“Življenje je šala. Rodimo se, ne da bi to želeli, živimo, ne da bi vedeli zakaj in kako, na koncu pa še umremo. Kdo bi torej lahko to resno jemal?”
Ko sem se danes zjutraj prebudil, sem dobil v glavo idejo, da bi lahko na blog napisal kaj o humorju, oziroma o pretirani resnosti, s katero se vse prepogosto srečujemo. Ko pa odprem knjigo, ki jo ravnokar prebiram, zagledam, da je moje današnje poglavje naslovljeno “Humor”. “No,” sem si rekel “če to ni naključje. Preden se lotim pisanja bo še tole prebral, bom lahko bolj poglobljeno pisal.” Po prebranem poglavju pa vidim, da je potrebno še pospraviti stanovanje. Seveda to počnem s slušalkami na glavi. Za danes sem si izbral zvočno knjigo z naslovom Shambala – Skrivna pot bojevnika (avtor Chögyam Trungpa Rinpoche). Kmalu je pripovedovalec pričel govoriti o… humorju. Smešno, kako se včasih v življenju, če ga budno spremljamo, zgodi, da določeni dogodki sovpadajo in se popolnoma časovno ujemajo. Morda gre za naključja, morda za kaj več, ni moja naloga, da bi o tem razpravljal. Meni se zdijo ti dogodki zgolj dokaz humorja, ki ga življenje nudi.
Ljudje se stalno šalimo. Pripovedujemo si takšne in drugačne vice, se norčujemo iz dogodkov in pripetljajev. Torej imamo smisel za humor. Hkrati pa se popolnoma zresnimo, ko pride na vrsto tema o duhovnosti. Duhovnost še vedno jemljemo kot nekaj resnega, togega, ločenega od našega življenja. Zanjo je potrebna vera, disciplina, izpolnjevanje norm in nalog. Vsa ta vojaška vzgoja pa v sebi ne more imeti prostora za duhovitost, saj ta element nikakor ni pomemben za naš razvoj, ravno nasprotno. Mi se trudimo, da bi posegli po višjih sferah dojemanja obstoja, humor pa nakazuje na našo nizkotnost, na prvobitnost.
A tako dojemanje je napačno. Je zgolj hrana za naš ego, je maska, ki si jo nadenemo. Ampak ali ni glavni smisel celotne duhovnosti priti v stik s samim sabo? Zakaj torej maska? Smo takšni kot smo in duhovitost je del našega obstoja. Nivo tega humorja se seveda razlikuje od posameznik do posameznika, a vseeno obstaja. Ko opazujem kako se posamezniki spopadajo in se spopadamo z možnostjo duhovnega življenja vidim, da ga vsi jemljejo in ga jemljemo preresno. To pa je na smrt smešno. Še posebej smešna se mi zdi resnost, s katero ljudje pišejo o humorju v religijah, o humorju v filozofijah. Živ dokaz za to je besedilo, ki ga ravnokar berete.
Znan je primer Budinega učenja, ko je Buda zbranim poslušalcem med učenjem dvignil rožo. Vsi so postali tiho kot miške, le eden od njih se je nasmehnil. Ta je bil edini, ki je razumel, kaj je hotel Buda povedati. In da to razumemo nam ni potrebno biti filozof, nam ni potrebno biti učenjak. Treba je zgolj pogledati okoli sebe z budnostjo in razumevanjem. Za nasmeh ni potrebno veliko – roža, sončno jutro, nasmeh sočloveka, metulj, ptičje petje, vse to lahko v nas prinese srečo in veselje. Ko to razumemo vidimo, da stroga resnost ni potrebna, ko to vidimo vemo, da ne moremo biti resni. Saj življenje ni.
Življenje ni boj za dosego cilja. Boj, vojna sta pojma, ki zahtevata resnost. Disciplina, poslušnost, ravnanje po navodilih, so elementi vojne in hkrati elementi duhovnosti. A duhovnost ni boj, ni vojna. Duhovnost je življenje in življenje ni resno. Tudi naš pristop k duhovnosti naj tako ne bo preveč strog, a nikakor pa ne neresen.
Sam nisem guru, da bi vedel kaj ta pričakuje od učenca. A kolikor sem slišal ne pričakuje naše brezpogojne poslušnosti, ubogljivosti in slepe vere vanj. Bolj verjetno je da pričakuje razumevanje za povedano in prizadevanje za udejstvovanje tega razumevanja v vsakdan. Zatorej se mora tisti, ki guruja vidi kot višje, resno, duhovno, ne-zemeljsko bitje in ki od njega pričakuje odrešenje, darilo razsvetljenja, najprej otresti teh prepričanj in videti v njem bitje, ki se mu bo odprlo, če se bo tudi sam odprl.
In da zaključim v smislu naukov, ki jih berem: Pri stiku z duhovnostjo je potrebno biti resen in hkrati ne-resen.
