Fiat lux!

Ano in Andrejo, ki se osebno še ne poznata, že od mladosti zanima, ali je to, kar vsakodnevno doživljata, vse, kar jima življenje lahko ponudi. Nekako upata, da je na voljo še kaj več. Njuna pot odkrivanja duhovnosti se prične enako – z branjem knjig in najrazličnejše literature o ezoteriki in duhovnosti.

Obe sta na začetku navdušeni nad tem novim, zanimivim svetom. Informacij je veliko, vse so sveže, zanimive, nenavadne. Kar težko jih je sproti požirati. Kmalu pa se naveličata zgolj brati o teh stvareh, odločita se, da bosta poskusili svoje znanje uveljaviti tudi v praksi. Obe si za začetne poskuse izbereta delo s sanjami.

Ana sanja lucidne sanje. Lebdi nad posteljo. K njej prileti belo, lepo, čisto bitje. Predstavi se kot angel. Skupaj se odpravita naokoli, pogovor steče. Ana je navdušena nad uspelim poskusom. Andreja tudi sanja lucidne sanje. V njih zagleda svoje roke. Zave se same sebe, svojega bitja, svoje biti. Opazi obstoj življenja, življenja izven časa in prostora. Andreja je presenečena in prestrašena nad uspelim poskusom.

Ana, vsa navdušena nad srečanjem s svojim angelom, prične raziskovati svet bogov, boginj, angelov in nadangelov. Naleti na zanimiv svet energij, ki si jih pred tem niti ni mogla predstavljati. Zaradi sanj verjame vanje, s poskušanjem pa jih potrdi. Angeli ji odgovarjajo, nihalo, ki si ga je kupila, ji kaže tisto, kar ga sprašuje. Vidi v preteklost, čuti prihodnost. Skozi življenje lebdi, verjame, da jo nosijo energije, verjame, da ji življenje usmerjajo energije, verjame, da ona usmerja energije. Rezultati potrjujejo njeno vero. Ana je srečna.

Andreja ne ve, kaj bi storila. V sanjah ji je bilo povedano nekaj, kar ji ne bi smelo biti. Stopila je v stik s svojim bistvom, začutila ga je. A sam stik je bil prekratek, Andreja si ga ne zna razlagati. Ne ve, kaj je bilo to, ne ve, čemu služi, zakaj obstaja in v kakšni povezavi je z njo. Prične raziskovati in naleti na metodo poslušanja samega sebe. Andreja postane mirna, tiha, nezanimiva. Rezultatov ni. Andreja po eni strani prične čutiti odgovore na vprašanja, po drugi strani pa se jo loteva nemir. Postaja žalostna, prestrašena. Odkriva samo sebe, ve stvari o sebi, ki jih ne želi vedeti. A sedaj jih ve in naučiti se mora živeti z njimi. Andreja spoznava svojo pot. Andreja je.

Vsak od nas si ob poslušanju samega sebe izbere svojo pot. Drugih poti ne obsoja, drugih poti ne upošteva. Ali je Anina pot prava zanjo, ali je Andrejina prava za Andrejo? Je moja prava zame? To bo pokazal čas. Do sedaj vem zgolj to, kar piše v naslovu. Duhovni ljudje so strašno duhovni v svoji duhovnosti. Igra ega, slepilo ega. Je igra kdo ima prav in kdo ne. Ego ponovno zmaga takrat, ko nas zaslepi z idejo, da smo ga presegli, premagali, stopili stopničko nad njega.

Ali Ana resnično lebdi ali je to zgolj posledica sunka energij, novosti, navdušenja? Gre morda za placebo efekt ali dejansko stanje? Ali Andrejo stiskajo dvomi zaradi ugotovitev, do katerih se je dokopala pri brskanju po svoji podzavesti? Ali morda zaradi dejstva, da še vedno ne leti kot letijo drugi, bolj duhovni ljudje? Ali jaz to pišem ker mi ego ponosno narekuje, naj svojo superiornost nad Ano zlijem na medij? Ali morda samo še tole napišem in grem naprej z življenjem? Odgovore bo dal čas, čas ki ne obstaja…

Nekoga boste presenetili v najmanj idealnem trenutku, toda vaš diplomatski kompas vas bo znal spraviti tudi iz te zagate. Zdi se celo, da se v takšne okoliščine zapletate le zato, da bi preizkušali, kaj vse zmorete.

Delo, 23.06.2006, rubrika horoskop – Bik

Že dalj časa tudi sam ugotavljam, da sem sam sebi največja ovira na poti lagodnega življenja. Zanalašč ne naredim vsega, kar bi bilo možno, da bi se proslavil, rajši ostajam zvest lastnim načelom. S tem pa naredim marsikatero neumnost zgolj zato, da vidim, ali bom se lahko izkopal iz godlje, v katero sem se spravil. Vržem se v vodo in gledam, ali bom splaval ali potonil…

Ko sem bil še otrok, sem imel dobrega prijatelja, s katerim sva stalno tiščala skupaj. Ponavadi sva, ko je sonce že močno pripekalo in se je šola bližala koncu, prosti čas preživela pri njemu doma. No, bil je moj sosed, tako da biti tam ali pri meni ni igralo velike vloge. In pri njemu sva pila osvežilno pijačo. Pravili so ji šabesa.

Pri nas šabese nismo izdelovali. Čeprav sem jo naravnost oboževal, sem jo imel možnost poskusiti šele lansko leto. A pri pogovoru ob tej ljubljeni pijači je prišlo do nekega nesporazume – vsi ostali so jo imenovali bezgov sirup. Izkazalo se je, da je šabesa sicer izdelana iz enakih sestavin, a je zaradi drugačnega postopka izdelave malce zavreta in ima bolj rezek okus.

Ni bilo hujšega kot prepričati me v to, da se pijača imenuje bezgov sirup. Delni kompromis smo dosegli šele, ko sem jo v šali poimenoval Tisto, kaj jaz imenujem šabesa, a je v resnici bezgov sirup.

Tri imena za eno in isto stvar. Tri imena, od tega eno pravo, eno napačno in eno precej prirejeno. In to samo za eno pijačo. Če lahko pride do takih nesporazumov pri imenu pijače, do kakšnih nesporazumov potem šele prihaja pri bolj abstraktnih pogovorih, recimo pri filozofiji ali duhovnosti. Poznam osebo, ki je govorila o egu, opisovala pa id. Poznam sebe, ki sem govoril o esenci, a sem jo imenoval notranji jaz, slednjega pa opisal pod pojmom esenca.

Nič čudnega, da se verniki sveta sovražno vedejo eden do drugega. Saj so vendar spoved, meditacija, introspektivno razmišljanje in očiščevanje popolnoma različne stvari. Pa so res? Ali gre za enake, podobne dejavnosti zgolj v različnih duhovnostih drugače poimenovane? Mar ni vseeno ali pijem bezgov sirup ali pa Tisto, kar jaz imenujem šabesa, a je v resnici bezgov sirup, važno je, da je osvežilno in dobrega okusa? Mar ni tako tudi pri ostalih stvareh na tem svetu?

Lotiti se meditacije je kot opustiti kajenje. Miselni preskok, ki nas vrže v to dejanje, je posledica spleta okoliščin, ki so nam nudila ne samo vpogled v nov, drugačen način bivanja, ampak tudi elan, da to dosežemo.

Prvi koraki so težki. Vsakodnevna rutina, samodisciplina, sta dve prepreki, ki jih je potrebno preskočiti. Umirjanje misli, dihanja, življenja je naslednja točka, ki jo moramo doseči. Še vedno smo polni energije in volje, tako da nam ni težko. Sedenje na blazini je nekaj novega, vzeti si petnajst minut, pol ure dnevno zase pa blagodejno vpliva na nas.

Sledi udobje odkrivanja sebe. Gre za čas umirjenosti, čas, ko imamo občutek, da delamo nekaj zase. Navadili smo se reda, ki se ga držimo. Sprostitev nam da energijo za pričetek dneva ali za umiritev po službi. Odkrivamo nove občutke, svet pričnemo videvati v drugačni luči. Prioritete spremenimo.

Pri odkrivanju novih plasti sebe pa najdemo tudi strahove. Najdemo potlačene moralno nesprejemljive dele nas samih. Najdemo jezo, ljubosumje. Pa nismo jezni, zgolj pričnemo se zavedati tega, kar smo vedno bili, a smo si pred tem zatiskali oči. Bliskovit napredek preteklih mesecev izgine, pride do obdobja, ko se nam zdi, da gre vse kvečjemu na slabše, v najboljši meri da stoji na mestu. In za na konec pride še vprašanje, ki nam pokoplje tla pod nogami: “Zakaj se sploh ukvarjam z meditacijo?”

Sadovi preteklega obdobja počasi tonejo v pozabo, dober občutek in videnje sveta počasi postaja bolj in bolj meglen. Odgovor na zastavljeno vprašanje je bil preveč medel. Preden smo pričeli z odkrivanjem tega novega sveta je bil več kot dovolj dober. Bil je rešitev iz monotonosti, bil je rešitev naših težav. A sedaj ni več. Dnevna rutina postane monotonost, ob meditaciji odkrijemo, da težave sploh niso bile težave. Zato prenehamo.

A seme, ki smo ga zasejali, še vedno kali. Vsake toliko časa še vedno premišljujemo o sebi, o tem kdo in kaj smo. Vprašanje dobiva bolj realne, bolj otipljive odgovore. Ne gre več za radovednost, za pripadnost, za pobeg. Gre za nas, ker tako čutimo, ker tako živimo. Ker vidimo nesmiselnost bivanja. Ker vidimo svojo omejenost. Ker živimo v samsari.

Sedaj smo bolj pripravljeni. Razlogi za pot so jasni. Zavedamo se jih. Začetek je morda ravno zaradi tega težak. Pričakujemo, da bomo pričeli tam, kjer smo prej nehali. A pričnemo za začetku. Pričakovanja so prej ovira kot pa pomoč. A vztrajamo. In pridemo do točke, kjer smo zadnjič končali. In nadaljujemo naprej. In odkrijemo ljubezen. In odkrijemo lepoto sveta, lepoto življenja, lepoto kot tako. In odkrijemo trpljenje.

Trpljenje ni več trpljenje zaradi nesreče, zaradi nečesa hudega. Zgolj je. Morda je normalna reakcija na odkritje vsega in ničesar. Na prekinitev dualnega pogleda na svet. Počutimo se kot bi bili sami v množici, kot bi bili samota in množica hkrati. Lep in strašljiv občutek. Praznina in polnost, dan in noč, oboje združeno v eno. Sedaj smo.

Spoštovani prijatelj!

Kaj ste napisal? Da ne meditirate več? Vem, sem to opazil med zadnjim obiskom, dolgo pred tem vašim pismom. Veste, spremenili ste se. Vsi se spreminjamo. Vi ste se, ko ste pričeli z meditacijo, močno spremenili, sedaj pa se počasi vračate nazaj, proti prejšnjemu jazu. Saj to tudi sami čutite, kajneda?

Veste, meditacija je praksa, način življenja. Kot ste opazili, se ni kar tako lahko nekega dne odločiti, da boste za seboj pustili vse, za kar ste do sedaj živeli, in poskusili nekaj popolnoma novega. Spremembe, ki ste jih čutili, so vas presenetile, razveselile in prestrašile hkrati. Videli ste radost polnega življenja in trpljenje odstranjevanja plasti nesnage, ki se je tekom vseh teh let nabrala na vas. Videli ste drugačne prioritete, to spremembo sem kmalu opazil pri vas. Zaživeli ste drugačno. Boljše, slabše? Ni boljšega, ni slabšega življenja, življenje zgolj je.

Veste, pišem vam, da vam povem, da vas še vedno podpiram, ne glede na to, kakšno pot življenja si boste izbrali. Saj so naju že pred tem vezali skupaj najrazličnejši hobiji. Prosti čas, ki sva ga preživela skupaj, je bil vedno kvalitetno porabljen in želje obeh so bile upoštevane. Tako da me ni strah, ker sta se najini poti ločili. Vem, da ste izkusili mir. Vem, da boste to izkušnjo znali uporabiti, ko vam bo v življenju težko. Vem, da boste še vnaprej izkušali mir, iskali mir in ga morda tudi našli.

Moja pot ni vaša pot. To sem stežka sprejel, težko sem se sprijaznil s tem. A sem videl, da tudi vi težko sprejmete tisti zmazek od krompirja, s katerim vam postrežem na obisku. Videl sem, da pogosto potrpite pri mojih nenadnih spremembah razpoloženja. Videl sem, da tudi sami pustite, da grem svojo pot. Videl sem, da moja pot ni vaša pot. Svojo pot utirate sami. Morda se boste še kdaj obrnili in bo vaša pot tekla vzporedno z mojo. A tudi če ne bo, vedite, da mi je v veselje v vaši družbi živeti. Vedno je bila vaša prisotnost blagoslov zame, in to se ni in se ne more spremeniti.

Želim, da veste, da vas podpiram, da sem z mislimi pri vas! Ne glede na! Želim, da veste, da se že vnaprej veselim najinega ponovnega snidenja! Ne glede na! Želim, da veste, da sem ponosen na vas, na najino prijateljstvo. Ne glede na!

S spoštovanjem;

Luka

Ne glede na to, kako visoko imam mnenje o sebi, kako se trudim delati dobro in imeti vsaj nevtralno mnenje o ljudeh, če jih že ne morem spoštovati ali sočustvovati z njimi, pa sem še vedno krvav pod kožo. Še vedno v sebi skrivam veselje nad nesrečo sovražnikov, še vedno v sebi nosim iskro nasprotovanja sovražniku, še vedno v sebi nosim sovražnike in sovraštvo. To me žalosti.

Nekdo mi je v preteklosti dejal, da mora posvečenec najprej spoznati sovraštvo in ljubezen, dva ekstremna pola v interakcijah z soljudmi, šele nato se lahko poda na duhovno potovanje. Šele ob močnih čustvih se lahko namreč razvije vpogled nad celoten spekter naše biti, šele nato smo izkusili življenje.

Ampak jaz tega ne potrebujem več. Vsaj mislim, da ne. Kajti obe čustvi poznam. Ljubim z vsem srcem. Sočustvujem z vsem srcem. In kot mi je meditacija razkrila in so mi sanje pokazale še vedno sovražim. A sovraštvo me žalosti. Ne vidim kako bi mi to lahko prineslo kakšen napredek, čutim pa, da me to drži nazaj, da ne morem uspeti tako, kot bi želel. Hkrati pa se mi zdi, da ni prav potlačiti čustva ampak mu moramo pustiti, da gre svojo pot. Ampak ali sem s tem, ko sem mu v sanjah pustil, da se izživlja in živi, posejal seme “slabe” karme^[1]?

Rešitev, ki jo v srcu čutim, je, da pustim tudi sovraštvu, da gre svojo pot in da se ne oziram nanj. Da ga ne hranim s tem, da ga še dodatno podžigam, da ga ne hranim s tem, da ga tlačim in mu branim njegov obstoj^[2].

1: Karma ne more biti slaba, niti dobra, zgolj je. Mišljena so semena, ki me bodo v prihodnosti zadrževala v območju slepote v območju nemirnosti in nezbranosti (v svetu samsare).

2: Clarity mi je ravno v teh dnevih poslal povabilo na vikend program za delo s čustvi, ki pa se ga zaradi pomanjkanja časa ne bom mogel udeležiti. Morda bo v jeseni kaj boljši urnik…

Vsi ljudje hitijo,
v panje kjer živijo,
z obrazi obrnjenimi v tla,
nihče nikogar ne pozna.
Neca Falk

Ko sesam v glavi premlevam najrazličnejše teme, od svetovnih kriz do načrtov za prihodnost, še najrajši pa imam preproste slike mojih sanj, moje prihodnosti. Tudi ko meditiram pogosto opazim težnjo po reševanju programerskih zank in ugibanja o dogajanju v okolici. Tudi ko se spravim pisati resen članek o tem, kako mi moj dragi um bega iz ene teme na drugo rajši spišem sestavek o enotnosti bivanja (beri Trenutek do večnosti).

V naši naravi je, da rajši živimo v svetu brez odgovornosti, v svetu ki ga poznamo in ki si ga lastimo. Odgovornost prinaša obvezo, nepoznavanje prinaša strah, ne-lastnina prinaša izgubo nadzora. Obveza, strah in izguba nadzora pa so elementi ne-svobode. Zato nas ego vztrajno siči z dejavnostmi, ki jih poznamo, s sanjami, ki so naše, s prihodnostjo, ki si jo želimo in z znanjem, ki ga že imamo. Ego se boji stopiti na spolzka, nepoznana tla novih odkritij, boji se poraza, boji se izgube svobode. A kako je lahko človek svoboden, če mu ego ukazuje? Kako se lahko človek kaj novega nauči, če stalno premleva ena in ista dognanja? Je človek suženj ega, suženj uma ni suženj aktivnosti?

To naše drvenje moramo zaustaviti. Če si stalno nalagamo nova opravila si vzemimo čas za oddih. A ne si ga vzeti na silo, tako bo postal zgolj eno od novih opravil. Pustimo mu, da pride spontano s tem, da si ne nalagamo novih opravil. Če nam med meditacijo begajo misli jih umirimo. A ne na silo, tako bomo zgolj ustvarili novo misel, novo nalogo, z naslovom “Zaustavitev misli”. Rajši pustimo misli, da nastajajo in da izginjajo brez tega, da bi kakorkoli nanje vplivali.

Če pa med sesanjem begamo iz enih sanj v druge se pa osredotočimo na sesanje. Bodimo resnično za sesalcem, z cevjo v rokah in z očmi na tleh. Zavedajmo se gibov, ki jih proizvajamo, zavedajmo se dejavnosti, ki jo opravljamo. S tem se prebudimo, s tem opravljamo stoječo, hodečo, delavno meditacijo. Naj bodo naša dejanja budna!

Sedaj pa se moram vrniti k opravilom, ki sem se jim izognil s tem, da sem se lotil pisanja tegale sestavka. Lažje je modrovati kot pa v praksi svoje modrosti udejstvovati.