Fiat lux!

BrinovaJagoda je v svojem blogu pisala o prostovoljni pomoči. Lep članek, vreden vaših minut! Znotraj njega je napisala tudi sledeče besede:”In najpomembnejše, spoznala sem, da na svetu obstajajo ljudje, ki so v svojem bistvu grozljiva bitja. Ljudje, ki so otrokom podarili življenje po pomoti in jih sedaj kaznujejo za svoje grehe.” To pa direktno nasprotuje mojim trditvam, da je človek v svojem bistvu dober.

A nasprotje je zgolj navidezno. Ona je zavzela pogled na svet skozi oči nasilja in nenasilja, jaz pa prek človekovega obstoja. In tako imava lahko oba prav.

Dejanja teh ljudi bi resnično lahko označil kot zlobna. Nikoli jih nisem odobraval. Nikoli jih ne bom odobraval. In nikoli jih ne bom posnemal.

A zakaj ti zlobneži to počnejo? Zakaj se izživljajo nad okolico? Mar ne bi bilo lepše, da bi vsi živeli v slogi in ljubezni? Oh, to bi bilo lepše, ja. Samo kaj, ko človek še ni dovolj razvit, da bi svoje frustracije znal premagovati. Človek je trenutno razvit samo do te meje, da spozna frustracijo in se nanjo odzove. Odziv pa je iskanje boljšega počutja. Frustracija je zapora, ovira, ki posamezniku onemogoča njegovo svobodo. Zaradi tega se počuti ujetega, počuti se nemočnega, ne vidi izhoda iz situacije.

To pa nikakor niso dobri občutki, taki, kakršne si naš ego želi. Zato iščemo pot k boljšemu počutju. Leni, kakor smo, pa ne iščemo dokončne rešitve frustracije, zgolj njeno omiljenje in pa najlažjo in najhitrejšo pot k dobremu počutju. Ta pot pa pogosto vodi k hranjenju našega ega z izražanjem naše moči. Nasilje. Poniževanje. Zlorabljanje. Zapostavljanje. Vse to vidimo vsak dan.

Lovljenje idealov. Boljše življenje. Lov za materialnimi dobrinami. Vse to prinese v naš vsakdan dodatne frustracije, dodatne želje in dodatne potrebe. A hkrati pretrga mrežo, ki smo jo gradili z okolico. Pretrga družine, pretrga prijatelje, sosede in sodelavce. Postanemo zagrenjena oseba in z nami postane zagrenjeno tudi naše okolje. Postanemo tisto, kar je BrinovaJagoda upravičeno imenovala “zlobni ljudje”. Postanemo najhujši sovražnik sebi in okolici.

Popolna samsara. Beg k rešitvi, a po poti, ki vodi zgolj v novo, globlje trpljenje, v nov prepad ponovnega rojstva. Vsemu temu bi se zgolj z nekaj sočutja, nekaj poglabljanja v svoje življenje in z nekaj razumevanja sveta lahko zlahka izognili. A človek, kljub temu, da je v svojem bistvu dober in zadosten, tega ni sposoben narediti. Zaenkrat. Sočustvujem.

Zadnje dni sem psihično čisto na dnu. Samo še dve stopnji sta nižje. Tolažilne besede in družba ne pomagajo. Edino ko sem sam s seboj sem pomirjen. Takoj, ko se spomnim na družbo, se mi poveča količina kisline v želodcu.

Ko pa preneham begati iz enega konca sobe na drug, ko neham pisati kodo programa in ko neham brati knjigo, tedaj se mi v misli prikrade nek glas, ki mi kaže nepomembnost tega početja. Tako beganja kot tudi skrbi.

Spomnim se na sanje, ki jih sanjam že dva jutra. Saj ne vem, kakšna je vsebina, ne želim si je zapomniti in pokvariti z analizo pri dnevu. Vem pa, kakšen je občutek, ko se zbudim. Zbudim se pomirjen in v solzah, vesel in otožen hkrati, poln znanja in hkrati popolnoma prazen vsega. Vem edino, da sem tak smisel življenja srečal nekaj let nazaj, ko sem ga imenoval vseobsegajoča ljubezen.

Se je vrnila? Morda sploh ni nikoli odšla, samo jaz sem izgubil vez z njo.

If you are sitting and know what you’re doing than that’s called meditation. Otherwise it’s just called waiting.
Če sediš in veš, kaj počneš, potem je to meditacija. Drugače pa temu pravimo čakanje. [Sakyong Mipham Rinpoche] (prevedeno po občutku)

Vse preveč ljudi meditacijo enači z relaksacijo. Zunanji izgled in površen opis nam tudi kaj kmalu pojasnita, od kod ta zmeda. Sedenje pri miru je tisto, kar ljudje opazijo pri obeh. Umiritev misli, skrbi, obveznosti je tisto, kar ljudje slišijo pri obeh.

A meditacija ni relaksacija, relaksacija je samo uvod v meditacijo. Če dodamo še koncentracijo, če dodamo odpuščanje vsega, kar nas obdaja in kar je v nas, potem pridemo na pot meditacije. Meditacija ni umiritev misli, ni poslušanje našega srca, ni nadzorovanje našega dihanja. Meditacija je videnje stvari takih, kakršne v resnici so.

V slovenskem medmrežju se je pri subkulturi blogerjev (piscev spletnih dnevnikov) pojavil problem lastne identitete. Pred nekaj dnevi je bilo še super in oh in sploh to, da ima vsak nekaj zrcalnih blogov, nekaj blogov z različno tematiko, celo različni blogi za različne osebe razcepljene osebnosti so se pojavili. O tem sem pisal že tudi sam, pritrdili pa so mi še nekateri drugi(BigWhale), sedaj se je oglasil tudi avtor znanega bloga, ki pa je v svojem vnosu lepo opisal težave, s katerimi se mora sedaj spopadati, omenil pa je tudi, da je kvaliteta njegovega bloga močno padla (kar zgolj potrdi teorije, ki sem jih pred časom razglašal naokoli).

A ne mislim se spuščati v te vojne in razprave, kdo ima prav in kdo je v zmoti. Naj vsak piše kar mu trenutno roji po glavi in naj to piše tam, kjer mu to najbolj odgovarja.

Sam bi danes pisal o problemu identitete. S tem, ko ima človek skoraj neomejeno moč širjenja svojih idej in zamisli pride na plan tudi njegov ego. Vsaka ideja, ki jo sporoči svetu, je nagrada za njega samega, za njegov ego. Če na to objavo dobi še pozitiven komentar pa njegov ponos še toliko bolj zraste. A vse je minljivo. Tako hitro kot je bila ideja objavljena, tako hitro je tudi pozabljena. Ego postane lačen. Ego potrebuje nekaj novega. Dokler lahko glava proizvaja nove ideje, tu načeloma ni nobenega problema in naš ego raste. A kaj, ko nima noben od nas neomejeno število idej? Ego zahteva nove ideje, novo popularnosti!

Sedaj ljudje prepogosto podležejo zahtevam in pričnejo objavljati slabo premišljene ideje, nedodelane in nepodprte trditve. Seveda samo zato, da bi zadostili tistemu občutku praznosti, neaktivnosti in nepopularnosti. Odziv družbe je ravno nasproten od zaželenega – ideje so negativno komentirane, pokopane in pozabljene. Sedaj se ljudje poslužijo drugačne taktike – objave postanejo pogostejše, a ne predstavljajo več idej ampak to, kar trenutno počnejo. In ostali beremo o barvi krožnika, ki so ga uporabili za malico, in glasbi, ki jo sosed predvaja v bloku 200km stran. Z nižanjem nivoja zapisov, idej, se niža tudi nivo publike in posledično nivo komentarjev. Ciljna skupina se spremeni in naše potrebe po popularnosti so zadoščene.

Kaj pa naša identiteta? Smo to še mi? Pričeli smo pisati o težavah gospodarstva v Bangladešu, končali pa z pleskanjem delavnice v Spodnjem Dupleku! So to še tiste naše ideje, na katere smo bili pred časom tako ponosni? Morda ja, morda ne. Vsak ima pač pravico razmišljati o čemerkoli želi, prav tako pravico ima pa tudi glede širjenja svojih zamisli, idej… Kje smo torej doma? Kakšen je naš dom? Smo zamenjali našo identiteto, naše domovanje? Morda ne še, a smo na dobri poti.

Vse, kar bi morali narediti, da bi ohranili tisto, kar nas določuje, je, da bi že takoj na začetku morali opustiti željo po popularnosti, saj je to zgolj želja in želje so minljive ter nenasitne, p a tako zelo zelo napačne. Ostati bi morali zvesti svojemu prepričanju, svojemu pogledu na svet. Ostati bi morali doma.

Opravičujem se vsem, ki sem jih nadrl zaradi napake, do katere je prišlo zaradi nepopolno in slabo razložene snovi. Niste bili vi krivi, kriv sem jaz, ker nisem popolno razložil snovi. Če je nekaj meni jasno in logično to ne pomeni, da je tudi drugim. Sedaj sem to ugotovil in od sedaj naprej se bom tega držal!

Budizem pogosto razlaga, da je prostor in čas zgolj fikcija našega uma, da le-ta lahko deluje in si razlaga svet. Obstajajo celo študije, ki enačijo sanje in budno življenje in ki razlagajo, da sta oba svetova enako stvarna oziroma ne-stvarna; bolje rečeno, da sta oba zgolj približka bolj obširne celote.

Ko sem včeraj hodil po pobočju bližnje Šmarjetne Gore sem razmišljal o tem v kontekstu gibanja svetlobe. Seveda nisem dovolj dobro podkovan v področju fizike, da bi se sedaj spuščal v kake globoke razprave, a nekako sem videl, da je svet, kakršnega zaznavamo, zgolj svet, kakršen je bil pred trenutkom. Res, da svetloba potuje tako hitro, da zaznavamo svet skoraj realno-časno, a vseeno gre za približek. Tako kot slišimo zvok s časovnim zamikom, tako vidimo svet, kakršen je bil in ga sedaj ni več.

Tako kot svet sanj ni svet, ki trenutno obstaja, ampak je svet, kakršnega vidimo v naši glavi. Realnost je pri obeh približno enaka, le da v enem navidezno preživimo bistveno več časa kot pa v drugem. V katerem pa vi bolj pogosto živite pa veste sami, jaz zase nisem več tako prepričan, da v tem, “realnem”.

Seveda sedaj ne moremo enačiti sveta sanj in trenutnega sveta zgolj zaradi fizikalnega pojava hitrosti gibanja svetlobe, ampak meni je dalo to misliti in s tem sem naredil tisti miselni preskok, ki je potreben, da vedenje drugih ne samo poznamo in razumemo, ampak znamo aplicirati tudi v naše življenje. Meni je dala ta ugotovitev nekaj materiala za razmišljanje in čeprav so lahko predpostavke zanj popolnoma napačne sedaj boljše razumem nekatera besedila, ki sem jih do sedaj bral in ne znal vpeljati v svoje bivanje.

Ko sem danes sesal dnevno sobo, so se mi v spomin prikradle mamičine besede: “Človek je v svojem bistvu dober!” Je to res ali gre za utopično željo po pravičnem svetu, za strah pred zlimi osebami?

Sam se kar strinjam s temi besedami. Človek je dober. Vsaj zdrav človek je dober, deviacije pač vedno obstajajo. Sam poznam zelo malo ljudi, ki bi se zjutraj zbudili z željo škodovati nekomu drugemu. Do te želje pride kasneje, ko se v njih porodijo želje, ko pričnejo trpeti. Škodovanje sočloveku prepogosto izhaja namreč iz sebične želje po izboljšanju lastnega položaja. A kot sem pisal to vodi v začaran krog trpljenja.

Smo ljudje pokvarjeni? Da, smo. Smo ljudje zlobni? Smo. Ali znamo škodovati drugemu? O, ja, znamo. Vsak od nas je sebičen, pa četudi je sebičen v lastni dobroti. In v tej sebičnosti se razvije zavist, iz zavisti pa dejanja, ki jih lepo povzame znan gorenjski rek: “Če je meni crknila krava naj sosedu dve!” A to je površinsko, to je dejanje človeka, ki podleže nizkim nagonom. V svojem bistvu človek ni tak, vsaj jaz ne verjamem, da bi bil človek lahko tak. Če namreč oseba zmore vpogled v to, kaj bo tako mišljenje in tako dejanje mu prineslo, vidi, da s tem, ko bo škodoval “sosedu” njemu ne bo nič boljše. Pa ne mislim na karmo ali pa poslednjo sodbo, tudi nimam v mislih psihičnega stanja posameznika. S tem, ko pravim, da njemu ne bo nič boljše ali lažje mislim na konkretno stanje za jutri, čez leto dni. Kvečjemu slabše bo, saj bo sosed (glede na veselo slovensko vaško miselnost) enakih misli in bo škodoval tebi.

Včeraj sem po televiziji slučajno ujel stavek, ki mi je bil všeč in za katerega bi si želel, da bi ga lahko doživel tudi v resničnem življenju: “Vsak naj počne, kar hoče, samo da pri tem ne ovira ali škoduje drugim.” Preprosto, svobodno. Ali bo ta stavek veljal v prihodnosti? Ali pa so njegovi časi že minili? Bi bil pa vesel, če bi našel okolje, v katerem bi ta stavek veljal in bi lahko tam bival ali pa se tja vsaj umaknil, ko bi mi ta družba postala pretesna.

Bodimo taki, kot smo, bodimo dobri. In jaz bom lahko med sesanjem sanjaril o čem drugem.

Kaj je Plemenita Resnica o Poti Vodeči k Premehanju Trpljenja? To je Plemenita Osmera Pot, ki jo predstavljajo: Pravilen Pogled, Pravilen Namen, Pravilen Govor, Pravilno Dejanje, Pravilno Življenje, Pravilno Prizadevanje, Pravilno Mišljenje in Pravilna Koncentracija.
Tu je Plemenita Resnica o Poti Vodeči k Premehanju Trpljenja: taka je bila vizija, vpogled, zanje, vedenje in svetloba, ki je vzšla v meni o stvareh, ki do sedaj niso bile izrečene…
Ta Plemenita Resnica mora biti razumljena z vzpostavitvijo Poti…
Ta Plemenita Resnica je bila razumljena z vzpostavitvijo Poti: taka je bila vizija, vpogled, znanje, vedenje in svetloba, ki je vzšla v meni o stvareh, ki do sedaj niso bile izrečene.[Samyutta Nikaya LVI, 11]

V svoji Četrti Plemeniti Resnici je Buda nakazal pot, ki popotnika pripelje do prenehanja trpljenja. Pot je poimenoval Plemenita Osmera Pot; ime je dobila po osmih sestavnih delih. Pravilen Pogled, Pravilen Namen, Pravilen Govor, Pravilno Dejanje, Pravilno Življenje, Pravilno Prizadevanje, Pravilno Mišljenje in Pravilna Koncentracija so imena teh osmih elementov. Njihovega opisa ne bom podajal, saj nimam namena soliti pameti in razlagati stvari, ki jih sam še nisem izkusil. Ko bom pridobil vsaj malo izkušenj v teh osmih poteh, jim bom opisal in podal tudi moje izkušnje in težave, na katere sem naletel na poti.

Kdor zgolj površno pogleda imena teh osmih Poti lahko vidi, da zaobjamejo človekovo delovanje v življenju v celoti. Lahko jih združimo v tri sklope:

• Modrost: Pravilen Pogled, Pravilen Namen
• Moralnost: Pravilen Govor, Pravilno Dejanje, Pravilno Življenje
• Koncentracija: Pravilno Prizadevanje, Pravilno Mišljenje, Pravilna Koncentracija.

Sistematika je zgolj navidezna, poti namreč ne sledijo ena drugi ampak potekajo vzporedno. Tudi njihovo povezovanje v sklope igra vlogo samo pri njihovem razumevanju, ne pa tudi pri vpeljevanju v življenje. Na temo Plemenite Osmere Poti se bom še vrnil…