Fiat lux!

Včeraj sem imel v neki trgovini z ezoteričnimi pripomočki prijetno debato s prodajalko. Ko sem potožil, da težko mešam Runsko simboliko z mojem bolj k budističnim naukom usmerjenem načinu življenja, sva temo obrnila v razmišljanje o materializmu in duhovnosti ter o spopadu teh dveh plati življenja, ki jih pogosto ločujemo. Rune so v svoji naravi zelo materialistično, zemeljsko usmerjene, budizem pa nasprotno zelo v duhovnost. Seveda gre za grob oris.

Kot sem že večkrat omenil, mi ta dvojnost predstavlja težave v življenju. Popolnoma se posvetiti duhovnemu življenju je namreč ideal, h kateremu stremimo, a hkrati nas večina ve, da ga ne bomo nikoli dosegli. Razlog je preprost in leži v materialni naravi sveta. Da lahko preživimo, potrebujemo denar. Za denar potrebujemo službo. Za službo moramo žrtvovati precej ur tedensko. Pred tem potrebujemo izobrazbo. Več let učenja stvari, nato pa ogromno let delanja stvari, za katere vemo, da jih v trenutku smrti ne bomo mogli vzeti s seboj. Stvari, ki bodo ostale pozabljene za nami, ki pravzaprav ne bodo nikomur nič pomenile več.

Prodajalka je tudi mati. Njo poleg službe veže še družinska obveza. Ki se jo pravzaprav sploh ne more jemati kot obveza, kajti gre za naravno navezanost. Zaveda se, da le-ta z leti ne bo popustila. Sprašuje se, ali bi bilo sploh pravično do partnerja in otrok, da bi ta navezanost popustila. Ne bo morda s tem uničila drugih življenj, življenj ki so ji draga in hkrati prekinila svojo namero po ne uničevanju življenja.

Duhovnost uči o splošni, vseobsegajoči ljubezni, ki zaobjame vse in vsakogar. In duhovno napredni ljudje jo čutijo, jo razumejo in jo delijo z ostalimi. A ta ljubezen oziroma ideal ljubezni, je privilegij naprednih ljudi, tisti, ki za njimi zaostajamo pa smo še vedno pod vplivom navezanosti in ne moremo videti prave slike življenja. Tako da nas še vedno taka dejanja lahko prizadanejo in nam povzročajo trpljenje.

Se sploh lahko in se sploh smemo rešiti te navezanosti? Ali smo prisiljeni na dosmrtno sklepanje kompromisov? Verjetno slednje. Resnično se lahko rešimo tega kroga samo z ločitvijo iz družbe in njenih spon.

Zakaj bi se torej sploh še ubadal z duhovnostjo, če ideala nikoli ne bom dosegel? Vedno sem pravil, da je važna pot in ne cilj. Pot je tista, ki je lepa, v kateri lahko uživam in iz katere se lahko učim. Clarity je v svojem intervjuju dejal: “Ko sva se s prijateljem podala na pot v Indijo. Tam sva srečala kup Tibetanskih beguncev. Ko sem se srečal s temi Tibetanci, sem slišal cel kup njihovih zgodb, ki so bile zelo boleče in zelo težke. Hkrati pa so bili ti ljudje eni najbolj veselih in zadovoljnih ljudi, kar sem jih spoznal. Kako jim uspe nekaj tako težkega spremeniti, transformirati?“. Je sploh potrebno še kaj dodati?

… me razjeziti do konca.

Saj razumem, da se ti kam mudi, pa zaparkiraš koga. A da si toliko nevljuden, da nekoga zaparkiraš za več kot eno uro, to je pa že malce prehudo. In da ga potem po principu najboljša obramba je napad pričneš zmerjati še preden zaparkirani odpre usta, to je malce preveč.

S kolegico sva se pričela ukvarjati z Runo Thurisaz. Kdor bo sledil povezavi bo lahko izvedel, da je to Runa moči, boga groma Thorra, ki je zelo rad v neprijetnih situacijah uporabil svoje kladivo Mjollnir. In današnja situacija je kar klicala po tem kladivu. Ali vsaj manjši sekiri. V normalnih pogojih nisem preveč nasilen. Ampak danes mi je pa kuhalo tako, da še sedaj ne vem ravno najboljše zakaj sem bil tako miren in precej vljuden ter uraden.

No, saj kakor vidim pri ostalih ni dan nič boljši. Pa šele dve je ura. Če bo šlo tako naprej me boste lahko videli na poročilih

Petkov koncert sva pričela tako, kot se za upokojenca najinega kova spodobi. Na koncert sva prišla točno takrat, ko so šele pričeli spuščati ljudi noter. Tako sva v dvorano prišla med prvimi. In za dobro uro preizkusila, kako se zadnja plat obnaša, ko nanjo pritisne cela teža telesa.

Ko se je na oder prikazala predskupina, me je kar malce zvilo, saj sem zanjo slišal prvič. Tide se imenujejo. Glede na to, da so zadnjič, ko je Siddharta nastopala v Kranju publiko ogrevali neki hiphoperji in razjezili vse prisotne, sem bi skeptičen, kako bo zvenelo. In zvenelo je dobro. Težko, hard rockersko, melodično. Slog me je spominjal na Dream Theater, saj so publiki pogosto postregli s dolgimi in zanimivimi solo vložki. Jaz sem užival in v mislih že koval, kaj bom objavil tule na spletu. Svež veter na naši sceni? Oh, ja! Prva predskupina, ki je dejansko ogrela publiko? Oh ja. Ko so se po eni uri poslovili, sem se želel posloviti tudi jaz. Boljše, kot je bilo, ne more biti. Na blog sem imel namen napisati: “Tide so zaigrali odlično in pripravili super koncert. Potem pa je prišla Siddharta.”

In potem je prišla Siddharta. Nič več nadutosti, ki sem ji bil priča nekaj let nazaj. Nič več raskavega glasu pevca, nič več spreminjanja besedila med pesmijo, nič več fušanja, vpitja in ostalih darilc, ki smo jih bili tedaj deležni. Smiselno porazdeljene pesmi, ki so pokrile vse dosedaj izdane albume, s poudarkom na zadnjem. Presenečen sem bil, da so Rh- odrinili na obrobje. Saj si to tudi zasluži… Škoda, da je bilo malo pesmi iz njihovega prvega albuma Id. Te kar malo pogrešam, saj so z njimi orali ledino in si postavili temelje za naslednji dve polomijadi. No saj Nord je bil še sprejemljiv. Pevec me je pozitivno presenetil, saj je pesmi med seboj preprosto in nenaduto povezoval. Kot ne bi šlo za isto osebo!

Publika je pa norela. Nič več ni bilo zaslediti ljudi, kateri so imeli Silicon Delta za najboljši njihov album. Čeprav nas je bilo malo, smo bili vsi željni rocka in norenja pred odrom. Energija, ki se je širila, je bila odlična. Nekaj drugega kot pa na koncertu Radia Kranj… Skakanje, norenje, roke v zraku, skandiranje (peli smo bolj malo, za kar mi grlo ni ravno hvaležno).

P.S.: Tale zapis je nastal takoj, ko sva z Bubiko prišla s koncerta. Ko se mi bo šumenje v ušesih pomirilo, bom verjetno malce popravil in dopolnil zapis ali ga vsaj opremil s povezavami.

P.P.S: Kje so slike? Žal moram sporočiti žalostno vest, da je naš družinski koncertni fotoaparat dokončno podlegel pritiskom. Zavil se je v črnino, ki jo elegantno popestri z mrtvaško vijoličnimi črtami. Skratka – šel je senzor. Zbiram donacije za nekaj novega. Lahko tudi v obliki tortic in klobas!

Vsi vemo, kaj je to svoboda. Vsak od nas se igra z željo po tem, da bi bil resnično svoboden. Pa je to res tisto, kar si želimo? Je to sploh možno doseči in če je, za kakšno ceno?

Pretekli teden sva s prijateljico v najinem projektu preučevala Runo Uruz. Cel teden sem imel težave z njo, nikakor je nisem mogel začutiti. Ko sem konec tedna le našel nek stik, neko idejo, mi je kar odleglo, hkrati pa sem ves v strahu pisal moje poročilo. Mislil sem si, kako sem nesposoben, da ne morem te dokaj preproste in prvinske Rune začutiti, medtem ko jo bo prijateljica zagotovo z lahkoto preučila. Nakar dobim v odgovor, da je imela tudi ona težave in da je, tako kot jaz, ni in ni našla.

Prvinskost in svoboda sta namreč ideala, ki si jih želimo, saj nam jih družba krati. In kje je izvor kratenj naših svoboščin? Država nas omejuje s svojimi zakoni in nadzorom. A država ni edini in ni glavni krivec.

Glavni krivec je naš privzgojen nagon po uspešnosti, ki smo ga usmerili v lov za kariero. Kar poglejmo si, koliko časa preživimo za knjigami, ko bi rajši letali po hribih. Koliko neprespanih noči je za nami, ko nas bodisi skrbi ovira pri projektu bodisi načrtujemo nadaljnje korake. Namesto da bi bili doma z družino smo v službi, saj se je šef tako odločil. Pišemo potrebno in nepotrebno dokumentacijo, ker so nam tako naložili. Temu bi lahko naredili konec, a hkrati bi naredili konec tudi trenutni karieri.

Našo svobodo pa ovira še neka malenkost, ki jo pogosto začutijo moški samci tik preden stopijo zakonsko zvezo. Odgovornost do drugih. Upoštevanje drugih. Resnično svoboden človek bi namreč moral narediti tisto, kar si zaželi, ko si to zaželi. Če to pomeni enotedensko smučanje s prijateljem to pomeni enotedensko smučanje. Kaj pa družina? Partner, otroci? Naj jih kar zapusti zato, da bo šel uživat. Če bi si svoboden človek zaželel nekajdnevni izlet v hribe bi moral biti brez obveznosti, da bi to naredil. Kdo bo pa zamenjal počene strešnike? Prekopal vrt? Zamenjal pokvarjena stikala na hodniku?

A svobodni smo, da se sami odločimo med tema dvema poloma: ali gremo po sledi svojih idej in pokopljemo vse, kar nam je drago, ali pa upoštevamo druge in pozabimo na lastne potrebe in želje. Svobodni smo, da naredimo kompromise, da trezno precenimo situacijo in ukrepamo.

Uruz ima tako lepo idejo. A živeti po njenih načelih je v nasprotju z ostalimi 23. Runami. Njegova vloga je v tem, da nas opozori na to, kakšno življenje je možno. Da ne pozabimo na svobodo. Da nam pokaže svobodo in to, da smo svobodni. Samo ne toliko, kot bi si morda želeli. In da nam pokaže kako bridka in samotna je lahko svoboda.

Ko kot krava leži stegnjen na kavču in že stotič gleda film Trinajsti bojevnik, se zave, da so mu ure štete. Da tako, kot živi, ne bo več živel dolgo. Da bolj, kot živi ta trenutek, ne more živeti.

Na ekranu se pripravljajo na spopad s demoni. Strah jih je, a ne bežijo. Ne omahujejo pred zagotovo smrtjo. Niti so bile že dolgo nazaj prepletene in usoda stkana. Le tujec, Arabec, se boji, ni še začutil potrebe po prepuščanju toku usode. Rad bi se vrnil k svojemu prejšnjemu življenju, a ne more. “Alah, daj mi moč, da preživim naslednjih nekaj minut dobro.”

Vda se v usodo, sklene, da se bo boril tako, kot se lahko. Izid ni pomemben, pomembno je, da da vse od sebe. Če bo preživel bo ostal živ, drugače pa ga bodo pokopali. Sedaj je, kar je. Naše usode so že dolgo nazaj stkane.

Pritoževanje ne vodi nikamor. Javkanje tudi ne. Strah je vedno prisoten. A kar je potrebno narediti je potrebno narediti. Dati vse od sebe, se prepustiti situaciji in počakati na rezultat.

Nikoli ni bolj začutil Run, kot ravno ta trenutek. V varnem zavetju kavča je začutil Jero, je začutil Eihwaz in Sowilo. Hagalaz in Naudhiz sta se mu prikazala, Isa postala vodilo. Rune klana in Rune dobrin so jasne. Videl je povezavo med nordijsko in budistično filozofijo. Sedaj jih lahko združi, brez da bi skrenil s poti.

Vse, kar je doživel, je za njim. Vse, kar še bo doživel, je pred njim. Sedaj je tu in naslednji trenutek ga ne bo več tu. Kje bo ne ve in škoda bi bilo izgubljati čas s tem vprašanjem. Popolnoma se prepustiti življenju in hkrati imeti pred očmi, kako se vsako življenje konča. Lahko danes, jutri, čez petdeset ali še več let. Živeti ga je treba, kot si sami želimo in kot ga znamo.

“Zbogom,” je rekla lisica. Čuj mojo skrivnost. Zelo preprosta je : Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.” [Antoine de Saint-Exupéry - Mali princ]

Svet, ki nas obdaja, je lep. Je dober. In mi smo lepi. In dobri. Le da včasih tega ne vidimo. Pravzaprav to vidimo bolj vedno manjkrat. Živimo v času, ko se je težko ustaviti in pogledati okoli sebe. Pogosto se nam namreč postavlja vprašanje, zakaj bi se pravzaprav ustavili, zakaj bi bilo dobro se ozreti okoli sebe. To pa je zgolj nov dokaz, da nekaj ni čisto v redu.

Vzeti si čas zase je dejanje, ki ga nujno potrebujemo. Spregledati vedno hitrejši tempo življenja kot neskončen krog naših misli in dejan, ki vodi tja, kamor bi lahko prišli tudi, če bi živeli počasnejše, a bolj polno. Polnost življenja je torej odgovor na zgoraj zastavljena vprašanja.

A saj živimo polna življenja. Lačni nismo, imamo prostor za spanje, zebe nas ne, smo svobodni in lahko počnemo kar nas je volja. Pa res počnemo tisto, kar nas je volja? Ali polnost življenja določajo materialne dobrine ali pa morda kaj drugega? Ste resnično srečni, srečni v kontrastu z zadovoljni?

Če ste, potem živite polno življenje. In če ga živite, potem tudi veste, kaj polno življenje je. In potem tudi veste, da je to nekaj, kar ne moremo analizirati, kar enostavno je. Ne potrebuje opisa, niti orisa. Potrebuje izkušnjo. Potrebuje gledanje s srcem. Kajti le kdor gleda s srcem, ta vidi bistvo, ta vidi življenje. Smisel življenja ni v tem, da nekaj počnemo, da smo zaradi nečesa tukaj, smisel življenja je, da preprosto smo.

Koncept preprostosti je za ljudi, ujete v neskončnem kroženju samsare pogosto težko dojemljiv. Besede razumemo, jih znamo izgovoriti in vemo za njihov pomen. Ne moremo pa razumeti pomena. Ne moremo pa gledati s srcem.

Za začetek bo dovolj, da se ustavimo in se zavemo tega, da smo. Lepi. Dobri. Živimo. Ozrimo se okoli sebe. Ni potrebno iskati očem prijetnih stvari. Zgolj opazujmo stvari, ki so. Tako kot smo mi. Opazujmo s srcem in našli bomo bistvo.

Čeprav v SSKJ nisem zasledil te opazke, beseda vinjen verjetno izhaja iz vina; če bi direktno opazovali besedo vinjen bi lahko dejali, da gre za stanje opitosti z vinom. Pozor: SSKJ tega ne navaja in taka interpretacija je verjetno napačna!

Zakaj to pišem? Ker včeraj nisem bil vinjen, bil sem jabolčninjen, torej opit od jabolčnika. Letos nam je uspelo pridelati jabolčni sok, ki pa je malce “zavrel”. Super okusa, kot bi pil radler. Le kupčkov ne podiraš. Pije se kot sok, kot jabolčnik z radensko. A nikoli več kot 2dl na 3h in nikoli na eks!

Včeraj sem pri kosilu naredil omenjeno napako in komaj preživel kosilo. Deci žganega me verjetno ne bi tako “položilo”, kot me je tisti kozarec. Rdeč v obraz sem komaj dihal, pot mi je lil po telesu. Škilil sem tako, da sem zgrešil krožnik. Šele po petnajstih minutah sem se toliko spravil k sebi, da sem se lahko temu pričel smejati.

Saj če bi me ustavil policaj ne vem kaj bi mu rekel, ko bi napihal. “Dva deci domačega jabolčnega soka sem popil? In imam dve priči, ki to lahko potrdita?” Pri tem pa bi mi zmanjkalo ravnotežja in bi cepnil po tleh. Ali pa bi se rajši izgovarjal na pivo s prijateljem…

Zanima pa me, kako bi lahko doma izmeril količino alkohola v tej pijači? Ker merilo, ki se uporablja za merjenje alkohola v žganju deluje na principu razlike v gostotah tekočin, tu ne pride v v poštev, saj je jabolčnik mešanica alkohola, vode in še milijon drugih snovi. Da bi pa kupoval vse potrebno za frakcionirano destilacijo pa tudi nimam denarja… Se da kje zastonj narediti analizo litra te pijače? Če bi ga nesel k nam na faks bi ga verjetno popili

Vsak od nas se je srečal z otroki. Bodisi jih ima sam, bodisi so mu njegovi starši v varstvo zaupali mlajše brate ali sestre, morda so prijatelji kdaj pustili svoj družinski ponos. V nekaj urah je verjetno vsak opazil razliko med lepo vzgojenim in slabo vzgojenim otrokom. Lepo vzgojeni je ubogal na besedo, slabo vzgojenega je pa ubogal “varnostnik”.

Sam nisem ravno izkušen v takih situacijah. Nimam še svojih otrok, pa tudi bližnje sorodstvo ne. Sem pa bil že nekajkrat varuška oziroma boljše rečeno pomočnik varuške. Včasih tudi slabo vzgojenim otrokom. Ki jih je bilo včasih potrebno kaznovati.

Zakaj sploh kazen, to je tako nehumano?!? Kdor to povpraša ima bodisi zelo, zelo pridnega otroka ali pa še nikoli ni varoval take mladine. Kazen ima osnovni namen vzgoje. Ko ga kdo polomi, resno polomi, polomi tako, da je vedel da ga bo polomil še preden ga polomi, tedaj si ta zasluži kazen.

A kakšno kazen? Tepež je že nekaj let iz mode in nič ne kaže da se bo kdaj vrnil. Hišni pripor ne pride v poštev, saj sem pomočnik varuške samo za en večer, ta večer je pa mulec tako ali tako zaprt z menoj v tem stanovanju. Naj za kazen ne gleda televizije? To je že boljše, samo kaj ko jo ima v svoji sobi… Naj pol ure stoji v kotu? Prvih deset minut je porabil za to, da se je vrtel okoli in otresal jezik, nato pa ugotovil, da se mu tako ali tako ne bo nič zgodilo, če bo stopil iz kota.

Nato sem se spomnil kako se budisti lotijo misli, ki so včasih ravno tako nadležne kot otroci. Oni jih enostavno osamijo družbe mišljenja in se ne ozirajo nanje. Ne pregovarjajo se z njimi, ne ozirajo se nanje. Čeprav se zavedajo njihove prisotnosti se delajo, kot da jih ni. Kaj pa če bi kaj takega poskusil tudi pri vzgoji? Je morda to dobra kazen?

Na srečo sem bil pomočnik varuške pri družini z več otroki. Razgrajača smo postavili v kot, z ostalimi smo se pa igrali igrico. Razgrajač je iz prejšnjih izkušenj že vedel, da lahko iz kota pobegne in je to tudi kmalu storil. A nato presenečen ugotovil, da ostali ne upoštevamo njegovih dejanj in se mirno igramo naprej. Presenečen in užaljen je še malo razbijal, nato pa se je umiril. Morda je v sebi kuhal zaroto, morda se je smilil samemu sebi. Morda pa je razmišljal, da ga je polomil in morda celo sklenil, da ga v prihodnje ne bo več.

Opomba avtorja: Zgodba je izmišljena in prikazuje potek razmišljanja na temo kaznovanja neposlušnega otroka. Na to temo je avtor prišel ob razmišljanju o vzgoji razposajenega psa in njegovem kaznovanju. Ali bo potek kaznovanja na ta način prinesel rezultate ali ne presodite sami pred aplikacijo metode. Po njej pa prosim sporočite rezultate še meni!

Pred časom me je prijatelj obtožil, da vse svoje ideje pobiram od drugih. Da sem še take volje, kot so drugi. Morda res tako zgleda. O trenutnem stanju sem želel pisati že par dni, a me je vedno kaj obrnilo. Danes pa preberem, da je Clarityev dan prav podoben mojemu. V svojo obrambo, da nisem zgolj kopiral svojega brez-motivacijskega razpoloženja naj navedem to, da se me tako stanje drži že cel teden ali še celo več.

Sicer ne vem ali so se v meni zaredili kakšni škodljivi paraziti ali je vse to posledica letnega časa, vremena ali celo lune, ampak tako je, da sem bolj ali manj brez volje. Obdobje po opravljenem izpitu so kasnejši dogodki prav lepo zabrisali in potlačili v pozabo, tako da sedaj ponovno životarim nekje med slabo voljo in mlačno voljo.

Zanimivo je, da postajam vedno bolj nevtralen. Sredinski. A ne tako, kot bi si to želel. Preveč sem namreč brez volje, preveč otožen. Hehe, kot bi častil žalost in patetiko. Hehe, res pa je, da z zapisovanjem teh mojih misli in občutkov postajam vedno boljše volje. Hehe, svetobolje je, ko ga uspeš videti skozi nevtralne oči, res smešno. Ravno zaradi te patetike ga je verjetno tako težko zaupati drugim. V sebi namreč vsak od nas ve, da bo deležen smeha in kar še še slabše, smeh bo čisto upravičen.

Bodi dovolj za danes, morda že jutri zapišem kakšne bolj pametne besede.