Fiat lux!

G. Ivanca sem spoznal prek spleta, ko sem iskal informacije o Budizmu in presenečen ugotovil, da imamo v Sloveniji celo Budistično društvo. Z njim sem stopil v kontakt in pristal je na kratek intervju, ki ga lahko preberete na teh straneh.

Pogovor je potekal nekje maja tega leta. Za sodelovanje se g. Ivancu najlepše zahvaljujem!

1.Zasebni del

1.1.Se lahko na kratko predstavite?

Ime mi je Robert Ivanc, star 31 let, po poklicu računalniški programer. Trenutno sem v vlogi predsednika slovenskega budističnega društva Madyamika. Sem tudi koordinator Šambala skupine Ljubljana.

1.2.Opišite vašo duhovno pot (kako ste pričeli spoznavati duhovnost, kam vas je vodila pot).

Uhh, to pa bo malce težje. Že od malega me je zanimalo vse kar je povezano z umom, in z njegovimi sposobnostmi. Ko sem bil star okoli 10let sem se začel ukvarjati s hipnozo, bral sem vse kar sem lahko našel o paranormalnih zadevah. Z 14 leti sem začel meditirati, in sicer tehniko TM – transcendentalno meditacijo. Ko sem bil star 19 let sva šla s prijateljem na potovanje po Indiji, kjer sva se srečala s Tibetanci, in z tibetanskim budizmom. Nekako sem vedel, da je to pot, ki ji hočem slediti. Naslednja 3 leta sem preživel med študijem v Indiji in študijem doma. Nato sem se odločil, da se želim budizmu bolj resno posvetiti, in sem šel živeti v center vietnamskega mojstra Thich Nhat Hanha, v Franciji. Tam sem preživel leto in pol. Nato sem odšel v Kanado, v samostan Gampo Abbey, kjer sem živel 2 leti, večino časa kot menih. Po tem času sem se vrnil domov, kjer sem ustanovil Šambala skupino Ljubljana, ki jo trenutno tudi vodim. Tako, na kratko opisana moja pot.

1.3.Kdaj in kako ste našli Šambala duhovno skupino, kaj vam nudi in zakaj ste se odločili zanjo?

Z Šambalo sem prišel v stik med bivanjem v Franciji, v centru Thich Nhat Hanha, in sicer skozi knjige Ani Peme Chodron. Takrat sem bil v zelo težkem obdobju, in te knjige in njen pristop sta bila edina zadeva, ki sta mi pomagal v tem času. Še vedno se spominjam odstavka iz njene knjige, ko pravi, kaj narediš takrat, ko popolnoma izgubiš vso inspiracijo, ko vidiš okoli sebe samo temo? Ani Pema pravi, da lahko potem uporabiš to temo, to izgubo inspiracije, da se še bolj odpreš, da razviješ sočutje. To je bilo prvo sporočilo, ki je reklo, da ni nič narobe s tem kar se mi dogaja in da se da to tudi uporabiti. Mogoče je ravno to, glavna ideja, ki me je pritegnila sem – ni nas treba biti sram tega kaj smo, vse je gnojilo za nadaljnji razvoj, nič v nas ni treba zavreči ali uničiti.

1.4.Kako zgleda usklajevanje družine, kariere in religije?

Budizem ti pomaga, da umiriš svoj um, da postane le ta bolj stabilen, jasen in miren. Več prostora imaš v svojem umu, manj reagiraš na slepo, lažje vidiš poglede drugih ljudi, začutiš njihovo stisko in bolečino. Kot takšen ti pomaga pri vsem, kar počneš, naj bo to življenje doma ali v službi. Seveda pa je polno izzivov in težav, še posebej ko vidiš kako sam škodiš sebi in drugim, kako tvoja dejanja niso nesebična ali sočutna, kako si jezen, ljubosumen, nepotrpežljiv. Budizem je kot zrcalo, ki ti pokaže vse, kar je, in mnogo tega si ne želimo videti. Tako da ni vedno lahko.

2.Budizem in življenje

2.1.Kako poteka (vaš) običajen budistični dan?

Zjutraj, ko se zbujam, se poskušam spomniti tega, da posvetim današnji dan drugim, vsaj malo več, kot bi običajno. No, to ne uspe vedno, ampak namen je tam. Nato imam jutranjo prakso, ki pri meni trenutno traja od 30min do 2h, odvisno od tega,koliko časa imam. Nato se počasi odpravim v službo. V službi občasno naredim premore, kjer izvedem krajše prakse namenjene temu, da te na hitro prestavijo v sedanji trenutek. Zvečer poskušam, če le nisem preveč utrujen, še kaj prebrati. Včasih naredim še večerne prakse, vendar zadnje čase večinoma ne, sem postal prelen. Glavna stvar je biti pozoren ne glede na to kje si in kaj počneš. Biti čimbolj prisoten in zavedajoč. Pri delu z računalniki je to kar težko, hitro te posrka v ta virtualni svet.

2.2.Ali se lahko posameznik sam loti budistične prakse? Če je to možno kako bi se tega lahko lotili (kakšno literaturo svetujete), če ni, zakaj ni in kaj predlagate kot rešitev?

Budistična praksa mora biti obvezno predana od učitelja do učenca. Le ta je mogoče zagotoviti pristnost prenosa učenj. Literatura lahko gotovo pomaga, vendar le kot opora direktnemu stiku in vodstvu učitelja. Ego um je neverjetno prefrigan, in bo vsako zadevo obrnil sebi v korist. Če mislimo da lahko hodimo po tej poti čisto sami, se definitivno slepimo. Seveda, če mislimo da bo učitelj naredil delo namesto nas, se ravno tako slepimo. Nihče nas ne more odrešiti. Ravno tako pa ne moremo hoditi po tej poti sami. Paradoks? V slovenskem jeziku je na voljo čudovita knjiga Prebijanje skozi duhovni materializem, Čogjam Trungpe Rinpočeja. V njej je zelo natančno opisano kako se sledi duhovni poti, in na kakšne ovire in prepreke naletimo, predvsem v obliki duhovnega materializma.

2.3.Na kakšen način lahko posameznik postane „pravi” budist?

Tako da prejme kvalificirane inštrukcije in začne meditirati. Praksa meditacije je ključna, če ni tega, je ves ostali študij nesmiseln in je samo zbiranje informacij. Uradno postane nekdo budist, ko sprejme »zatočišče v Budo, Dharmo in Sango«. Kar pomeni, da se nepreklicno odloči, da bo hodil po poti spoznavanje sebe in svoje prave narave in da ne bo škodoval drugim.

2.4.Lahko oseba, ki želi postati budist, v Sloveniji dobi potrebna znanja, inštrukcije, ali predlagate pot v tujino (omenjate samostan učitelja Thich Nhat Nanha v Franciji)?

V Sloveniji je možno dobiti potrebna znanja v različnih skupinah. V okviru slovenskega budističnega društva lahko to storite v Zen skupini, Theravada skupini in pri Shambhala skupini. Na voljo so učitelji, meditacijski inštruktorji in starejši praktikanti, ki vas lahko vodijo po poti. V večini primerov se potem počasi odide tudi v tujino na programe, ki zaenkrat se niso ponujeni pri nas. Da izveste za dogodke, ki se dogajajo v okviru društva se lahko prijavite na našo email listo, kamor se pošiljajo vsa obvestila.

2.5.„Obveznosti”, ki jih mora budist izpolnjevati do svoje skupine, do sebe in do svoje vere.

Biti pristen in ne slepiti samega sebe in drugih. Nikdar ne obupati nad sabo in drugimi.

2.6.V čem se Šambala smer loči od ostalih budističnih skupin?

Vse skupine prakticirajo učenja Bude, razlikujemo pa se v pristopih in podajanju učenj. Poskušamo podati tradicionalna učenja na moderen način, način ki je blizu sodobnemu človeku. Velik poudarek dajemo šamata meditaciji, meditaciji umirjanja uma in razvijanju vpogleda v naravo stvari. Poudarek je tudi na življenju v družbi, kako ji lahko pomagamo, kako lahko razvijemo razsvetljeno družbo. To so posebna učenja Šambala terme (skritih učenj, ki se pojavijo takrat ko je čas primeren za njih), ki so še posebej namenjena ljudem v tem času, za katerega pravijo da je čas temne dobe. V tem času je ogromno korupcije in negativnosti, in stara učenja zgubljajo na moči. Šambala učenja naj bi ljudem v temni dobi dala moč, da odkrijejo svojo lastno moč, dostojanstvo in modrost.

3.Položaj budizma in budistov v Sloveniji

3.1.Ali ste zaradi svojih prepričanj že kdaj naleteli na težave, nestrinjanja? Lahko morda malce opišete svoje izkušnje z družbo?

Nisem naletel na nikakršne težave.

3.2.Kakšen je pravni status budistične religije v Sloveniji? Morda veste približno koliko ljudi v Sloveniji je „pravih” budistov?

Različne skupine delujejo na različne načine, nekatere so kot verske skupnosti, nekatere delujejo popolnoma neformalno ali pa v okviru Slovenskega budističnega društva Madyamika. Točne številke budistov ne bi vedel, verjetno okoli 400.

3.3.Kako člani različnih budističnih skupin gledajo eden na drugega?

Spet, odvisno od posameznika in skupin samih. Večinoma se dobro razumemo in spoštujemo svoje razlike in različne pristope, so pa tudi nekatere, ki tega na žalost ne počnejo.

3.4.Menite, da je slovenska družba dovolj odprta za „vzhodnjaške” vere? Na kakšen način bi bilo moč budizem še približati Slovencem?

V Sloveniji je vse skupaj še zelo v povojih, ljudje večinoma enačijo te stvari z raznimi kulti in sektami. Ogromno je napačnih informacij in nerazumevanja. Novodobna gibanja so po mojem mnenju v tem kontekstu naredila tudi dosti slabega, saj mečejo slabo luč tudi na tradicionalne pristope. Mislim da je predvsem potreben čas in pa poglobitev našega lastnega razumevanja. Ljudje najbolj spoznajo budizem skozi ljudi, ki ga prakticirajo. Če pri njih začutijo nekaj pristnega in resničnega, jih bo to pritegnilo dosti bolj kot katerekoli visoko zveneče besede.

Izberi si luno za cilj in tudi če boš zgrešil, boš pristal med zvezdami! [Hvala Urška za to misel!]

To sem pa že resnično potreboval! Študija prost vikend! In izlet v naravo. Po četrtku sem skoraj cel petek porabil, da sem si spočil živce in uredil misli ter preklopil svoj “termostat” na lenarjenje. Danes pa smo se Bubiji (poleg mene in Špele sedaj Bubije sestavlja tudi kuža Podi) odpravili na prvi skupni izlet v naravo.

Pot nas je vodila od Javornika, kjer smo pustili avto, prek Čepulj in Planice do Križne gore. Podi je pridno hodil in naju tako spravil v dobro voljo ter odgnal skrbi. Pri treh mesecih namreč ne pričakuješ, da bo lahko stopical celo pot ob tebi. No brez obveznih počitkov pač ni šlo, a so le-ti prišli prav za opazovanje jesensko obarvanega gozda. Ponovno je pel fotoaparat, kateremu je kartica zdržala točno do Križne gore, tam pa sva naredila zadnjo sliko.

Pot nazaj smo prehodili v iskanju primernih motivov za slike, saj nisem bil prepričan, ali je kartica resnično polna ali se je ob menjavi baterij le izklopil zvok zaslonke. Tako sem poslikal še cel kup poziranj Bubike in Podija; slike pa so sedaj le v mojem internem spominu

Pri gostilni na Križni gori se mi je pa zgodilo, da sem med pogovorom o tem, kdaj bomo prišli domov, postal slabe volje in pričel razmišljati, kako mi bo spet en dan šel po gobe, in kako se bom učil samo kakšno urico ali dve. Nato pa sem padel v smeh: danes imam vendar prost dan! Hehe, navada je res železna srajca

Pa lep vikend tudi ostalim!

Ko sem v nedeljo užival zunanji svež zrak na balkonu sem pod seboj zagledal starejšega gospoda, ki je ves urejen, v nedeljski obleki užival v lepem sprehodu. Bil je sam, hodil je počasi, videlo se mu je, da uživa.

Pričel sem razmišljati. Včasih so znali bolj ceniti nedeljo. To je bil dela prost dan, dan ki so ga poskusili preživeti malce drugače. Bodisi z boljšim kosilom, bodisi s sprehodom, obiskom cerkve ali kakšnim izletom. V zadnjih letih pa se je to močno spremenilo. Zaradi obilja hrane smo pričeli tudi med tednom jesti dobre stvari, obisk restavracij mi zaradi študentskih bonov ni več neznanka, sprehod naredim včasih kar tako, pogosto pa niti v nedeljo ne. Kot študenta sva z mojo drago kar nekaj hribov obiskala kar med tednom, prav tako se med tednom zgodijo kakšni smučarski izleti. Novo leto se je spremenilo v veseli december, ki se prične kmalu za prvim novembrom in traja do Valentinovega.

Nekje vmes pa smo izgubili tisti občutek nevsakdanjosti. Vse, kar smo včasih počeli nekako ritualno, obredno, sedaj počenjamo vsakodnevno. Pa boste rekli, da so rituali brez pomensko omejevanje naše svobode ter njihovo preseganje kaže na naš razvoj. Res je, vse to je res. A po drugi strani pa ko dan postane enak dnevu, ko tisto, kar smo včasih imeli za nagrado postane vsakodnevno, življenje izgubi svoj čar in veselje.

Sam pogrešam nedelje. Oziroma mi smo imeli namesto nedelj petke, večer s prijatelji ob taroku, biljardu ali kegljanju. Ali pa pogovoru, peki koruze. Karkoli, samo da je zaznamovalo petek. Da smo vedeli kateri dan v tednu je. Da smo se cel teden pripravljali nanj, ga pričakovali. Življenje v izobilju je lepo, a dolgočasno, brezciljno. Morda je to tisto, kar družba trenutno potrebuje. Ideje za preživljanje prostega časa, ki bi jim pokazale pomen nedelje!

Gospod, ki je šel mimo mojega balkona, je morda to vedel. Morda je ravno o tem razmišljal. Ali pa je preprosto užival v svojem obredu, urejeni, lepi obleki, počitku. Naj ga naslednjo nedeljo pot ponovno prinese mimo mojega balkona!

Na Šambala domači strani imajo objavljene avdio in video posnetke predavanj. Sam sem poslušal Kako meditirati in moram reči, da mi je kar malo žal, da se predavanja nisem udeležil. Komaj čakam, da slišim še ostale! Namesto da čas samote prebijete pred TVjem si nataknite slušalke in prisluhnite predavanjem.

Predavanja so precej dolga, posledično tudi datoteke niso ravno kratke. Škoda, da je le omenjena v mp3 obliki, ostale pa v wma, ki je moj discman ne podpira in sem jih moral pretvoriti v pravilno obliko…

Vse religije so kot različni avtomobili, vsi premikajoči se v isto smer. Ljudje, ki tega ne vidijo, nimajo luči v svojih srcih! [Ajahn Chah]

Bloganje je postalo vedno bolj razširjeno med ljudmi, a čeprav število blogov narašča pa število kvalitetnih blogov pada. Vsaj število blogov, ki se meni zdijo kvalitetni in ki jih rad berem. In kakšnih blogov si želim?

V prvi vrsti o to blogi z duhovno vsebino. Ljudje, ki se ukvarjajo z duhovnimi praksami, ki pišejo o njih TER o svojih razmišljanjih na to temo. Da, take želim brati! Dobra primera sta Clarity in Agapetos.

Nato so to osebno razmišljujoči blogi. A v prvi vrsti osebni. Odličen primer je recimo dnevnik bežečega norca, ki je ubral zanimiv pristop k reševanju osebne krize. Ne jamra (preveč) ampak gleda na situacijo izrazito s stališča samo spoznavanja in ni ga strah o tem pisati širši javnosti. Upam, da bo dnevnik ostal na tem nivoju tudi glede na zadnje dogodke. Prijatelj ima blog s podobno tematiko. A on včasih zaide v področja, ki me ne zanimajo tako močno. A to je blog o njegovem življenju in o njegovem razmišljanju, tako da so tudi ta branja vpogled v njegov svet.

Ne smem pozabiti tematsko raznolikega, a hkrati izrazito humanističnega bloga, ki ga piše BrinovaJagoda. Slog pisanja, ideje, predvsem pa sporočila, ki jih pošilja v svet, so tisto, kar človeka pritegne.

Ne zanimajo pa me blogi s politično vsebino, gospodarskimi novicami. Prav tako je na spletu veliko blogov, ki jih pišejo najstniki in ki besedo dnevnik razumejo tako, kot sem jo jaz v tistih letih – seznam opravkov, ki sem jih tekom dneva naredil. Dobro, tudi taki blog obstajajo in z njimi ni nič narobe – za njihovo populacijo. Predvsem je pa preveč ljudi, ki po nekaj mesecih obupajo…

Uh, kmalu bi pozabil omeniti kategorijo blogov, ki jih je pa resnično premalo. Nekakšna mešanica potopisov, opisev krajev ter fotografij. Želel bi si ažuren blog, kjer bi se avtor tedensko odpravljal na razna potepanja po Sloveniji, naredil nekaj lepih, zanimivih posnetkov (ne fotoreportaže ampak bolj fotografijo na nivoju), ter opisal ta svoj izlet. V tujini se temu približa blog strani Freefoto.com, pri nas pa Michael.

Kako se je včasih težko upreti opravljanju drugih. Pa naj gre za kandidate za prihajajoče volitve ali pa naše sosede. Da, saj vem, da to ni prav in da s tem samo hranim svoj ego. Vem, vem… A vseeno bomo danes pri kosilu še kakšno rekli… Ah, mimogrede, tudi opravljanje spada med priporočila Osmere Plemenite Poti – priporoča se, da se ga opusti. Ko se sosedje vselijo in volitve minejo bom pričel prepričevati domače, da to ni lepo in da se nam nad hišo že zbirajo temni oblaki.

Ko sem prvič bral Osemčleno Plemenito Pot, se mi je zdela kot kup točk, ki naj bi se jih človek držal in pri tem živel dobro. Točke so se mi zdele tako vsakdanje, da jim sploh nisem posvetil nobene pozornosti. Zdelo se mi je, da že tako ali tako živim po njih.

Zato si lahko predstavljate moje presenečenje, ko sem se sedaj, kaki dve leti po prvem branju tega teksta spet srečal z njim. Kdo bi si mislil, da sem ga takrat tako nesamokritično prebral. Sedaj sem videl, da je vsaka točka poglavje zase, hkrati pa so medsebojno povezane. In nobena ni taka, da bi resnično dejal, da jo imam že vneseno v svoj vsakdan.

Najbolj sem izbuljil oči, ko sem prebral, da med Pravi govor spada tudi opustitev pretiravanja. In da je to škodljivo. Kakšen šok je bil to zame, saj moja šaljivost temelji prav na pretiravanju. No, ko sem se določil testirati moje šale, ki so bile osnovane na principu pretiravanja, sem ugotovil, da jih polovica poslušalcev ni razumela kot šale ampak kot mojo napačno gledanje na svet, drugi polovici pa enostavno niso bile smešne.

Sedaj iščem drugi vir zabavanja okolice. Brez nakladanja. Res pa je, da je v tem času meni postalo vedno več stvari smešnih. Še posebej se navdušujem nad življenjem, takim kot je.

P.S.: V zadnjem času lahko pri meni večkrat najdete besedno zvezo “tak kot je”. Čeprav to besedno zvezo pogosto najdemo v raznih tekstih z duhovno vsebino, pa jo jaz uporabljam v spomin na komedijo Dnevnik Brigite Jones, kjer ji njen bodoči mož reče, da jo ima rad tako, kot je. To lepo in romantično gesto pa na naslednjem praznovanju uniči njen prijatelj, ki v šali te besede uporabi v zdravici.

Ste že opazili, da je pri nas vedno več nezadovoljstva? Pritožujemo se čez vse; od politikov, strank, prek zdravstva, šolstva, vojske, policije, pa tja do sosedov. Nezadovoljstvo se je razširilo kot kuga prek cele države.

Najlažje je kritizirati. Se postaviti na eno stran in udrihati po drugi. To, da se človek postavi na eno stran, si ustali mnenje o določeni situaciji, je pravzaprav dobro, slabo je to, da svojo dejavnost usmeri v kritiziranje druge strani namesto da bi pripravil predloge in načrte, ter pričel z izgradnjo boljšega sveta.

Sam priznavam svoje napake. Da, tudi v meni je bila ta težnja po kritiziranju. Tudi sam sem rajši grajal kot pa hvalil, rajši rušil, kar mi ne odgovarja namesto da bi gradil tisto, kar si želim. Tudi v meni je raslo nezadovoljstvo. Dokler nisem videl, da svet ni črno-bel. Da se v vsem njegovem trpljenju najdejo lepe, pozitivne lastnosti.

Pričel sem s spremembo sebe. Sveta ne bom spremenil, a ker ga soustvarjam, bom morda prispeval kaj k tem, da se bo spremenil. Da ga bomo skupaj spremenili.