Fiat lux!

Cesta naju je ta vikend spet vodila na Ljubelj, od tam pa prek Zelenice do Begunjščice, nazaj na Roblekov dom, od tam pa prek Rožce do planine Preval in prek tunelov do avta.

A tura je bila, tudi po zaslugi nemogoče ubijajočega sonca, kar prezahtevna za najino fizično in psihično kondicijo. Do Zelenice sva prišla brez težav. Le-te so se pričele šele ob prečkanju melišča, že na poti proti razpotju za Begunjščico in Roblekov dom. Špeli se je po nekaj urah hoje pričelo malce vrteti v glavi. Malo je bila verjetno to posledica sonca, malo lakote, precej pa posledica strmega terena, ki ga ni vajena. Mene pa je predvsem pestila žeja in pa občutek odgovornosti, saj sem videl, da težko hodi.

Na razpotju sva počila in pomalicala ter opazovala okolico. Špela je želela proti vrhu, čeprav sem sam to odsvetoval. A želja po zmagi je bila prehuda tudi zame in tako sva namesto v dolino obrnila proti vrhu. No tu pa priznam, da je tudi mene pobralo in se mi je začelo malce vrteti v glavi. Sovražim strma travniška pobočja!!!

Na vrhu je bilo kar nekaj ljudi, večina pa je bila ravno tako utrujena kot sva bila midva. Tako sva se kaj kmalu, še posebno zaradi slabe vremenske napovedi in posameznih oblakov, spustila proti R. domu. Tam je bila sicer vročina neznosna, a imeli so hladno pijačo, pa tudi nekaj sence. Po dolgem sončenju in senčenju sva nadaljevala proti Prevalu. Kot da ne bi imela že dovolj sva jo mahnila prek Rožce. Sprehod je bil sicer bogato poplačan z razgledom in rožicami, a je zahteval svoj davek – mene je pičila ena stvar, pičla kokr pič čebela… Še danes imam malce zateklo nogo.

Na Prevalu pa sami lepotci, težki planinci, ki so se zasluženo krepčali po celi uri hoje od Ljubela. Zato sva kaj kmalu pomalicala, počohala nekega dvometrskega cucka – domačina – in se odpravila proti avtu. Pot se je sicer malce vlekla, a je bila lepa in razgledna. Hudo mi je bilo za Špelo, saj jo je vidno pobiralo. Pot je zahtevala svoje. Na srečo je bil zadnji del bolj zanimiv. Nekaj klinov, tunel, bunker. In moja razbita glava, saj je zadnji del tunela bil zasut s peskom in zaradi tega precej nižji. No pa sva mučenje končala pri avtomobilu in se vsa vesela odpeljala proti domu, tušu in hladni pijači.

Sklep: nikoli več iz hiše, če bo sijalo tako močno sonce!!!

Torej koncert je bil fenomenalen, a z nekaterimi precej motečimi pomankljivostmi. Bom začel kar z njimi. Sam Nikolas je precej težka oseba, rad preklinja in kadi. Tako izraža tudi svojo nejevoljo. In to je moral izraziti kar nekajkrat. Parkrat nad nekaterimi obiskovalci, ki so mislili, da se mora ukvarjati samo z njimi. Prav tako tudi kekec za mešalno mizo ni kazal pretiranega navdušenja in enostavno pozabil za kaj je plačan. Tako se je pevec jezil tudi nanj. Nato pa smo se nanj jezili tudi ostali, saj mu je nekako uspelo spraviti mikrofone v resonanco. In nato odklopiti satelite Nicku in skupini.

Ostalo pa je bilo super. Že samo poslušati njegove pesmi je užitek zase, videti in poslušati njegovo interpretacijo le-teh pa je poslastica. Kar nekaj komadov sem enostavno poslušal z zaprtimi očmi in užival. Ostale pa opazoval Nickovo razbijanje klavirja. Skratka super!

Čeprav to ni bil nek super šou je bilo med nami čutiti ene vrste navdušenje. Pa ne navdušenje kot ga publika izkazuje med raznimi pop idioti, pardon idoli. Tu nas je vsaj večina točno vedela koga in kaj smo prišli poslušati. In to smo tudi dobili. Intimen, a vseeno javen nastop pevca, ki je svoje pesmi predstavil tako, kot si jih je sam zamislil.

Pohvaliti bi pa moral tudi ostale tri nastopajoče, še posebej violinista, pa tudi bobnar in baskitarist nista bila od muh. Vsak je dal vse od sebe, tako glasbeno kot tudi igralsko. Pokazali so, da so uigrana skupina in da se tudi znotraj nje dobro razumejo. Tako da vsa pohvala vsem (razen omenjenim izjemam).

Zelenica je lepo smučišče nad Ljubeljem, ki poleg dveh večjih prog nudi tudi nekaj manjših. Ena izmed včasih delujočih a sedaj zapuščenih tras se vzpenja tudi na bližnji Triangel.

Pot sva začela pri mejnem prehodu Ljubelj. Po kratkem a strmem sprehodu skozi bljižnji gozd sva prišla do smučišča, sedaj travnika, in po njem nadaljevala pot proti srednji postaji žičnice. Med potjo sva že ogledovala katere rožice bova na poti nazaj slikala.

Pri srednji postaji žičnice sva si malce odpočila in se okrepčala z vodo. Sledil je strm vzpon, ki pa so ga lajšale serpentine. Prehitela sva nekaj skupinic pohodnikov in se poslikala malce nad prelomnico. Kmalu sva že zagledala šopke čudovitih rož in fotoaparat je že pridno zapisoval posnetke na kartico.

Pri koči sva pojedla nekaj čokoladic. Špela sploh ni bila nič utrujena zato sem predlagal skok do Triangla. Po brezpotju polnem raznih zelenega plevela, aja rožic, sva se vzpela skoraj do vrha. Tam naju je ustavil besni lajež nekega mešanca Bobija, ki je čuval svoja lastnika. Kot dolgoleten planinec pa je kmalu navezal stike z nama (mojster že polnih 12 let hodi po naših gorah). Sledila je malica s čudovitim razgledom a oblačnim vremenom.

Med spustom sva poslikala vse rožice, ki sva jih na poti navzgor izpustila. Spet se je nabralo kar precej fotografij, tokrat celo kar nekaj uspešnih.

Izlet smo zaključili s pico in filmom.

Kako naj človek življenje jemlje resno? Rodiš se, ne da bi to hotel, živiš ne da bi vedel zakaj, na koncu pa še crkneš…

Ljudje me sprašujejo kaj je tako posebnega v življenju in kaj je tako posebnega v meditaciji, da po mojem mišljenju daje smisel življenju. Odgovor ni preprost.

Se spomnite občutka, ki vam ga da nežno aprilsko sonce po celotedenskem deževju? Narava zeleni, zrak je čist, sonce ravno prav toplo. Si lahko tisti občutek domačnosti prikličete v spomin? Jaz si ga vsakič, ko meditiram. V tistem času me preveje občutek ugodja, mirnosti, domačnosti, varnosti, pripadnosti življenju.

V zavetju tople sobe (sredi zime), razsvetljene s svečami srkate pravi čaj, kavo, kakav in diskutirate s svojo najdražjo osebo. Čutite, da je vse postavljeno na svoje mesto? Čutite, da so se delci sestavljanke za trenutek postavili tja, kamor spadajo? Čutite, da živite in da živite pravilno?

Ljudje, verniki, filozofi, misleci, sociologi, psihologi in ostali smrtniki, se dostikrat sprašujemo o smislu življenja. V svoji tekmovalnosti smo si zadali, da je smisel življenja biti enak bogovom, torej popolnim bitjem. Smisel življenja naj bi bil tudi obogateti, biti uspešen, biti popularen, premagati vse mogoče in nemogoče ovire, komplekse, strahove.

Se je že kdo kdaj vprašal, če ni morda smisel življenja zgolj ta občutek biti pravilno položen delček sestavljanke? Ni to tista misel, ki nam prva pride na pamet, ko občudujemo v soncu prebujeno jutro? Ko sedimo v topli sobi in v miru srkamo čaj? Ko se prebudimo po dolgi in globoki meditaciji?

Včeraj sem bil priča nekemu prvemu obhajilu. Torej bil sem v cerkvi (da prav ste prebrali, res sem bil tam) in poslušal mašo ter prvo obhajilo. Bilo je sicer kar zanimivo, saj je župnik zadevo spustil na nivo otrok in povedal marsikaj zanimivega, celo poučnega.

Mene pa so presenetile druge zadeve. Recimo podobnost obreda z magijskim obredom (barva ni važna), še bolj pa podobnost z Hitlerjevim okultnim sprejemom otrok v svoj red. Mislim, da je cerkev svoje obredje pobrala od premaganih verstev, ki jih sedaj zaničuje in ponižuje, Hitler pa si je tudi ogromno stvari sposodil kar v cerkvi, saj jo je imel blizu

Tako sem opazoval ritualno zvonenje z zvoncem, pitje iz grala, prošnje k bogu in odrešeniku, uporabo raznih simbolov… Če k temu dodamo še svečane obleke namenjene izključno temu obredu dobimo nekakšen seznam, priročnik, kakršnega boste našli v večini okultnih organizacij. Zanimivo, smešno in hkrati žalostno. Če le malo obrnemo kakšne besede, izločimo Jezusa iz vsakega stavka, dobimo tisto, česar se vsak pravi kristjan boji – magični ritual. In to kar sredi cerkve.

Še bolj kot to me je pa šokiral sam obred prvega obhajila. Neverjetno se sklada z učenjem Rune Othala.

Othala je Runa, ki simbolizira dediščino, duhovne vrednote, ki se prenašajo s staršev na potomce. In tudi tu je šlo za prenos zapuščine, vere staršev na otroke. Otroci se niso zavestno odločili za ta prenos in bodo morali z njim živeti. Tako tudi Othala uči, da se dejanja naših staršev prenesejo na nas; podedujemo ne le znanje in dobre lastnosti ampak tudi njihove napake. Tako tudi pri prvem obhajilu otroci dobijo v dar zapuščino svojih staršev, ki jih bo v dobrem in slabem spremljala celo življenje in jo bodo kasneje prenesli tudi na svoje otroke.

Vse te vzporednice pa niso nastale v moji glavi. Na Othala-o so me spomnile besede župnika, saj je uporabil enake stavke kot sem jih jaz pri zapisovanju pomena te Rune. Zanimivo je bilo videti vpliv te Rune v zunanjem svetu, svetu ki sploh ne ve za obstoj Run. Znanje iz njih je torej resnično znanje za življenje.

Kaj je meditacija?

To je vprašanje, ki si ga postavljamo tisti, ki se z njo resno ukvarjamo, in to je vprašanje, ki bi si gamorali postaviti tisti, ki zgolj mislijo, da meditirajo.

Odgovor na to je meni še vedno prikrit. Meditacijo bi označil za postopek; je pot k preobrazbi in zlitju z življenjem. Gre za pot tekom katere spoznavamo samega sebe, svojo notranjost, se z njo seznanjamo, hkrati pa tudi gradimo vez z svojim bistvom, tistim drobnim glaskom, ki nas včasih opozori, da nekaj ne delamo prav, ki nas na pri odločitvah postavi na eno od poti, ki smo mu predolgo mašili usta.

Metode meditacije so različne, vsaka ne ustreza vsakemu. Od joge, kontrole dihanja, meditativne hoje, dela s čakrami, prano in še bi lahko našteval. Vsaka filozofija ima svoje metode ali kombinacijo metod, vsak posameznik pa si lahko metode priredi tako, da mu ustrezajo. Pod to ne mislim, da bi mu morale ustrezati v smislu lagodnega življenja ampak doseganja temboljšiih rezultatov.

In zakaj ravno danes pričenjam temo meditacije?

Z njo se v presledkih ukvarjam že več let. Ob tem sem razvil določene lastnosti, ki mi omogočajo, da vidim svet malce drugače kot ostali – no vidim ga isto, tudi dojemam ga tako kot ostali, edino določeni tabuji, norme, morala, dejanja in prioritete so pri meni spremenjene. A to ni tako pomembno. Vsake toliko časa ob meditiranju doživim močne impulze (včasih kot kakšne sanje, drugič le kot določene slike) ob katerih se mi zazdi kot bi bile poslane od zunaj, izven mojih ustaljenih misli. Takrat se zavem, da je zunaj mene nekaj več, neznanska urejenost prostora in časa, ki pravzaprav ne obstajata.

O tem je lahko govoriti, težko razlagati, lahko doživeti in potem razumeti a nemogoče razumeti, če takega čistega trenutka še niste doživeli. Da bi vedeli o čem govorim je to treba doživeti – in sploh ni nujno da z meditacijo. Svoj prvi trenutek tega spoznanja sem doživel, ko se mi o meditaciji sploh še ni sanjalo, še manj pa o duhovnem razvoju… Tudi hoja po svetu z odprtimi očmi in željo po novih spoznanjih je ena izmed poti k življenju.

Sreča je pojem, ki opisuje stanje človeškega duha. Gre za stanje, ko se uresničijo potrebe srečne osebe, bodisi materialne ali duhovne in oseba preide v stanje, ko ničesar več ne potrebuje in je s svetom v ravnovesju.

Tako je za nekatere sreča v denarju, drugi spet pravijo, da denar ne prinese sreče. Sreča je v ljubezni, hkrati pa so nekateri tudi v (srečni) ljubezni zelo nesrečni. Sreča pri izpitih, pri kartah, sreča na cesti,… Skratka vsak je srečen na svoj način. Pa so vsi, ki imajo srečo tudi resnično srečni? Ali gre tu mogoče le za splet okoliščin, ki jih (zmotno) imenujemo za srečne?

Meni je najbolj všeč pojmovanje sreče s strani duhovnega sveta. Tu je oseba srečna, kadar je v ravnovesju s samim seboj in hkrati z kozmosom. Gre poznavanje sebe (ne mislim svoje višine, imena, niti svojih želja; v mislih imam poznavanje svojih višjih potreb, svoje esence) in delovanje v smeri tega poznavanja. Za biti srečen ni potrebnodo popolnosti poznati sebe, to zmorejo le redke osebe, dovolj je že spoznati okvire svoje esence in nato slediti njenemu zgledu.

Eno privih spoznanj, ki mene osebno še vedno navdihuje s srečo, je spoznanje, da življenje je. Neglede na to, kaj se mi pripeti, življenje je. Je večno in moje mesto je nekje znotraj tega življenja. Morda sam resnično nisem večen, ampak življenje je. Obstajalo je pred mojim rojstvom in bo obstajalo po moji smrti. Četudi se mi dogajajo neprijetne stvari, četudi mi gre vse narobe me potolaži misel, da življenje je. In življenje je povsod okoli mene.

V težkih časih se mi je tako potrebno le ozreti okoli mene, morda odditi v naravo, pa že opazim, da kljub temu,da se meni svet podira življenje obstaja. In svet se kmalu spet sestavi nazaj in življenje še vedno obstaja.

Težave nas pestijo na vsakem koraku. Od nas samih je odvisno kako gledamo nanje. V kolikor jih bomo ignorirali ali se jim zoprstavili bodo to še vedno težave in vsako bomo premagali z večjim naporom, saj bomo za seboj vlekli vedno večjo vrečo spominov na preostale probleme. Če pa težavo sprejmemo kot del življenja, ne kot slabo in ne kot dobro ampak enostavno kot življenje je, pa se bomo lahko tudi v prihodjnosti s težavami ukvarjali tako brez bremena kot smo se na začetku.

Življenje je! To je moja skrivnost do sreče.

Danes sva se z mojo drago odpravila v Bohinj plačat parkirnino. No, v resnici sva želela odpraviti proti Komarči in pot nadaljevati proti Dolini sedmerih jezer ali Komni; kakor bo pač naneslo.

Po prejetju računa sva pričela iskati pot proti steni Komarče. Sledil je vzpon, ki sva si ga krajšala s številnimi postanki za fotografiranje rož. Nekatere izmed teh fotografij so vam na voljo na moji domači strani (sledite povezavi na desni strani ekrana). Igrala sva se s funkcijami na aparatu in dobila razne uspele in manj uspele posnetke. Recimo da je na vsake tri posnetke prišel en uporaben.

Kljub krajšanju poti pa se je ta bolj in bolj vlekla – če se pa nisva premaknila z mesta. Tako sva pričela z bolj resno hojo in kmalu prišla z razgledne višave. Pot je postajala vedno bolj zračna, a so klini in zajle dajali vtis varnosti.

Prišla sva v divji raj na zemlji – Črno jezero. Med fotografiranjem in počitku sva občudovala lepote tamkajšnje narave in uživala v miru.

Sledila je pot proti Komni, ki pa naju je oba kar malce zdelala, čeprav ni bila naporna. Po klančku dol, po klančku gor, vmes pa razglednik na Bohinjsko dolino.

Na Komni pa se je sonce skrilo za oblake, pihal je mrzel veter. Brrrrrrrrrr!!! Vseeno sva si privoščila pol ure počitka, nato pa švrk v dolino.

Med potjo sva reševala krizo v našem šolstvu in izenačila moške in ženske poklice. Obrnila sva se še proti slapu Savica, kjer pa so hoteli 400SIT na osebo. Na srečo se je dalo zmenit in sva notri prišla zastonj in si ogledala še ta mali vodni čudež, ki ga opevajo številni pesniki. In to zastonj!

Sledila je še vožnja domov, tam pa kosilo, nato pa tuš!