Fiat lux!

Spoštovani;

S ponosom najavljam, da sem se po dolgem času spet vrnil med bralce knjig. Tokrat sem dobesedno požrl Coelhovo knjigo Veronika se odloči umreti. Pred začetkom branja sem vedel, da gre za zgodbo o drugačnosti, norosti, med branjem pa sem odkril, da gre pravzaprav za zgodbo o življenju. Obnovo knjige si lahko preberete kar na moji spletni strani (Veronika se odloči umreti (Coelho, Paulo)), kjer boste našli tudi moje osebno razmišljanje ob branju te čudovite knjige. Še bolj pa vas vabim, da si knjigo tudi sami vzamete v roke in dovolite, da vam razkrije svoje skrivnosti.

Lep pozdrav; Luka

V soboto smo izkoristili lepo vreme in se odpravili na Soriško planino. Množico smučarjev smo zapustili in se sprehodili v samoto okoliških vrhov. Čeprav nismo prišli daleč, obrnili smo pri zapuščeni kasarni, pa smo užili dan v vsej svoji lepoti. Nekaj utrinkov želimo deliti tudi z vami, zato vas vabim, da si preberete članek o tem izletu na naši spletni strani.

Pokrajina nad Soriško planino

Po mnogih dogodivščinah smo Bubiki končno našli primerne krplje. Sicer bi lahko marsikaj rekel o Iglu Sport, pa ne vem, ali bi to veljalo za vse ali samo za tega v Kranju. In ali bi to veljalo samo za tega prodajalca ali za celo trgovino. Zato pa se je tisti v BTC-ju izkazal za toliko boljšega – kot že večkrat. Da ne zaidem. Te krplje je bilo seveda treba preizkusiti. Sneg je. Preveč ga je. Kam, da bo dokaj varno? Lipanca… Pa se nova zimska pravljica prične. Kaj me je na celem izletku najbolj pritegnilo? Mir. Mir v gorah povzroči mir v glavah.

Mir v planinah

Zadnjič smo šli proti soncu. Proti snegu. Mahnili smo jo na Peč, uživali in se nahodili. Več o tem pa Pr’ Bubijih!

Smučišče

Sankanje

Poulo Coelho je eden mojih najljubših pisateljev. Vsako njegovo delo odkriva vprašanja, na katera prepogosto pozabljamo, čeprav so stalno prisotna v naših življenjih. Čarovnica iz Portobella je ena izmed bolj nenavadnih njegovih knjig. Od drugih se loči tako po načinu pripovedovanja, kot tudi po vsebini in idejah, ki so v njej zajete. Govori o dekletu, ujetem v centru družbe, ki išče tisto, kar le redki najdemo. A ona najde, najde ljubezen. In ko jo najde, mora umreti. Družba namreč ne prenese, da bi kdo našel resnico, saj ta resnica pomeni propad družbe. Le če smo vsi enaki smo lahko enakopravni in enakopravni smo lahko le, dokler priznavamo prvega med enakimi. Athena pa je našla ljubezen, je našla Mater. Vsem iskalcem priporočam to branje in vsem članom družbe kot gorivo za grmado.

Včeraj sva se z očijem odpravila proti Javornikom, krajem, kjer sem se učil turne smučarije. Pri sankaškem parkirišču sva zavila levo v breg, kmalu nato na avto namestila verige. Pri zapornici sva plačala 1€ in avto pustila na klasičnem parkirišču. Pot sva nadaljevala na smučkah po cesti, nato pa zavila desno (križišče je dobro markirano z rumenim snegom) na pešpot.

Oči je kazal pot ...

Kmalu nisem več mogel loviti očija, ki mi je pobegnil naprej. Pot je bila namreč strma, a ne prestrma, tako da so psi ves čas lepo prijemali. Čutil pa sem, da so bili vedno nekje na meji zdrsa. Vreme je bilo spremenljivo, obdobja sonca so se menjavala z oblačnimi. Tako so v gozdu sončna očala kmalu postala odveč. Po dobre pol ure grizenja kolen sva končno prispela na čistino in čez nekaj minut tudi na planino. Tu sva si privoščila oddih, pogovor o preteklih skupnih turnih smukih v teh krajih, nekaj časa pa je šlo tudi za slikanje okolice.

Grozeči oblaki

V. Javornik

Pot sva nadaljevala proti V. Javorniku. Tudi ta del se je vil direktno navkreber. Čeprav ni bilo tako hladno, pa je močan veter okrepil občutek mraza. Na srečo se je pot iz direktne linije preobrazila v klasično serpentinasto obliko, tako da so kolena, ki so že napovedovala kapitulacijo, lahko malo počila. Oči me je ponovno prehitel in kmalu sem ga videl, da že premaguje zadnje metre vzpona. No po pol ure vzpona sem na vrh prisopihal tudi jaz.

Na vrhu

Že dolgo je tega, kar sem osvojil nek razgledni vrh. Oblaki, ki so se podili nad nama, ter razgled me je spomnil, zakaj imam tako rad ta šport, veter pa, zakaj bi se bilo dobro odpraviti v dolino.

Pogled proti pl. Javornik

Spust je bil ponovno poglavje zase in še en opomnik o užitkih turne smuke. Pršiča je bilo na mestih skoraj do kolen. Smuka ni bila hitra, a občutek plavanja in lebdenja je nepopisen. Ko sva prispela do koče, se nama je samo še smejalo. Sledilo je blago pluženje in kratko zavijanje po cesti do avta. Oči je tu turo zaključil, sam pa sem se spustil še nižje in tako smuko podaljšal še za nekaj metrov.

Ko sem včeraj zaključil nočno dežurstvo (spanje: 15 min), sem pričel dolgo pričakovani teden dopusta. Že med vikendom sem sklenil, da bom ugodno vreme izkoristil za uvod v turno smuko. Cilj: Triangel.

Sonce na parkirišču

Ko sem tako okoli devetih zjutraj pri mejnem prehodu Ljubelj nase vlekel smučarsko opremo, je tudi sonce prilezlo izza hribov. Tako me tekom telefonskega pogovora s sodelavko ni več zeblo in pričel sem dvomiti v količino oblačil, ki sem jih imel na sebi. A že takoj v gozdu sem se skril soncu in prišel v območje večnega hladu, kjer bi mi še kak šal ali podkapa prišla prav. A sončni žarki so me spremljali po okoliških vrhovih in mi dajali motivacijo.

Tišina gora

Utrujen, malo prehlajen, brez kondicije in s polnim nahrbtnikom fotografske opreme sem počasi sopihal v strmino. Sotrpini so me prehitevali, jaz pa sem počitek iskal med slikanjem. Korak za korakom sem v slabi uri in pol prilezel do koče, od tam pa kar takoj nadaljeval po soncu proti Trianglu. Odvrgel sem tu nepotrebna oblačila, zanemaril boleča kolena in se kar po smučišču odpravil proti vrhu. Po pol ure grizenja kolen sem stal pri zgornji postaji vlečnice, ki je bila tudi moj dokončni cilj.

Sonce za Begunjščico

Tu sem naredil nekaj posnetkov, predvsem pa si privoščil uživanje na soncu.

Zimska

Gorsko sonce

Čeprav je bil sneg steptan, pa podlaga ni bila utrjena. Tako je bila smuka bolj podobna turnemu spustu kot pa klasični smučariji. Kratek obisk celca je dal vedeti, da je zapadlo preveč snega za smučanje z mojim znanjem, saj sem se v strmini skoraj ustavil, namesto da bi plaval po snegu. Prekmalu sem bil že pri avtomobilu in s tem zaključil smuko za ta dan.

Zimski užitki

V nedeljo nas je lepo oblačno vreme zbezalo iz naših lukenj. Že nekaj časa smo razmišljali o otvoritvi sankaške sezone in dolgočasna zaspanost brezdelne nedelje je bila kot nalašč za tovrstne užitke. Tako smo se Bubiji na čelu s Podijem ter brat s svojo gospo našli na parkirišču na prelazu Ljubelj.

Tam je bil tudi prodajalec sank, katerega produkte že vrsto let vsi omenjeni s pridom uporabljamo. In še vedno se nas spomni. No, saj nas je težko zgrešiti. Po zapletih s potrebo 1 in njeno rešitvijo za starim teptalcem snega (upam, da ne bo zaradi mene zarjavel) smo se zakadili v breg. In brez večjih postankov po slabi uri (Miha, koliko dolgo je trajal vzpon?) pristali na meglenem in mrzlem Starem Ljubelju.

Ker smo skoraj zmrznili, smo se praktično takoj po fotografiranju spustili v dolino. Polnih hitrosti zaradi lukenj in pohodnikov nismo razvili, a ko smo se zasneženi, premraženi, s solzami v očeh in smrklji na licih spet srečali na vznožju smo vsi vedeli, da je izlet uspel.

Pohod z baklami

KTD Pod Krivo jelko je tudi letos na začetku leta organiziralo pohod z baklami do Krive jelke. Udeležili smo se ga tudi Bubiji v spremstvu Jureta in moramo priznati, da nam ni bilo žal. Več o pohodu si lahko preberete na naši domači strani v članku Z baklami do Krive jelke. V članku so tudi slike! Kot zanimivost lahko povem, da smo srečali dva nadarjena fotografa, Cirila in Katarino Jazbec, ki sta vsak na svojem blogu zapisala svoje vtise o pohodu (ter dodala slike). Vabljeni k branju!

Bakla

Trenutno počutje: utrujen, s polno glavo idej za pisanje.

Trenutno stanje

Bralec je zagotovo opazil, da se zadnje čase večkrat sklicujem na Matta M., a ta mladenič me zanima iz več razlogov, ki pa jih ne bi našteval. V izogib komentarjem s homofobično tematiko dodajam, da me predvsem zanimajo njegovi zapisi. Človek je pravkar praznoval njegov 26. rojstni dan, kar pa mu ob branju besed ne bi pripisal. Torej je dve leti mlajši od mene, a njegovi pogledi, načrti, cilji, prekašajo starostno razliko. Za povrh pa iz njih stalno seva še vedno prisotna otroška razigranost. Ko gledalec spremlja njegove zapise, se pogosto ne zadeva, da opazuje osebo, ki je Internetu prinesla eno najboljših blogerskih osnov trenutnega časa. In ta sistem podarila svetu na način, pri uveljavitvi katerega je rajnka Jugoslavija spodletela.

Belo

ali rdeče?

In ko tako iz njegovega bloga presedlam na kakšnega od naših spletnih časopisov, se mi oko ustavi pri opisih strašnih in nebo parajočih političnih novosti, ki pretresajo našo lepo domovino. In v upanju, da mi žolč do konca zavre ter želodčna kislina prežge moj prevelik in požrešen želodec, branje nadaljujem še pri komentarjih. In primerjam komentatorje med seboj. Beli in rdeči, vsi večni zatiranci in mučeniki, lomijo kopja in izkrivljajo besede v članku podpisanega pisuna, rešujejo svet ali vsaj svoj ego. Žalostno je, da tudi pri vremenski napovedi komentarji vedno zaidejo med komunajzarje in belogardiste, kjer pa se znanje zgodovine in verjetno tudi besedišča komentatorjem tudi ustavi.

Posveti v temo, tujec!

Vsi skupaj v naravi

In ko grem zvečer na pohod z baklami do Krive jelke, vidim pravi obraz ljudi, ki jih nepričakovan dogodek spravi iz zamaknjenega žolčnega vsakdana. Sprašujem se, zakaj prek dneva nosimo maske in si s kislino kvarimo ustni zadah, če nas že kratek sprehod po z naravno lučjo osvetljenega snega pripelje do nas samih. In ko v Gorenjcu berem o pohodu na Dražgoše, spet vidim taisti obraz ljudi, željnih … Kako naj opišem to drobno podobnost, ki sem jo opazil med Mattom in množico pohodnikov?

Bakla upanja

Živi in pusti živeti je verjetno edina resnica, ki nam manjka in ki nam zakriva naše prave obraze. Da smo beli in rdeči, oranžni, črni in roza-pikčasti, in hkrati dovoljujemo drugim, da so, kar so. Težka preizkušnja za ego, a dobra za srce. Na svetu ni barve, ki bi nas lahko določevala in omejevala. Smo otroci mavrice, le da včasih na to pozabimo. In ne živimo 5, 10, 15, 20, 50 ali 100 let nazaj; živimo tu in zdaj. In kje bomo jutri? Upam, da bomo imeli, ko nas prihodnost končno dohiti, na sebi pravi obraz.

Ogenj v nas