Fiat lux!

Med omenjenim tridnevnim izletom sem imel mnogo časa za premišljevanje. Kar me ni skrbelo za vreme in kondicijo ostalih udeležencev sem se lahko poglabljal vase in v lepote narave. A sledeča ugotovitev se mi je utrnila šele včeraj med hojo po domačih stopnicah.

Meditacija ni izgovor in ni beg pred kruto resničnostjo, ni zatekanje v nek idiličen svet notranjega in zunanjega miru. Ne smemo se je posluževati kot sredstvo za pobeg pred problemi. Čeprav nam nudi notranje zadoščenje, čeprav nam nudi mir, nov pogled na svet, čeprav ob njej spoznamo nepomembnosti materialističnega sveta in težav, ki nas pestijo, pa se ne smemo ob težavi v tem navidezno nesmiselnem svetu zatekati k njej. Svet duhovnosti je enakovreden svetu materializma, oba sta eno in isto. Dvojnost ne obstaja in propad v enem svetu pomeni propad v drugem, pomeni propad v tem enem in istem svetu.

Meditacija je eno izmed orodij, s katerim lahko posežemo po znanjih in spoznanjih, ki bi nam bili drugače težje dostopne, če sploh bi se do njih lahko dokopali. A ni edino orodje. Drznil bi si celo reči, da je samo meditacija uporabna za naš razvoj ravno toliko, kolikor je samo lopata za kopanje luknje v zemljo. Čeprav lahko luknjo močno razširimo in poglobimo samo z lopato, pa nakopana zemlja ostaja v naši bližini in kmalu prične zasipati naše delo.

Šele ko nam uspe združiti meditacijo in življenje v budnost, takrat lahko združimo oba svetova v enega.

Kdo bi si mislil da mi bo prijatelj pod Triglavom razkril laž, v kateri sem živel že vrsto let? Sam sem pogosto moral organizirati kakšen dogodek, bodisi izlet, zabavo ali piknik. Pri tem je prepogosto na meni ležala vsa odgovornost priprave in organizacije. A prav tako pogosto sem obveznosti razporedil po udeležencih, prav tako sem pomembne odločitve prepustil drugim. Na meni pa je ostal le še napuh lastne vzvišenosti in občudovanje lastnih organizatorskih sposobnosti. V resnici pa sem imel manj zaslug kot pa ostali, saj sem tako delo kot tudi odgovornost preložil na ramena drugih. Zvito skrita maska ega in še en dokaz, da je lahko vsakdo tvoj učitelj.

Pravkar smo se vrnili s tridnevnega potepanja po Triglavskem pogorju, kjer smo obiskali tudi “očaka”. Ker mi je vroče, smrdim, sem žejen, neobrit in utrujen bo podrobnejši opis tega čudovitega in z več strani zanimivega izleta še prišel… Takoj ko bom sposoben gledati v ekran dalj kot 3 minute

Ko sem se zadnjič lotil kratke zbirke FAQ (Frequently asked questions oziroma Pogosto zastavljena vprašanja) iz področja budizma – knjižico lahko zastonj snamete s sledečega naslova - sem se začudil številu vprašanj, v katerih se je moral avtor na nek način opravičevati in hkrati razlagati, da pri verah, religijah, filozofijah NI bistvo katera je boljša in katera slabša, da NI bistvo katera je močnejša in katera šibkejša, ampak da JE bistvo samo v tem, katera posamezniku bolj odgovarja in katera manj.
Še bolj me je presenetilo, da nekateri ne morejo mimo dejstva, da drugi pač ne želijo v nebesa, ne želijo doseči nirvane, ne želijo priti v Valhalo,… Pa kaj je to tvoj problem? Ali je nekdo zato slab človek, ker ne sprejema tvoje vere, raj imenuje drugače kot ti in svoje dnevne/tedenske/mesečne/letne rutine ne izvaja na enak način kot ti? Mar se dobro in zlo meri po pripadnosti sekti? Še boljše, se meri po moči sekte, kateri pripadaš?
Kdor je dovzeten za ideje drugih kmalu ugotovi, da so si filozofije resnično med seboj različne, a hkrati imajo bistvene elemente povsem enake. Le pot do njih je različna, saj kulture živijo na drugim kulturam nepojmljiv način. Le kdor ni siguren v moč svoje lastne VERE bo svojo RELIGIJO koval v zvezde in jo vsiljeval drugim. Kdor je trdno prepričan v svoj prav mu bo delovanje ostalih predstavljalo zabavno poživitev vročega popoldneva.
Kdo je torej močne vere? Tisti, ki pripada sekti s številnimi privrženci in močnim političnim vplivom ali tisti, ki kot stepni volk hodi svojo pot? Kdo se bo prej obrnil proti svojim prepričanjem?

Blog ni mrtev, tudi jaz sem še pri življenju. Temperature so pa za spoznanje previsoke, da bi lahko funkcioniral tako, kot bi si to sam želel.

Kaj se dogaja z menoj? Poleg tega, da poskušam preživeti tele vroče dni sem se še malce sprehodil po naravi in obiskal naše hribe. Danes je tako za menoj Storžič, pred tem pa sva se z Bubiko odpravila na Vrtačo, pa na Stol, Češko kočo in pa Nanos. Poleg tega sva skočila še na izlet v Benetke. Povezave vas bodo pripeljale do ustreznih opisov izletov, ki so tudi opremljeni s slikami.

Trenutno sem prebral naslednje knjige: Magician, Iluzije in Siddharta. Ta lep šopek izbrane literature mi je dal malce namigov o tem, katera področja bi bilo dobro graditi v prihodnje. Vsi trije se strinjajo v sledečih idejah:

• ni dobro samo filozofirati, te svoje filozofije je potrebno tudi zaživeti
• nič ni tako, kot zgleda – življenje so sanje in sanje so življenje
• poleg dela na duhovnem področju je potrebno razvijati tudi ostale kvalitete, ki jih posameznik ima.

Namenoma se bom še za nekaj nadaljnjih dni izognil ustaljeni praksi, ki sem jo izvajal zadnje pol leta (ali še dlje). Morda bom nazadoval, morda si bom napolnil rezervoarje, morda dobil nov pogled na svet, morda vse od tega ali pa nič. Bomo videli je rekel “taslep”.

Moja mimozica je pa le zacvetela… Sicer je cvetela točno en dan pripravljenih ima pa še več cvetkov, tako da bo v okras doma še lep čas…

Več o mimozi…

 

Za menoj so časi, ko sem moral biti živčno vojno in se hkrati učiti, delati izpite, pomagati, iskati darila in hoditi za zabave, čeprav mi je časa močno primanjkovalo. Prišel je čas delavnega počitka, ko so se obveznosti pričele bolj človeku prijazno prerazporejati preko dveh mesecev. Sicer je načrtov še vedno veliko, skozi prosti čas pa teče študijski program, a lahko vsaj diham.

Vendar pa je bila meditacija ta čas nemirna. Kot bi prosila za premor. Sanj ni bilo od nikoder, če pa so bile so bile pa vročične blodnje, obnove preteklega dneva. Nervoza me je razjedala, utrujenost premagovala. Zame so to zadostni znaki, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti.

Ker do tega pride skoraj vsako poletje, sem se problema lotil po preizkušenem receptu. V roke sem vzel knjige in jih pričel prebirati. Tako sem požrl moje drage Iluzije (avtor Richard Bach), sledil pa je še obračun s Siddharto (avtor Hermann Hesse). Ob tej knjigi pa je prišlo do zasuka situacije. Odločil sem se, da tako kot je Siddharta v knjigi začasno pustil duhovno pot in se prepustil teku reke življenja, da tudi sam začasno preneham siliti se v te vode in se prepustim trenutnim potrebam. Tako naslednja knjiga ni bil Jonathan Livingston Galeb (avtor Richard Bach) ampak Čarovnik (Magician, avtor Raymond E. Feist). Katera knjiga bo sledila je pa še uganka, odvisna od trenutnega počutja. Morda bo to Alkimist ali pa Zahir (avtor Paulo Coelho), morda bo to omenjeni Jonathan,… Morda pa kaj povsem tretjega, kar si že dolgo časa želim prebrati.

A naj nihče ne misli, da sem se popolnoma preusmeril v posvetne vode! Nikakor ne. Ravno nasprotno. Zaradi predolgega vztrajanja na neki začrtani poti sem to pot pozabil sproti prilagajati mojim potrebam in čas je, da le-te spet najdem.

Pravijo da tisti, ki visoko leta lahko nizko pade. Padec sem izkusil na lastni koži. Pravijo pa tudi, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. Tudi opekel bi se lahko huje, kot sem se.

Trenutno stanje moje psihe bi bilo najlepše opisati kot “nihajoče”. Utrujenost, uspehi in padci zaznamujejo to neravnovesje in ga spremenijo v kup ekstremov. Ko mi gre vse dobro letim, ko se mi podre en načrt se kot hiša iz kart sesuje cel svet.

Zanimivo je, da v kriznih trenutkih odkriješ tisto, kar si dolgo časa iskal. Najdeš napake in ovire, srečaš svoj resnični jaz, temno plat svojega resničnega jaza. Najdeš vse tisto, kar si dolgo časa prišteval k nočnim moram. Izkušnja je tako neprijetna, da se po vrnitvi v bolj prijetno stanje ne želiš več srečati s takimi spoznanji, rajši opustiš delo, ki si ga opravljal več let. Opustiš duhovnost.

A jaz sem že predaleč. Vem, kaj je moja pot in vem, kaj taka spoznanja pomenijo. Ne vem pa še, kako jih izkoristiti za razvoj. So del mene, so del ega?