Smrt
Ste pripravljeni umreti? Ste v življenju delovali tako, da lahko mirnega srca zapustite ta planet? Je vse postorjeno? Ste komu še kaj dolžni?
Dolgo časa sem bil sprijaznjen z usodo, moje življenje sicer ni bilo vedno tako, da bi bil lahko ponosen nanj, a neporavnanih računov ni bilo. Živel sem po svojih načelih in brez pretirane navezanosti na sam obstoj tukaj in sedaj. A zadnje čase ugotavljam, da temu ni več tako. Preveč stvari sem začel, a nikoli dokončal, preveč idej je še neizpolnjenih, predvsem je pa preveč želja.
Želje pa so poguba za uravnoteženost duha – še posebej če so izključno materialne. Povzročajo navezanost tako na materialne dobrine kot tudi na cilje. Pa saj so cilji nekaj dobrega, nekaj kar bi moral vsak od nas imeti razčiščeno. Da, cilji so resnično nekaj dobrega, a le če so v skladu z našim notranjim jazom in kot taki ne povzročajo navezanost na to bivanje.
Navezanost… Navezanost na vse, kar nas obdaja je tisto, kar povzroča strah pred smrtjo. A verjetno imamo več vrst navezanosti. Navezanost na osebe, ki jih imamo radi in jih ljubimo, ne povzroča navezanost na bivanje tu in zdaj. Zanimivo, pri meni le-to povzroča mir v srcu in urejenost vse duševnosti. Navezanost na razne potrebe, na želje, materialne stvari, torej na vse za kar vem, da nisem jaz, pa glavo polni s strahom pred izgubitvijo le-teh in posledično z odporom proti spremembi trenutnega položaja. Zanimivo, da sem to šele sedaj opazil. Vedno sem mislil, da je ravno obratno. A ob ljubljeni osebi sem pomirjen, sem v ravnovesju z mojim bivanjem, med prijatelji sem spokojen. Med ljudmi, s katerimi nimamo skupnih duhovnih vrednot pa sem razdražljiv in materialističen. In kot tak nepripravljen umreti.
Poiskati spokojnost in mir duše je cilj vsakega živečega. Živeti življenje, ki je vredno nas samih je pot k temu cilju. Sprijaznjenje z usodo in neizogibno minljivostjo je pot k večnemu življenju.
Ste pripravljeni umreti?
