Fiat lux!

Ponovno je bila tehtnica malce nagajiva in je pokazala, kar so mi hlače že kakšen mesec govorile: “Luka, ali se odpovej takemu načinu življenja ali pa nas zamenjaj z večjo številko!” No ker je bilo kot kaže podobno stanje tudi pri drugih družinskih članih smo se odločili in ponovili uspešno prakso izpred pol leta.

Danes mi je bilo dovoljeno za večerjo pojesti nekaj piškotov (torta je žal ostala v trgovini). Kot besen napadem prvega, ki mi prečka pot in si ga stlačim v usta. Rečem si: “Če boš takole nadaljeval ne bo nič od teh piškotov!” Ker pa sem besede najprej izgovoril, šele nato sem jih slišal in razumel, sem vmes naredil nov grižljaj piškota, ki pa je le potrdil žalostno ugotovitev, da bom lakoto potešil šele s celo škatlo piškotov in izpraznjenem vsebine hladilnika.

Spomnil sem se besed Thich Nhat Hanha, ki v svojem delu Mir v vsakem koraku lepo opisuje budnost in zavedanje ob uživanju pomaranče. “Nič, poskusiti bo treba!” sem dejal in naslednji grižljaj prežvečil z zavedanjem. Čutil sem kako se piškot drobi v ustih, zaznal sem njegov okus. Piškot ni bil več samo nekaj za potešitev nagona, bil je center moje koncentracije. Čas se je razpotegnil, še sam ne vem koliko časa sem žvečil ta ubogi keks. Vajo sem ponovil še z zadnjim piškotom in kar naenkrat sem videl, da sem sit in da ne potrebujem preostale škatle, niti hladilnika.

Nauk, ki sem ga danes izkusil, je direktna ubeseditev T.N. Hanha, čigave ideje lahko strnemo v naslednje besede: “Karkoli delamo delajmo budni.“

Ko sem včeraj premišljeval o tem, kar sem napisal v prejšnji temi, sem opazil, da imam sam resnično rad nove začetke. Primer sem opisal že v omenjeni temi, enak občutek imam pa tudi ko me zafrkava računalnik, ko spišem nekaj tisoč vrstic popolnoma neberljive kode programa, ko počečkam zvezek ali mapo,…

Sedaj že kar nekaj mesecev opažam, da bom moral ponovno malce “prenastaviti” brnečo škatlo v kotu moje sobe, ki sicer vsebuje okna a se skozi njih ne vidi k sosedu ampak v svet. Vsi možni programi, ki sem jih preizkusil, preden sem našel pravega, razni mrtvaki, ki ležijo po disku in seveda spremenjena namembnost tega, nekoč glavnega računalnika, kar kličejo po pretirani rabi spomina, ki ga je že tako ali tako premalo. Počasi bo treba ponovno optimizirati nastavitve in zreducirati šaro, ki neuporabna leži po “tleh”.

Zafrkava me tudi že mobilnik, spletne strani kličejo k spremembi podobe. Edino, kar ostaja nespremenjeno, je moj karesansui. Le on se še vedno upira toku časa in je še vedno aktualen.

Včeraj sem se spomnil, kako je bilo, ko sem še hodil v osnovno šolo. Jesen se je bližala in jaz sem že komaj čakal, da bo en teden pred septembrom. Razlog za to ni bila šola, čeprav le-te nisem nikoli sovražil, razlog je bil čisti, nov začetek.

Vedno sem komaj čakal, da je “Modri Janez” prinesel paket šolskih knjig, da sva z mami odšla v knjigarno po nove, še ne zavihane in počečkane zvezke, da sem dobil novo nalivko, svinčnike, ravnila… Vsako leto so nam postregli z novostmi, pa naj bodo to barvne radirke (nekoč smo jih imeli še celo z vonjem po sadju), nove beležke, barvice ali flomastri. Samo da je bilo pisano. Še posebej se spomnim peresnic – puščic. Pa ne teh vrečastih, v katerih smo imeli kasneje vse razmetano in pomešano, tistih pravih, kjer si v vsako polje dal točno določen predmet. Tam se svinčniki in barvice niso tako lomili, pa vedno sem vedel, kaj imam.

Ali šolarji še vedno tako čakajo na to nakupovanje, kot smo čakali mi?

Kaj je Plemenita Resnica o Prenehanju Trpljenja? To je brez opomina izginjajoče in prenehajoče hrepenenje; njegova zavrnitev, odrekanje, odhajanje in opuščanje. Toda kje je hrepenenje zapuščeno in prepuščeno prenehanju? Kjer obstaja ljubezen in veselje, tam je zapuščeno in prepuščeno prenehanju.
Tu je Plemenita Resnica o Prenehanju Trpljenja: taka je bila vizija, videnje, znanje, vedenje in svetloba, ki je vzšla v meni o stvareh, ki do sedaj niso bile izrečene.
Ta Plemenita Resnica mora biti razumljena z zavedanjem Prenehanja Trpljenja…
Ta Plemenita Resnica je bila razumljena z zavedanjem Prenehanja Trpljenja: taka je bila vizija, videnje, znanje, vedenje in svetloba, ki je vzšla v meni o stvareh, ki do sedaj niso bile izrečene. [Samyutta Nikaya LVI, 11]

Tretja Plemenita Resnica govori prenehanju trpljenja, torej omeni možnost izhoda iz drugače neskončnega kroga trpljenja, ki ga predstavi Prva Plemenita Resnica. Kdor je sledil člankom, ki sem jih objavil pred kratkim, ta vidi pot, po kateri je stopal Buda in ki jo je predstavil svetu. Kot prvo smo se zavedali, da trpljenje obstaja. Da ne bi preveč hranili naš ego ga nismo pripisali sebi, in ne drugim. Videli smo ga v svetu in ga prepoznali kot takega. Nato smo se ozrli vase in videli, da je izvor vsega trpljenja pravzaprav v nas samih in ne v okolici; vzrok je v hrepenenju. Sledi logična ugotovitev, da je za prenehanje trpljenja potrebno spustiti hrepenenje.

Hrepenenje po stvareh, ki niso nujne za naše bivanje, je reakcija na trpljenje, ki pa vodi v začaran krog. Kajti hrepenimo po stvareh, ki jih nimamo in ki bi nam omogočili lepše, boljše, kakovostnejše in zanimivejše življenje. Lahko hrepenimo po avtu, računalniku, fotoaparatu, lahko hrepenimo po dopustu v eksotičnih krajih, lahko pa hrepenimo po ljubezni, prijateljstvu, sočutju. A naša narava je taka, da stvari, ki so del našega življenja vzame za samoumevne, tako da ko si prilastimo predmet našega hrepenenja pozabimo na čas, ko le-tega nismo imeli in si pričnemo želeti nekaj novega.

Trpljenje, ki od tu izhaja, lahko izvira iz preprostega dejstva, da naš ideal, predmet hrepenenja, ni tak, kot smo si ga predstavljali, ampak ima napake. Izvor trpljenja je tudi preprosta resnica, da je ima vsak začetek svoj konec in vsak predmet hrepenenja se bodisi pokvari ali uniči, dopust se izteče, ljubljena oseba premine. Za njimi ostane le praznina, spomin nanje, novo hrepenenje in trpljenje.

Ljudje se izogibamo misli na minevanje vsega, tudi našega življenja. To nam, zaradi navezanosti in zgoraj omenjenih vzrokov, prinaša trpljenje in bolečino, mi pa se temu želimo izogniti. A ko to preprosto resnico sprejmemo vase, jo prepoznamo, tedaj vidimo, da smo si celo življenje lagali. S tem, ko vidimo minljivost sveta vidimo tudi, da je trpljenje zaradi minljivosti nesmiselno in da je zaradi minljivosti hrepenenje nesmiselno. Namesto nesmiselno bi rajši dejal brez smisla, še boljše brez pomena. Kajti s tem, ko minljivosti odvzamemo privzgojeni pomen, izgubi tudi večino bolečine, ki jo nosi s seboj.

In mi manj trpimo. Hkrati vidimo svoje želje in jih razumemo. Vidimo, da pot iz trpljenja ne pelje v mimo kopičenja materialnih dobrin, saj so le-te minljive, torej nesmiselne. Vidimo, da pot ne vodi mimo navezanosti, pa naj bo to na svet, življenje ali trpljenje samo. Vidimo, da po vodi prek Četrte Plemenite Resnice.

Glas tišine se razlega po nižini. Rosa se blesketa na travniku. Blag vetrič premika iglice na bližnji smreki in mi hladi kožo. Oblačno je, ko sedem na tla. Sonce se za trenutek prikaže skozi sivo meglico. Zaprem oči in vdihnem. In izdihnem. Vonj mi pove: jutro je rojeno. Sedaj lahko pričnem tudi jaz.

Ko sem se pred časom prvič pričel resneje ukvarjati z meditacijo nisem vedel, kaj me čaka. Imel sem pričakovanja, upe in želje o tem, kaj bi rad storil s svojim življenjem in zdelo se mi je, da je prav meditacija tista prava pot, po kateri bom lahko uresničil svoje želje. Želel sem doživeti razsvetljenje, doseči višje spoznanje o kozmosu, najti odgovor na večno vprašanje zakaj sem. V moj urnik sem vnesel torej čas za meditacijo, ki je postala nujna praksa pred spanjem.

Ker poleg tega, da nikakor nisem zdržal več kot le nekaj minut brez da bi mi misli ušle v neskončno število smeri, kar je povzročilo, da glasu kozmosa nisem slišal, sem se odločil, da bom poleg intenzivnejše meditacije uvedel še dihalne vaje. Tako sem sedaj vsako jutro porabil kakšnih 15 minut do pol ure za kontrolo in uravnavanje dihanja, zvečer sem pa meditiral. Vrstni red sem kasneje obrnil.

Misli so se počasi pričele urejati, dihalne vaje so k temu prav gotovo pripomogle. A kljub praznini glave glasu ni bilo. Pričakoval sem kakega gospoda ali pa vsaj fantiča, ki bi mi prišel kot dobri duh odgovoriti na nekaj vprašanj. A v mislih nisem srečal niti ene take osebe. Ko sem se vrnil nazaj v misli nisem imel nobenega novega spoznanja, kaj šele odgovora. Postal sem sicer bolj miren, nekateri vsakdanji problemi me niso več motili, opazil sem da me na cesti sovozniki ne morejo več tako pogosto razjeziti. Tudi sicer sem se manj jezil.

A to obdobje blaženosti ni trajalo dolgo. Na plan je prišla zamera, jeza, nasilje. V glavi so se mi, podobno kot v otroštvu, vrteli filmi o osebah, ki so me kdaj razjezile. In jaz sem jih v teh filmih premagal, kaj premagal, uničil sem jih. Povzročil sem jim trpljenje, poskusil uničiti njihovo prihodnost in prizadeti tudi vse okoli njih. In v resnici sem užival v teh filmih dokler se jih nisem pričel zavedati. Takrat me je pograbila groza nad tem, kaj sem postal. Ker je na plan prišla še lenoba in nezadovoljstvo sem z meditacijo prekinil in stanje se je počasi popravilo. Na te dogodke nisem kaj dosti mislil dokler nisem sedaj ponovno pričel meditirati. In se mi je to ponovno pričelo dogajati.

Mislim, da med meditacijo, v tisti blaženi tišini, v našo zavest prikličemo elemente naše biti, ki smo jih bodisi zaradi družbenih norm ali pa zaradi naše navidezne sreče potisnili v pozabo. Ker se kot otrok nisem postavil po robu tistim, ki so mi nagajali, in ker se še vedno le redko postavim zase, je to izbruhnilo na površje. Ali to pomeni, da je meditacija pri meni povzročila, da sem postal slaba oseba? Ali je morda to samo proces, ki se zgodi vsakemu? V kolikor je pravilno prvo potem bom poskusil spremeniti potek dogajanja, tako da misli ne bodo postala dejanja. V koliko pa je možno tisto drugo, potem pa je še upanje zame. Potem lahko nekaj naredim, da se spremenim. A kaj?

V skladu s štirimi resnicami, ki jih počasi predelujem tu na blogu, mi ti spomini, občutki in sestavni deli mene samega, potisnjeni v podzavest, povzročajo trpljenje. Trpljenje zaradi spominov in občutkov samih, trpljenje zaradi družbene nesprejemljivosti dejanj, ki jih prikazujejo in trpljenje zaradi želje po njihovem izginotju. Poskušam jih razumeti in sedaj, ko to pišem, lahko rečem, da jih razumem. Prav tako razumem, da jih lahko pustim, da odidejo. Da prenehajo obstajati. Sedaj ko jih razumem jih lahko ali določim, da so neprimerni, se torej spopadem z njimi, ali pa jim lahko pokažem, da kljub navideznemu ugodju prinašajo samo še večje trpljenje in so brez smisla in pomena po obstoju. Tako jih bom lahko odpustil in prekinil začaran krog.

What is the Noble Truth of the Origin of Suffering? It is craving which renews being and is accompanied by relish and lust, relishing this and that: in other words, craving for sensual desires, craving for being, craving for non-being. But whereon does this craving arise and flourish? Wherever there is what seems lovable and gratifying, thereon it arises and flourishes.
There is this Noble Truth of the Origin of Suffering: such was the vision, insight, wisdom, knowing and light that arose in me about things not heard before.
This Noble Truth must be penetrated to by abandoning the origin of suffering….
This Noble Truth has been penetrated to by abandoning the origin of suffering: such was the vision, insight, wisdom, knowing and light that arose in me about things not heard before.[Samyutta Nikaya LVI, 11]

Druga plemenita resnica nam razlaga, da je trpljenje vedno izvira iz hrepenenja, iz posvetnih želja, iz navezanosti na svet. Dokler bo človek srčno in nujno potreboval nekaj, kar v resnici nima življenjskega pomena, toliko časa bo trpel. Dokler bo na svetu obstajalo hlepenje, toliko časa bo obstajalo trpljenje.

Boj proti trpljenju je torej v besedah popolnoma preprost – odreči se moramo željam. Pravim v besedah, kajti resničnost je težje dosegljiva. Naše potrebe so postale nenasitne in moderna potrošniško usmerjena družba prav nič ne pripomore k temu, da bi nam prehod olajšala. Naše hrepenenje po novih stvareh je veliko, a ravno tako veliko je tudi naše hrepenenje po tem, da bi določene stvari izginile iz našega obzorja. Napisal sem, da je boj proti trpljenju vsaj v besedah preprost. A bom to preprosto dejstvo malce zakompliciral. Rekel bom da s tem, ko se borimo proti željam, proti trpljenju, povzročimo nastanek novega elementa želje po ne-obstajanju – želja po ne-obstajanju želja, potreba po ne-obstajanju trpljenja. Kako se lahko torej borimo proti trpljenju?

Za odrešitev trpljenja moramo spoznati in udejanjiti naslednje: Odreči se moramo željam. Ne gre za boj. Ne gre za kakršnokoli dejanje. Gre za to, da se odrečemo, pa želje prepustimo, da jih odnese. Ne gre za zavestno dejanje. Ne gre za dejanje, ki bi ga lahko popolnoma opisali z besedami. Gre enostavno za dejanje.

Vedno sem si želel imeti pravi, močni profesionalni fotoaparat. Želja se je okrepila, ko se na police prišel mojemu žepu skoraj dostopen Canon. Že tri leta se borim z mislijo, da bo nekoč moj. Da si ga bom kupil in da ga bom imel. Da bom z njim videl svet. Hkrati pa sem se vedno boril proti materialnim dobrinam, želel sem živeti z minimalno potrebami. In sem trpel vsakič, ko sem moral denar za fotoaparat uporabiti v druge namene. Trpel sem vsakič, ko je prišel moj dragi EOS mimo. Trpljenje sem videl, trpljenje sem spoznal in trpljenje sem razumel. A nisem ga mogel odpraviti.

To poletje pa sva se z mojo drago odpravila na slavno Blejsko noč, doma pa pozabila uboge približke pravemu fotoaparatu. Ko sva uživala v romantiki noči, opazovala prižiganje lučk na jezeru in ognjemet, sva oba večkrat glasno pomislila, kako bi bilo lepo imeti s seboj “digitalčka”. Proti koncu pa naju je stalno bliskanje bliskavic, ki se je videlo prek jezera, pričelo že pošteno motiti. Takrat sem prišel do prvega spoznanja: fotoaparat bi mi pokvaril prvinskost užitka in romantike, ki sem mu bil sedaj priča.

Drugi preblisk je prišel nekaj dni kasneje, ko smo že tretji dan hodili po pogorju Triglava in uživali v naravi. Moja draga in kolega sta se stalno ustavljala in slikala rože, razglede, živali. Jaz pa sem molče uporabljal namesto 8M točkovni senzor moje 4 oči, namesto 256mb kartice sem uporabil kar moj luknjast sir. Hoja je monotona in čeprav uživaš v lepotah narave tudi razmišljaš. In jaz sem si tako predstavljal kako bi ta izlet izgledal, če bi imel še jaz svoj fotoaparat. Naravo sem pričel opazovati skozi dvojno videnje – moje trenutno in tisto, kakršno bi bilo, če bi imel pri sebi fotoaparat. Videl sem kako okrnjeno sliko predstavlja tehnika, saj vedno prikaže le izsek celotnega pogleda. Videl sem, da bi z menjavo objektivov zamudil svizca, da bi nas lovilo še slabše vreme in da bi nosil bistveno več opreme. Videl sem, da se počutim bolj v stiku z naravo če nimam te tehnike pri sebi. Pričel sem se spraševati ali je resnično potrebno narediti 200 posnetkov v treh dnevih. Spraševal sem se ali mi bodo te slike čez 10 let pomenile toliko, kolikor mi bodo pomenili spomini na ta izlet. Razumel sem, da fotoaparat ni nekaj, kar bi nujno potreboval.

Videl sem izvor mojega trpljenja. Opazoval sem ta izvor in ga poskušal razumeti. Brez napora sem se tej želji odrekel. Odrekel sem se ji lahko brez napora, saj se dodobra spoznal koristi, ki bi jih imel od želje in slabosti, ki bi jih njena izpolnitev pustila v mojem življenju. Od takrat se počutim kar malce praznega, nekako brez smisla, a ne trpim vsakič, ko se poleg mene kaj zabliska. Mislim, da sem za spoznanje srečnejši!

Zakaj za vraga obstajajo zrcalni blogi? Ok poznam razne ftp zrcalne strani (mirror), kjer je namen zagotoviti dostopnost datotek tudi v primeru izpada strežnika, iz istega razloga imajo svoje zrcalne strani tudi bolj pomembne “domače” strani. Pri prenosu datotek razumem, da se strežniki nahajajo pod različnimi domenami, saj iskalcem običajno ni pretežko odtipkati nov naslov, samo da bodo prišli do teh datotek. Pomembnejše domače strani imajo svojo zrcalnost običajno porazdeljeno prek različnih strežnikov z isto domeno, preusmeritev se zgodi na njihovi mreži avtomatično in je obiskovalec ne opazi.

Ampak zakaj pa zrcalni blogi in to recimo na delu, na dnevniku, na bloggerju, na wordpressu, blokcu, volji, siolu? In to en in isti blog… Sto različnih naslovov, ista tematika, isti članki, objavljeni skoraj sočasno. A na različnih bazah. Kar povzroči nastanek različnih komentarjev na različnih straneh. Kar prisili bralca, ki bi si želel kaj pokomentirati, da se registrira pri sedmih ponudnikih storitev.

Edini razlog, ki mi pade na pamet za tako početje je to, da je blog objavljen na internih seznamih blog strani in s tem ga lahko vidijo tudi ostali uporabniki te strani. Saj nimam nič proti temu, da avtor poseže po tem triku, da si poveča popularnost svojega bloga. Ampak pri tem bo dobil razdrobljenost uporabnikov, razdrobljenost komentarjev in netekoče dialoge.

Morda se me bodo lastniki dotičnih blogov usmilili in omogočili komentarje na enem samem blogu, ki bo s tem postal tudi nekakšen matični blog. Prosim!

Moja Vztrajnost
je luknasta…
Moja Meditacija
je modrina neba in morja…
Moje poznavanje
je majhno…
Moja Ljubezen
je neizmerljiva!

[Š.B.]

What is the Noble Truth of Suffering? Birth is suffering, aging is suffering, sickness is suffering, dissociation from the loved is suffering, not to get what one wants is suffering: in short the five categories affected by clinging are suffering.
There is this Noble Truth of Suffering: such was the vision, insight, wisdom, knowing and light that arose in me about things not heard before.
This Noble Truth must be penetrated by fully understanding suffering: such was the vision, insight, wisdom, knowing and light that arose in me about things not heard before.
This Noble Truth has been penetrated by fully understanding suffering: such was the vision, insight, wisdom, knowing and light that arose in me about things not heard before.[Samyutta Nikaya LVI, 11]

Vsi ljudje trpimo. Trpljenje je povsod okoli nas. Trpljenje nam onemogoča srečno in polno življenje ter nas napolnjuje z negativnimi čustvi in zadrtostjo, kar sproži neskončen zaprt krog trpljenja. A kaj trpljenje pravzaprav je? Od kod izvira, kaj nam predstavlja in kako ga lahko premagamo?

Budizem je postavil trpljenje za prvo izmed štirih plemenitih resnic. Prva plemenita resnica tako pravi, da je trpljenje vse, kar nas obdaja. Ko živimo, trpimo. Trpimo zaradi naše želje po ugodju, po sreči in blaginji, po navezanosti na stvari, ki so nam znane in poznane. Ker nobenemu od nas ni v življenju vedno z rožicami postlano pa se slej kot prej srečamo z trpljenjem. Ko to spoznamo smo storili prvi korak na poti. A cesta je dolga.

Ko opazimo trpljenje in spoznamo vzrok zanj se proti njemu lahko borimo. A zakaj bi se borili, to nam bo prineslo novo trpljenje. Rajši se ozrimo proti vzroku, ga raziščimo in odpravimo. Ko odpravimo vzrok bo tudi trpljenje izginilo. A se bo ponovno pojavilo, tokrat z drugim vzrokom, v drugačni preobleki. Pot pred nami je dolga, za vsakim ovinkom leži nov ovinek. Z opazovanjem trpljenja in vzrokov zanj spoznavamo, da Prva plemenita resnica govori resnico. Trpljenje je res tam, kjer je življenje.

Ko spoznamo trpljenje, ko predremo skozi Prvo plemenito resnico, vidimo vzrok trpljenja, vidimo pa tudi izhod. Prvo plemenito resnico smo spoznali, smo odkrili in osvojili. Vidimo izhod iz trpljenja, ki je zelo preprost, zelo bazičen in direktno povezan z Drugo plemenito resnico, ki govori o hrepenenju.

Trpljenje izničimo tako, da ga razveljavimo. Trpljenje je posledica naše stalne gonje za srečo, je posledica naše nevoščljivosti ostalim bitjem in je produkt in izvor naših negativnih čustev. Ko ga spustimo v naše življenje mu dodamo pomen, ko ga vključimo v naš vsakdan mu damo moč, ko ga hranimo mu damo oblast. In že trpimo. Prava pot ni tlačenje trpljenja, niti ni svetobolje, niti ni tiho, svetniško trpljenje zaradi večnega zveličanja. To je vse hrana za ego, hrana za trpljenje. Prava pot ni borba proti trpljenju, aktivno iskanje trpljenja. Tudi to je hrana za ego in hrana za trpljenje.

Za dosego prave poti je dobro odmisliti trpljenje, izničiti njegov pomen v našem življenju. Ko trpljenje opazimo ga prepoznamo kot takega, opazimo vzroke zanj in ugotovimo, da kot prvo z zanikanjem dejstva, da trpimo, v resnici ne trpimo, in kot drugo, da z izničenjem vzrokov za trpljenje izničimo samo trpljenje.

Trpljenje, ki je vse okoli nas bomo premagali z ne-trpljenjem. Saj trpljenje je ne-trpljenje. Ne-trpljenje je trpljenje. Ko trpimo, ne-trpimo. Ko ne-trpimo trpljenja okoli nas ni več. In premagali smo Prvo plemenito resnico o trpljenju.