mesta, preboj mednje pa praktično ni mogoč.

Trenutno se ponovno precej ukvarjam s programiranjem. Pravzaprav gre večino prostega časa za to početje, izjema so le morebitni izleti, pospravljanje stanovanja ter dnevno zauživanje hranil.

Razlog za to početje je, da mi nagajajo tako strani na Bubijih kot tudi moj in Podijev blog. Ker pa ne vem, ali imate tudi drugi kakšne težave s temi stranmi, bi vas lepo prosil, če mi med komentarje vpišete da imate težavo, kakšna je ta težava in pa v katerem programu se je pojavila. Težave, ki sem jih do sedaj opazil so naslednje:

• v Firefox-u občasno ne delujejo Živi zaznamki (Live bookmarks), tako za novice na strani kot tudi za komentarje
• po nekem naključnem vzorcu mi včasih želi shraniti na računalnik neko datoteko
• strani se včasih odprejo hitro, včasih pa se odpirajo celo večnost.

Ker strani vedno gledam in popravljam v Firefoxu ne vem, ali se podobne napake pojavljajo tudi pri recimo Internet Explorerju, Operi ter Konquerju. Če je kdo kaj opazil bi ga lepo prosil, da mi to sporoči.

Sicer pa sem po dolgem času ponovno zagnal mojega Crawlerja, program za analizo blogov v slovenski blogosferi. Več o tem programu bom spisal, ko bom njegovo kodo ter sam program objavil tudi na spletu. Program dolgo časa ni deloval zaradi neaktivne strani nekega blogerja, ki ga je popolnoma zmedla.

Poleg tega pripravljam še dva projekta, ki bosta v prihodnjih tednih zagledala luč sveta. Tudi o njima bom še kaj napisal.

Včeraj smo se z Bubiko in Podijem odpravili na sprehod po Pokljuki, kjer smo končno srečali to zimo kar malce pogrešani sneg. Dan je bil lep, sprehod pa sproščujoč in ne naporen. Ko smo se vrnili do avta smo se odpeljali še proti Bledu, kjer smo si ogledali jezero in ob njem počakali sončni zahod. Opis izleta in nekaj slikic si lahko ogledate na najini strani v temle prispevku: Pokljuka in Bled.

Zvečer, ko sva si pogledala narejene fotografije, sva se odpravila še pogledati Rokovnjaški sprehod z baklami, a se ga letos za spremembo nisva udeležila. Fotografije pa tudi niso tako uspele, kot sva upala. Bo pa naslednje leto boljše.

Novo leto je, vsaj zame, simbol potovanja po krogu življenja. Seveda si lahko to točko vsak izbere kjerkoli si želi na tej krožnici, lahko jo seveda tudi ignorira. A meni novo leto pomeni čas, ko se zazrem v pretekla dejanja.

Letos namenoma nisem delal detajlne analize preteklih dni in mojih uspehov. Dosežke, še bolj pa polomije, sem podoživel pri sebi; dogodki so prišli v spomin sami in sami tudi odšli. Ob tem sem imel taka in drugačna občutenja, a sem jim pustil, da gredo svojo pot.

Precej sem pa razmišljal o na videz nasprotni simboliki, ki jo ima neskončni krog – o smrti in ponovnem rojstvu, ki ga prav tako simbolizira silvestrski večer in Novo leto. Simbolične smrti sem opazil pri številnih blogerjih, še posebej pri tistih, ki se kakorkoli ukvarjajo z osebnostno srečo na bolj spiritualni ravni.

Vprašanje, ki mi ga je postavil prijatelj pred nekaj dnevi, sem pričakoval. “Kako pa kaj tvoja iniciacija?” Odgovor nanj se je v moji glavi odvijal v nebesedni obliki. Sam sem simbolično smrt naredil pred časom, ko sem ugotovil, da ne morem več prepletati Run in vzhodnjaških filozofij. Tedaj sem prekinil z vsem, da bi si pridobil čas in izkušnje za nov pričetek. In rojstvo je blizu.

Rune mi pomenijo ogromno, a trenutno čutim, da sem se od njih preveč oddaljil in da je čas, da to pot opustim. Morda za vedno, morda začasno. A besede so preproste, dejanja ne. Sem namreč avtor ene izmed slovenskih strani o severnjaški ezoteriki in eden redkih, ki svoje strani ni povezal z zaslužkom. A stran sameva že precej časa – kako dolgo lahko vidite na njeni prvi strani.

Kot sem že omenil, je pred menoj malce drugačna pot. Bolj sistematična, bolj poglobljena in hkrati bolj človeška. Kajti ne glede na to koliko znanja prejmem bodisi prek študija, prek prakse, bodisi je to znanje duhovno ali materialistično, ne glede na to, ali sega v popolnost, v razsvetljenje ali v smrt, je njegova glavna in edina lekcija ta, da sem jaz tukaj, sedaj, da v tem brezčasju obstajam in da bom obstajal tu tudi v prihodnosti.

Pred časom mi je nekdo, ki ga zelo spoštujem, povsem direktno rekel: “Kaj, če ne bi na svet gledal tako resno?” Prav ima. Svet je resen, a hkrati smešen. Smešen v svoji resnosti, smešen v tem, kako resno jemlje samega sebe. Zakaj bi moralo biti vse črno-belo, vse smrtno resno? Moja draga pravi, da nisem več črno-bel ampak da sem siv. A tudi biti siv je smešno. Tudi biti barvast je smešno.

Trenutno mi je vsako opredeljevanje smešno, saj ni realno in ni resnično in ni pomembno. Pa kaj potem če sem siv ali moder? Metalec ali rejvar. Če sem gnoj v jarku ali potomec boga. To so besede, to so označbe, ki me ne zajamejo. Če bi me kdo hotel popolnoma opisati je prepozen. Naj rajši vzame slovar, pa še tam je manj besed kot bi jih potreboval za opis mene. Pa zakaj bi me nekdo sploh rad opisoval? Hehe, spet se smejim.

Postal popolni anarhist, nihilist? Zaradi mene lahko tudi kapitalist ali komunist, če je komu potem lažje. Spet označbe… Še vedno sem to, kar sem vedno bil. Luka. Luka, ki se ne obremenjuje več z določenimi temami in tisti Luka, ki se z določenimi še vedno preveč obremenjuje. Luka, ki ve, da je red dober, dokler ni sam sebi namen. Ki ve, da je cilj potreben, a ne zaradi cilja ampak zaradi poti. Davno pozabljeni nauki so prišli nazaj. Se bom rodil na začetku poti, na njeni sredi ali na koncu? Je to važno, pot je tako ali tako krog in ne glede na to, kje bom letos pričel potovanje, bom naslednje leto prišel na isto mesto. Bolj si želim, da bi bilo potovanje zabavno in polno doživetij. In to želim tudi ostalim, pa če ste se prebili skozi to gmoto besed ali pa ne!