Fiat lux!

Za zadnji dan v letu 2006 vam dajem na ogled filmček, ki ste ga verjetno že videli. Morda je resničen, morda ni, morda je od včeraj, morda od lanskega leta. Meni je všeč. Umirjen, miren, globok pogled v kozmos, ki prikaže našo veličino in našo majhnost hkrati. Ki nas postavi na svoje mesto; mesto, ki ga redko uzremo.

Ker mi je na predbožični večer telefon predčasno zaspal sem ga ponovno prižgal na božično jutro. Ta telefonski tajnici me je čakalo tole sporočilo (Telefonski predal).

Melodija ustreza kakšni lepi voščilnici, čeprav je slabo posneta. Glas na koncu mi je znan. Ton glasu tudi. To je vendar moja Bubika, ki se tako oglasi, kadar jo celo popoldne kličem, ona pa ima druge opravke. Za sporočilce se ji lepo zahvalim, a ona trdi, da mi ga ni poslala. Omeni mi celo, da gre za kakšno mojo oboževalko in v njenem glasu je čutiti ljubosumje, ki lahko kmalu preraste v nevihto. Ko se malce neumno nasmiham in se ji še naprej zahvaljujem se nevihta v njenem glasu prične približevati, besede postajajo trše. “Mi ne verjameš?” je besedna zveza, ki vsakemu moškemu da vedeti, da pravilnega odgovora ni, škoda je že storjena in edino temeljito premišljen izbor opravičila lahko omili posledice.

Ko pridem dopoldan domov ne bodi len posnamem sporočilo na računalnik. Poslušam in glas mi je še vedno znan. Sporočilo pošljem Bubiki, ki glasu ne prepozna. A brat potrdi moje sume – glas je njen.

Pokličem jo in previdno pričnem spraševati, kako so potekali najini pogovori prejšnjega dne. Skrbi me, da bi se prav na Božič razvil prepir okoli tako neumne teme. Zanima me, ali lahko detektivko objavim na spletu, da bi mi morda kdo od prijateljev pojasnil, da je šala njegova. Skrbi me tudi, kdo je dobil mojo številko, še huje, kdo je posnel njen glas v pogovoru z menoj. Kdo ima dostop do teh podatkov? Mi želi škoditi ali gre samo za nedolžno šalo.

Ob času, ko je bil pogovor posnet, sva z Bubiko govorila po telefonu. Moj mobilnik je bil v globokem snu, prav tako je svet zapustil njen vir brezžične komunikacije. Govorila sva prek klasične telefonije. Točnega časa se spominjam zaradi tega, ker sem se ji ravno opravičeval, da bom zamudil, saj sem neuspešno iskal njeno ročno uro. Torej ona ni mogla biti tista, ki je pustila sporočilo. To misel povem na glas, potrdim ji, da ji zaupam in da je imela prav. A na drugi strani linije tišina. Nato pa Bubi le spregovori in mi pove, da me je z domačega telefona klicala na moj mobilnik, ker jo je zanimalo, kje sem. A je dobila samo tajnico. In ravno takrat sem jo na navaden telefon poklical sam, ona pa se mi je oglasila.

Kratek klic iz dveh številk na njen telefon potrdi najino ugotovitev. ISDN telefoni postavijo en klic na čakanje, pri tem pa predvajajo lepo, pomirjujočo, božično melodijo. Kot kaže je najin pogovor po telefonu včeraj trajal točno minuto in triinštirideset sekund. Nato sem odložil, Bubika pa se je presenečeno javila na klic, ki je bil na čakanju.

Previdno pri uporabi sredstev telekomunikacije, nikoli ne veš, kje in kdaj te lahko kdo posname!

V duhu praznikov sem sklenil moje duševno zatočišče, moj sobni vrtiček, preorati in pognojiti, da bo rodil sadove primerne letnemu času. Ne vem sicer, kolikšen odstotek strokovnjakov na tem področju sem s tem globoko ranil, a meni se zdijo simboli nadvse primerni praznikom.

Zatorej vsem želim ob teh prazničnih dnevih obilo dobre volje, lepih in plemenitih misli, dobre hrane za dušo in telo, plemenitih pijač, iskrenih besed in zanimivih zapisov!

Bliža se konec leta, čas, ko ponavadi potegnem iz predalov mojih misli račune, ki mi jih je izstavilo življenje.

Letošnje leto je bilo po eni strani uspešno, celo najbolj uspešno do sedaj. Premagal sem številne duhovne ovire, ki so me do sedaj vezale na svet. Premagal sem številne strahove, o katerih sem sanjal tako podnevi kot ponoči. Nisem več vezan na družbo v smislu, da brez nje ne morem funkcionirati. Lahko sprejmem človeka v svojo bližino in ga tudi nato spustim. Dela in življenja se lotevam z veseljem in ne iz gole dolžnosti. Letos sem se naučil uživati svet tako, da lahko resnično in brez kakršnekoli navezanosti, čustev, uporabim besede “inšala”, “carpe diem” in “khepher”. V sebi čutim nekaj, kar se ne da opisati z besedami. V sebi nosim nekaj, česar ne morem opisati z besedami.

A letošnje leto je bilo po drugi strani polno polomij, pravzaprav najbolj neuspešno do sedaj. Moje šolanje se je zavleklo prav prek vseh meja, ki sem si jih kdaj postavil. Utrujenost, ki se iz dneva v dan globlje zajeda vame, je pričela zmagovati. Vedno pogosteje postajam, bodisi upravičeno ali neupravičeno, glavni krivec za katerokoli situacijo, pa čeprav zgolj za “metuljev efekt”. Pričakovanja, besede in vedenje okolice me požirajo bolj, kot bi si to rad dovolil.

Želim si, da bi lahko odšel nekam, kjer me ne bo nihče slišal, nihče videl. Kjer se bom lahko usedel na tla in brez glasu prevpil glasove tišine, ki so se naselili v meni. Kjer moj krik tišine ne bo nikogar motil in mi ga ne bo nihče očital. Kjer se bom lahko stopil z naravo, ki sem jaz. Iskanje tega prostora se nadaljuje. Vem, kje je. Je v meni, je tisto, kar čutim, kar nosim v sebi. A ne najdem poti do njega. Glasovi tišine zakrivajo pot, besede soljudi jo uničujejo.

A jaz bom leto lahko zaključil s pogledom na strahove in glasove, a s čistim umom in nasmehom v srcu.

Glej, tam vidim mojega očeta.
Glej, tam vidim mojo mater, moje sestre in moje brate.
Glej, tam vidim vrsto mojih prednikov, prav od začetka.
Glej, kličejo me.
Ponujajo mi mesto med njimi.
V dvoranah Valhale, kjer pogumni žive… Večno.
[Trinajsti bojevnik]

Kaj je bolj pomembno pri mobilnem telefonu: dober predvajalnik glasbe ali dober fotoaparat? Zakaj imam doma superge za tek po naravi, superge za v telovadnico, čevlje za kolesarjenje, smučarske čevlje, turno-smučarske čevlje, težke pohodne čevlje za bolj resne hribe, lažje treking čevlje in čevlje za surfanje? Doma imam tudi rokavice za kolesarjenje, rokavice za avto, rokavice za surfanje, rokavice za v hribe, rokavice za smučanje, rokavice za kar tako malo ven.

Zakaj prodajajo pladenj za peko, ki ne gre v standardno pečico? Zakaj najdemo fritezo, ki je narejena tako, da se lahko pomiva v pomivalnem stroju, a hkrati takih mer, da vanj enostavno ne gre? Zakaj imamo avtomobile, ki lahko dosežejo hitrosti prek 300km/h, če je najvišja omejitev na naših cestah 130? Zakaj imamo pralne stroje, ki pri ožemanju lahko dosežejo prek 3000 vrtljajev na minuto, če nas prodajalec pri nakupu vljudno opozori, da lahko taka hitrost poškoduje tkanino, zagotovo pa jo močno zmečka?

Zakaj je letošnja zima tako topla? Zakaj se mi čudimo nenadnemu mrazu, ko sredi decembra pade temperatura prvič pod ničlo (lani smo se že kepali, temperatura pa se je tekom dneva komaj kaj dvignila nad ničlo)? Bo sneg tudi letos presenetil cestarje? Bo letos sneg tudi v nižinah?

Včasih pride do situacije, ko me nekaj močno razjezi. To, da me je močno razjezilo se vidi po tem, da moj vsakdan iztiri. Tedaj ravnam nepremišljeno in se zapletam v besedne dvoboje, v katerih ne morem zmagati. Svoj neuspeh zapečatim že s tem, da se v razpravo sploh spustim.

Včasih si ravno zaradi tega rajši v glavi zavrtim kakšen filmček. Filmček o junaškem princu v mogočnem avtu (tega igram jaz), ki hiti rešiti svet pred neukemu, neumnemu, lažnivemu, spletkarskemu grofu (ki ga odvisno od naslova nanizanke igra bodisi kakšen javni uslužbenec, spletni vsevednež ali netolerantni dogmatik).

Včasih pa si preprosto rečem “jeza” in grem naprej svojo pot.