Fiat lux!

Sovražim javna kopališča. Če bi imel denar in prostor bi si svoj bazen zgradil na vrtu, podružnico le-tega pa na strehi. A vseeno se vsake toliko tudi sam odpravim na javno kopališče.

Tokrat sem bil pozitivno presenečen. Obisk bazena je bil zmeren tako da sem lahko izbiral ali bom brisačo položil na sonce ali v senco. No sonce je tako ali tako mojo izbiro izničil, a prostora okoli sebe sem imel dovolj. Voda v bazenu je bila čista, skoraj pitna. Dalo se je plavati, skakati ali pa samo hladiti.

Zaradi miru pa je bil dodaten užitek branje knjige. Po dolgem premoru sem se vrnil k Mojemu Sherlocku Holmesu. Ni večjega užitka. Skratka če bom še kdaj lahko šel na kopališče (beri dobil zastonj karte) potem upam, da bom tako užival kot sem včeraj!

Ko v družbi kdo omeni, da se mu je zdodil čudež, da je prišlo do naključja ali da je imel res srečo se vsakdo zazre nekam v nebo in reče: ‘Pa je imel resnično srečo!’ Ko pa nekdo omeni magijo pa se družba prav hitro razide in le dobri prijatelj zašepeta: ‘Daj ne meči ven takih trapastih!’

Magija ima pri ljudstvu še vedno negativen prizvok. Čudeži in ostala nepojasnjena dejanja, ki so tako ali drugače spremenila življenja posameznikov so namreč vedno pripisovali dobri sili, varuhu, celo bogu ali Bogu. Za vse, kar se je pa zgodilo slabega, pa je bil kriv človek, natančneje mag, čarovnik ali čarovnica.

Ker pa smo odrasle osebe pa moramo na te fenomene gledati malce drugače kot le s slepim verovanjem v ljudsko izročilo. Postaviti se moramo na eno od dveh možnih strani:

- ali bomo vanje verjeli

- ali pa vanje ne bomo verjeli.

V kolikor se odločimo za vprvo možnost to pomeni, da za nas paranormalno ne obstaja, da smo gospodarji svojega sveta takega, kot ga razumemo, ostalo pa je delo številnih spletov okoliščin, ki so nam neznana.

Pri drugi možnosti pa poskušamo razložiti in posledično tudi razumeti in napovedati te slednje okoliščine, dogodke, ki vodijo do nam nevidenih rezultatov.

Kolikor sem sam preučeval te ezoterične pojave moram, vsaj zase, reči, da resnično obstaja marsikaj, kar je nad našim zavedanjem. A kljub temu lahko to počasi poskušamo videti in razložiti.

Po mojih dosedanjih dognanjih obstaja nek višji smisel h kateremu stremi, bodisi zavestno ali nezavestno, vse, kar obstaja. Ta višji smisel je nekakšna pot k popolnosti, pa ne popolnosti nas samih ampak popolnosti univerzuma. To pomeni, da naše usode niso pomembne, pomemen je naš prispevek k evoluciji kozmosa. Z stopanjem po poti kozmosa le-temu pomagamo k hitrejšemu razvoju, z nasprotovanju pa sebe potiskamo v nesrečo.

Zakaj je nasprotovanje za nas lahko usodno?

Z upoštevanjem zgolj lastnih potreb, ki niso v skladu z višjim smislom, nasprotujemo ne samo samemu sebi ampak tudi celotnemu univerzumu. In vse, kar nas obdaja, se mora prilagoditi tako nam, našim novim in trenutnim nagibom, kot tudi svoji potrebi in stremenju k popolnosti. In kar naenkrat se je vse zarotilo proti nam!

Te silnice, ki vplivajo na naša življenja, pa niso niti dobre niti slabe. Preprosto so kakršne so. In so take, kakršne morajo biti, da ustrežejo težnjam univerzuma. Tako čudeži niso nekaj dobrega in magija ne nekaj slabega. Oboje se je zaradi določenih zunanjih razlogov enostavno zgodilo. V kolikor bi bila naša dejanja drugačna bi okolje še vedno odgovorilo nanja, a drugače kot je do sedaj.

In to je v grobem del ozadja magije življenja. Nič strašnega, nič dobrega in nič slabega torej. Predvsem pa nič, kar bi se morali bati in pred čemer bi morali trepetati!

Časa ni nikoli preveč, vedno jamramo le, da ga je premalo. Ko smo otroci nam ga zmankuje za igro, ko smo odrasli pa za lastne hobije, obveznosti, dopust. Ko pa smo upokojenci ga pa sploh nimamo več. Prostega časa namreč. Stalno je nekaj treba početi, vedno živimo v pomankanju časa.

Pa je res tako? Se ne spomnite dnevov, ko ste postorili vse potrebno v rekordnem času? Ko ste obiskali dva kraja hkrati, saj ste le tako lahko doma pojasnili kaj vse ste videli in kje ste bili. Čas, kot kaže, ni tako zelo toga zadeva, da se je ne bi dalo malce prikrojiti.

Človek je navajen, da ves čas nekaj brklja. V kolikor mora ležati in strmeti v zrak postane naveličan, dolgočasen, zdolgočasen, siten, jezen na svet in okolico. Samo zato, ker nima nič za početi. Zato si nas večina dan načrtuje tako, da imamo ves čas občutek zaposlenosti.

Zakaj občutek? Ker z načrtovanjem in planiranjem dela lahko zvišamo našo učinkovitost, z ležernim pristopom pa jo znižamo. V kolikor vemo, da nam manjka nekaj ur, si bomo dan bolj načrtno organizirali, v kolikor pa nam časa ostaja, bomo pa brkljali.

Vedno pravimo, da imajo upokojenci časa na pretek. Oni pa trdijo, da komaj v celem dnevu postorijo, kar so si zadali. Pa si oglejte njihov vsakdan… Saj stalno brkljajo. Zjutraj pospravijo, gredo v trgovino in pridejo nazaj. Gredo na pošto in pridejo nazaj. Gredo k zdravniku in pridejo nazaj. Že s tem zavržejo nekaj ur dneva. Enako je tudi pred kosilom in po njem. In to vsak dan.

Pa niso samo upokojenci tisti, ki tako zavržejo cel dan. Isto počnemo tudi mi. Z čvekanjem, igricami, pri pospravljanju, nakupovanju. Kar oglejte si svoj urnik in videli boste kdaj ste bili maksimalno učinkoviti in kdaj ne. Poglejte zaporedje dejavnosti dneva in kmalu vam bo vse jasno. Na dva različno zapolnjena dneva pojdite v trgovski center in merite čas, ki ga boste tam preživeli.

Lahko še kdo trdi, da ima premalo časa? Ali nima morda le malce slabo organiziran dan (kar ni nujno po njegovi krivdi…)?

Ezoteriki pa trdijo, da časa sploh ni. Da vsi živimo v brezdimenzijskem svetu, a za svoj obstoj potrebujemo iluzijo dimenzij, ena katerih je tudi čas. To dobro opisuje Herman Hesse v svoji Siddharti. Siddharta z poslušanjem reke spozna, da čas ne obstaja. Da je vedno le tu in sedaj. In morda ima prav. Zakaj naša pretekla dejanja so povzročila našo sedanjost, naša sedanja dejanja pa prihodnost. Torej smo že ob rojsvu umrli, ob smrti polno zaživeli.

Koščki sestavljanke vesolja so stalno prisotni. Mi smo vsak zase le eden teh koščkov. In smo stalno tam, bodisi živi ali mrtvi, bodisi da se tega zavedamo ali pa ne. Stalnost in obstoj sta tako edina res resnična pojma. Ostalo je bolj ali manj zgolj iluzije našega mislečega stroja, ki je v svoji naprednosti in hkratni omejenosti prisiljen razlagati vesolje s štirimi dimenzijami, nismo pa sposobni živeti brez teh dimenzij.

S tem v mislih vas torej še enkrat vprašam: Imate preveč ali premalo časa?

Danes sem svoje razmišljanje usmeril v sanje. Zanimalo me je kaj so to, kakšen je njihov pomen, kako jih lahko uporabimo ali obrnemo v svoj prid…

Človek brez sanj ne more preživeti. To so dokazali nacisti s svojimi zverinskimi poskusi, ko ljudem niso pustili spanja s sanjami. Ujetnikom, ki so jih tako tretirali, se je po nekaj tednih zmešalo. Tako da ljudem, ki trdijo, da nikoli ne sanjajo, nikar ne verjemite. Bolj verjetno je da se sanj ne spominjajo.

Sanj se zjutraj spominjamo, če se zaradi njih ali ob njih zbudimo. Zato se bolj kot romantičnih sanj spomnimo kakšnih akcijskih ali morastih sanj, saj nas slednje vržejo iz postelje.

Ko človek spi pride na površje njegova podzavest. Tega ne bi inačil z meditacijo, saj se v spanju naša zavest umakne, medtem ko se v meditaciji podzavestno in zavestno srečata. Z tem, ko na površje pride naša zavest pa imamo možnost dostopati do različnih nivojev nas samih; tudi uigranost z kozmosom je v tem primeru večja in boljša. Tako imajo sanje lahko kakšno sporočilno vrednost, morda so lahko celo preroške.

Sam sem imel do sedaj kakšna dva primera preroških sanj, kar nekaj pa jih je bilo takih, da sem se malce zamislil in razčistil sam s seboj. Sanje nam marsikdaj dajo vpogled v težave na naši poti, ki se jih sami še ne zavedamo. V tem so si podobne z meditacijo, le da gre pri slednji za bolj poglobljen, načrten pristop k reševanju te problematike, pri sanjarjenju pa je v igri naključje. V času ko sanjamo se je namreč potrebno prebuditi, si sanje vtisniti v spomin ali jih zabeležiti in nato še interpretirati. V celotnem procesu pa pride do številnih izgub simbolov.

Sanj kot dejansko preroško sredstvo verjetno ne moremo uporabljati. Bolj uporabne pa so kot sistem introspekcije, ki nam da določen vpogled v temne, neraziskane predele naše podzavesti in naših skritih jazov. Z reševanjem in odkrivanjem teh težav pa hkrati odkrivamo tudi preroško vrednost sanj, saj se spoznavamo z težavami, ki bi v prihodnjosti lahko povzročile resne frustracije na naši poti življenja.

Kakšno vlogo pa ima dnevno sanjarjenje (daydreaming)? Dnevno sanjarjenje nas sprošča in nam povzroči pobeg iz težav vsakdana v udoben svet, kjer je vse mogoče. Gre za lep način sproščanja.Pri tem sanjskem svetu pa je potrebno biti pozoren, da ga ne pričnemo zamenjevati z resničnim!

Ko se spravita dve učiteljici pri nas doma za računalnik se kmalu cela hiša trese – od vpitja: Luka, na pomoč! Hitr prid pomagat! Kje se obiraš!

In pridrvm jaz ves bled s straniša, da bi vidu kje gori (hm beri prejšnji post) misleč, da je crknil vsaj disk če ne že kar cela kišta. Preskočim zadnje štenge, roka še malce smrdi po lepem roza papirju in nečem bolj rjavem, in… Primem miško, zaprem IE in si grem nazaj gor umit roke.

Ogenj pogašen…

Tokrat sva si s Špelo privoščila malce lažji izlet, pravzaprav bolj sprehod. Pričela sva ga na Kriški planini pod Krvavcem. Pot naju je vodila najprej navzgor, čemur je sledil spust na prvotno višino. Razočarana sva morala ponovno zagristi v kolena in se dvigniti na planino Koren. Med potjo sva občudovala in slikala rožice. Na planini Koren sva malce počila nato pa nadaljevala pot na najino desno, proti Košutni.

Pot je bila sicer precej strma, na nekem delu zavarovana z zajlo in klini, saj sva se vzpenjala po steni. A preostanek je bil lep in ne preveč naporen. Tako sva kmalu prispela do planine Košutna, kjer sva duhala in slikala murke (svetle) ter opazovala konje. Ustavila sva se tudi pri zanimivi kapelici, postavljeni v spomin preminulemu fantiču, ki ga je zasul plaz.

Proti Košutni sem se vzpel sam. Mislil sem namreč, da bo pot bistveno težja in manj označena, a se je izkazalo da sem se zmotil. Tako bom sem verjetno še enkrat peljal tudi Špelo, kateri se za mojo zmoto iskreno opravičujem.

Prav tako sem nekje zgrešil odcep proti najinem naslednjem vrhu – Kompoteli. To je travnat in z rušjem porasel vrh nedaleč stran. Zaradi zmote sva tako prišla direktno na vrh Korena.

Le-ta se dviga 1999m nad morjem in je tako najvišji vrh v ožjem področju. Z njega se je videl čudovit razgled na okoliške hribe in v dolino. Pomalicala sva in se odpočila ter pošalila z ostalimi pohodniki.

Pot proti Zvohu sva nadaljevala po grebenu imenovanem Jež. Pot je bila precej zračna. Sicer nenaporna, saj je sestavljena iz kratkih vzponov in spustov, pa je bila precej nevarna, saj se stalno kruši in zahteva siguren korak. Edini težji del je bil nekje proti sredini poti, kjer se je bilo potrebno po krušljivem terenu ob pomoči zajle spustiti kakih 10-15 metrov in nato brez te pomoči tudi dvigniti. Ko sva prek neštetih vrhov končno prišla do Zvoha sva bila že kar malce utrujena.

Po počitku sva se odpravila proti domu na Krvavcu, kjer sva popila pijačo in se okrepčala s sendviči in čokolado. Še slabe pol ure in že sva bila nazaj pri avtu.