Fiat lux!

No sedaj ko je že pozno popoldan mi misli spet begajo od izpita h koncertu. Občutki so še vedno taki, kot so bili včeraj – sami presežki. Mislim, da nimam nobene pripombe. Super, super super.

Skupina je prišla na oder ob pol devetih in tam ostala do desetih. Prekinitev skoraj ni bilo. Člani so si vzeli nekaj odmora, a vedno nas je zabaval kakšen od njih. Najprej si je pavzo vzela Tarja, fantje pa so odigrali High Hopes, originalno jo izvajajo Pink Floyd. Po prihodu Tarje nazaj na oder so si odmor vzeli tudi fantje, Tarja pa nas je nadušila s Kuolema Tekee Taiteilijan. Vsaj meni so šle kar kocine po konci in oči so se mi malce orosile.

 

 

Zadnji čas so mi vedno bolj všeč filmi, ki prihajajo z vzhoda. Še posebej japonski in kitajski. Vse se je začelo že pred davnimi leti z tistim tigrom in zmajem (Prežeči tiger, skriti zmaj), nadaljevalo pa letos z Junakom (Hero) in še posebej z filmom Pomlad, poletje, jesen, zima… in spet pomlad (Spring, Summer, Fall, Winder… and Spring), ki je film po mojem okusu. Umirjen, z globoko zgodbo, pozitiven, meditativen. Še posebej pa lep. Pokrajina, igra barv, simbolov, svetlobe se v njihovih nebojevniških filmih prepletajo z zgodbo in njej dajejo nov pomen. To je opazno že pri Junaku, kjer posamezne spopade oblikuje barva in jim da povsem drug pomen.

Vsi omenjeni filmi spadajo v ožji izbor najboljših filmov, kar sem jih do sedaj videl. Upam, da jim bodo kmalu sledili podobni. Kdor si jih pa še ni ogledal mu jih pa toplo priporočam.