Fiat lux!

Včeraj sva se z očijem odpravila proti Javornikom, krajem, kjer sem se učil turne smučarije. Pri sankaškem parkirišču sva zavila levo v breg, kmalu nato na avto namestila verige. Pri zapornici sva plačala 1€ in avto pustila na klasičnem parkirišču. Pot sva nadaljevala na smučkah po cesti, nato pa zavila desno (križišče je dobro markirano z rumenim snegom) na pešpot.

Oči je kazal pot ...

Kmalu nisem več mogel loviti očija, ki mi je pobegnil naprej. Pot je bila namreč strma, a ne prestrma, tako da so psi ves čas lepo prijemali. Čutil pa sem, da so bili vedno nekje na meji zdrsa. Vreme je bilo spremenljivo, obdobja sonca so se menjavala z oblačnimi. Tako so v gozdu sončna očala kmalu postala odveč. Po dobre pol ure grizenja kolen sva končno prispela na čistino in čez nekaj minut tudi na planino. Tu sva si privoščila oddih, pogovor o preteklih skupnih turnih smukih v teh krajih, nekaj časa pa je šlo tudi za slikanje okolice.

Grozeči oblaki

V. Javornik

Pot sva nadaljevala proti V. Javorniku. Tudi ta del se je vil direktno navkreber. Čeprav ni bilo tako hladno, pa je močan veter okrepil občutek mraza. Na srečo se je pot iz direktne linije preobrazila v klasično serpentinasto obliko, tako da so kolena, ki so že napovedovala kapitulacijo, lahko malo počila. Oči me je ponovno prehitel in kmalu sem ga videl, da že premaguje zadnje metre vzpona. No po pol ure vzpona sem na vrh prisopihal tudi jaz.

Na vrhu

Že dolgo je tega, kar sem osvojil nek razgledni vrh. Oblaki, ki so se podili nad nama, ter razgled me je spomnil, zakaj imam tako rad ta šport, veter pa, zakaj bi se bilo dobro odpraviti v dolino.

Pogled proti pl. Javornik

Spust je bil ponovno poglavje zase in še en opomnik o užitkih turne smuke. Pršiča je bilo na mestih skoraj do kolen. Smuka ni bila hitra, a občutek plavanja in lebdenja je nepopisen. Ko sva prispela do koče, se nama je samo še smejalo. Sledilo je blago pluženje in kratko zavijanje po cesti do avta. Oči je tu turo zaključil, sam pa sem se spustil še nižje in tako smuko podaljšal še za nekaj metrov.

Ko sem včeraj zaključil nočno dežurstvo (spanje: 15 min), sem pričel dolgo pričakovani teden dopusta. Že med vikendom sem sklenil, da bom ugodno vreme izkoristil za uvod v turno smuko. Cilj: Triangel.

Sonce na parkirišču

Ko sem tako okoli devetih zjutraj pri mejnem prehodu Ljubelj nase vlekel smučarsko opremo, je tudi sonce prilezlo izza hribov. Tako me tekom telefonskega pogovora s sodelavko ni več zeblo in pričel sem dvomiti v količino oblačil, ki sem jih imel na sebi. A že takoj v gozdu sem se skril soncu in prišel v območje večnega hladu, kjer bi mi še kak šal ali podkapa prišla prav. A sončni žarki so me spremljali po okoliških vrhovih in mi dajali motivacijo.

Tišina gora

Utrujen, malo prehlajen, brez kondicije in s polnim nahrbtnikom fotografske opreme sem počasi sopihal v strmino. Sotrpini so me prehitevali, jaz pa sem počitek iskal med slikanjem. Korak za korakom sem v slabi uri in pol prilezel do koče, od tam pa kar takoj nadaljeval po soncu proti Trianglu. Odvrgel sem tu nepotrebna oblačila, zanemaril boleča kolena in se kar po smučišču odpravil proti vrhu. Po pol ure grizenja kolen sem stal pri zgornji postaji vlečnice, ki je bila tudi moj dokončni cilj.

Sonce za Begunjščico

Tu sem naredil nekaj posnetkov, predvsem pa si privoščil uživanje na soncu.

Zimska

Gorsko sonce

Čeprav je bil sneg steptan, pa podlaga ni bila utrjena. Tako je bila smuka bolj podobna turnemu spustu kot pa klasični smučariji. Kratek obisk celca je dal vedeti, da je zapadlo preveč snega za smučanje z mojim znanjem, saj sem se v strmini skoraj ustavil, namesto da bi plaval po snegu. Prekmalu sem bil že pri avtomobilu in s tem zaključil smuko za ta dan.

Zimski užitki

V nedeljo nas je lepo oblačno vreme zbezalo iz naših lukenj. Že nekaj časa smo razmišljali o otvoritvi sankaške sezone in dolgočasna zaspanost brezdelne nedelje je bila kot nalašč za tovrstne užitke. Tako smo se Bubiji na čelu s Podijem ter brat s svojo gospo našli na parkirišču na prelazu Ljubelj.

Tam je bil tudi prodajalec sank, katerega produkte že vrsto let vsi omenjeni s pridom uporabljamo. In še vedno se nas spomni. No, saj nas je težko zgrešiti. Po zapletih s potrebo 1 in njeno rešitvijo za starim teptalcem snega (upam, da ne bo zaradi mene zarjavel) smo se zakadili v breg. In brez večjih postankov po slabi uri (Miha, koliko dolgo je trajal vzpon?) pristali na meglenem in mrzlem Starem Ljubelju.

Ker smo skoraj zmrznili, smo se praktično takoj po fotografiranju spustili v dolino. Polnih hitrosti zaradi lukenj in pohodnikov nismo razvili, a ko smo se zasneženi, premraženi, s solzami v očeh in smrklji na licih spet srečali na vznožju smo vsi vedeli, da je izlet uspel.

Pohod z baklami

KTD Pod Krivo jelko je tudi letos na začetku leta organiziralo pohod z baklami do Krive jelke. Udeležili smo se ga tudi Bubiji v spremstvu Jureta in moramo priznati, da nam ni bilo žal. Več o pohodu si lahko preberete na naši domači strani v članku Z baklami do Krive jelke. V članku so tudi slike! Kot zanimivost lahko povem, da smo srečali dva nadarjena fotografa, Cirila in Katarino Jazbec, ki sta vsak na svojem blogu zapisala svoje vtise o pohodu (ter dodala slike). Vabljeni k branju!

Bakla

Trenutno počutje: utrujen, s polno glavo idej za pisanje.

Trenutno stanje

Bralec je zagotovo opazil, da se zadnje čase večkrat sklicujem na Matta M., a ta mladenič me zanima iz več razlogov, ki pa jih ne bi našteval. V izogib komentarjem s homofobično tematiko dodajam, da me predvsem zanimajo njegovi zapisi. Človek je pravkar praznoval njegov 26. rojstni dan, kar pa mu ob branju besed ne bi pripisal. Torej je dve leti mlajši od mene, a njegovi pogledi, načrti, cilji, prekašajo starostno razliko. Za povrh pa iz njih stalno seva še vedno prisotna otroška razigranost. Ko gledalec spremlja njegove zapise, se pogosto ne zadeva, da opazuje osebo, ki je Internetu prinesla eno najboljših blogerskih osnov trenutnega časa. In ta sistem podarila svetu na način, pri uveljavitvi katerega je rajnka Jugoslavija spodletela.

Belo

ali rdeče?

In ko tako iz njegovega bloga presedlam na kakšnega od naših spletnih časopisov, se mi oko ustavi pri opisih strašnih in nebo parajočih političnih novosti, ki pretresajo našo lepo domovino. In v upanju, da mi žolč do konca zavre ter želodčna kislina prežge moj prevelik in požrešen želodec, branje nadaljujem še pri komentarjih. In primerjam komentatorje med seboj. Beli in rdeči, vsi večni zatiranci in mučeniki, lomijo kopja in izkrivljajo besede v članku podpisanega pisuna, rešujejo svet ali vsaj svoj ego. Žalostno je, da tudi pri vremenski napovedi komentarji vedno zaidejo med komunajzarje in belogardiste, kjer pa se znanje zgodovine in verjetno tudi besedišča komentatorjem tudi ustavi.

Posveti v temo, tujec!

Vsi skupaj v naravi

In ko grem zvečer na pohod z baklami do Krive jelke, vidim pravi obraz ljudi, ki jih nepričakovan dogodek spravi iz zamaknjenega žolčnega vsakdana. Sprašujem se, zakaj prek dneva nosimo maske in si s kislino kvarimo ustni zadah, če nas že kratek sprehod po z naravno lučjo osvetljenega snega pripelje do nas samih. In ko v Gorenjcu berem o pohodu na Dražgoše, spet vidim taisti obraz ljudi, željnih … Kako naj opišem to drobno podobnost, ki sem jo opazil med Mattom in množico pohodnikov?

Bakla upanja

Živi in pusti živeti je verjetno edina resnica, ki nam manjka in ki nam zakriva naše prave obraze. Da smo beli in rdeči, oranžni, črni in roza-pikčasti, in hkrati dovoljujemo drugim, da so, kar so. Težka preizkušnja za ego, a dobra za srce. Na svetu ni barve, ki bi nas lahko določevala in omejevala. Smo otroci mavrice, le da včasih na to pozabimo. In ne živimo 5, 10, 15, 20, 50 ali 100 let nazaj; živimo tu in zdaj. In kje bomo jutri? Upam, da bomo imeli, ko nas prihodnost končno dohiti, na sebi pravi obraz.

Ogenj v nas

Sicer ne vem, ali je statistika bloga pomembna ali ne, ampak včasih je lepo pogledati lepo zbrane številke. In začetek novega leta, še posebej, če zunaj dežuje, je prav primeren čas za tovrstno igranje s podatki.

• število objav: 52 (skromno, a zato je bilo življenje toliko bolj polno)
• število komentarjev: 31 (skupaj z mojim besedičenjem)
• najbolj pogost komentator: Agapetos
• najbolj beden komentar: “huudo”
• število obiskovalcev: 8.142
• število obiskanih strani: 11.952
• najbolj popularen brskalnik: Firefox (52%), sledi Internet Explorer (42%)
• najbolj popularen operacijski sistem: Windows (95%), sledi Linux (3%)
• najbolj bran članek: Japonski vrtovi

Staro se je poslovilo, novo je prišlo. Tu bi si sposodil besede najpogostejšega komentatorja mojega bloga, ki je dejal (originalni zapis):

In tako se začne zadnji dan. Svet ujet v milni mehurček zatopljene razposajenosti lebdi pred mano. V tem trenutku tu, v naslednjem izgine. Kako krhek je naš svet!

Včasih se mi zdi blazno smešno, kako je težko preprosto biti. Brez navlake, ki jo privleče družba s seboj. Razmišljam, kako naj bo naslov mojemu dragemu blogu. Lahko bi kopiral vesoljni svet in dejal zgolj Zapisi, Misli, Dnevnik, Blog ali Kar Zvezek. Preprosto, žal pa so bili izvirni tu vse ostali in ne jaz. Lahko bi dal naslov Sanje, Fantacije, Razmišljanja, Filozofije, morda k temu dodal še kaj bolj osebnega, recimo nesojenega budista, ljubitelja Run, farmacevta ali pa humorista in metalca. A zakaj bi v mistiko zavijal svoje besede, z naslovom zavajal sebe in bralca, potem pa v beležki objavil sliko naše skupinice na kakem vrhu ali pa ob morju. In pisal o tem, kako sem zabijal žeblje v steno stanovanja.

Potem tu pride na vrsto še obvezen podnaslov, ki povzame celoten blog ter z njim zgodovino mojega življenja. Lahko bi napisal bluzenje nadutega kretena, čeprav še vedno oklevam med kretenom in sitnežem. Take podnaslove sem dejansko med brskanjem po spletu našel in moram reči, da se na teh straneh niti nisem dolgo zadrževal. Tudi teženje, filozofiranje, zabavljanje niso termini, ki bi me pripravili k spremljanju bloga. Prvi vtis pač šteje. In če že zaspim ob branju podnaslova, ki bi se v mojem primeru glasil Pisarije mladega metalca, ki občasno posluša rock in komedije, hkrati pa rad prebere kakšno knjigo z kriminalno, filozofsko ali mitološko vsebino, si lahko predstavljam, da tudi marsikdo drug deli ta občutja z menoj. Še posebno, ker sem izpustil, da se rad ukvarjam s fotografijo, ne maram pa prave kave.

Kaj pa če bi uporabil kar moj vzdevek. Pod čem sem že znan? Omči, Bamfro, Jelen (da, nori časi mIRCa so pustili sledove), vitki, rune vitki, Bubi. Vsak od teh vzdevkov ima svojo zgodovino, vsak svoj krog uporabnikov, a prav noben od njih ni tisti, s katerim se osebno identificiram. Si enega kar izmislim? To pa sploh ni kul.

A vseeno naslov in podnaslov bloga povesta bralcu, kam na tem norem spletu je trenutno zašel. Želim si najti nekaj preprostega, a hkrati osebnega. Nisem še srečal bolj direktne strani, kot jo ima avtor Wordpressa, Matt. Naslov: Ma.tt, podnaslov: unlucky in cards. Za povrh so tu še našteti vsi vzdevki, ki jih gospod Wordpress nosi. V trenutku vemo, da smo na osebni strani nekoga, ki ve, kaj počne. In pri katerem vemo, o čem bo pisal, pa nas vseeno preseneti s samimi zapisi. Na taki strani, čeprav mi oblikovni niti ni všeč, se počutim domače. In želel bi si, da bi tudi moja izgubila mističnost in se spojila z menoj. S tem, ko vem, kaj obstaja in ko vem, kaj si želim, imam v rokah vse, kar potrebujem za udejanjenje svojih misli.

Danes sem na naši domači strani, Pr’ Bubijih, objavil novo obnovo knjige, ki sem jo prebral med poletjem. Tokrat gre za Tolkinovo mojstrovino Hürinova otroka. Da se ne bi podvajal, prosim vse zainteresirane, da si obnovo knjige preberete na naši strani v prispevku Hürinova otroka (Tolkin, J. R. R.). Upam, da vam bosta obnova in razmišljanje všeč!

Vsi, ki me poznate, pa tudi tisti, ki spremljate moj blog, verjetno veste, da me zelo privlači vse, kar je povezano z nordijsko mitologijo. Med drugim sem se ravno iz tega razloga lotil preučevanja Run. Tekom časa so mi tako v roko prišle Poetične Edde, islandske junaške pesnitve. In sedaj sem imel to srečo, da sem ob enem izmed obdarovanj prejel slovenski prevod Kalevale, finskega narodnega epa, ki ga je zapisal Elias Lönnrot. Obnovo te res zanimive zbirke pesnitev si lahko preberete v prispevku na moji spletni strani Kalevala (ljudsko izročilo). Tam boste našli tudi nekaj besed mojega razmišljanja o delu in ljudskem izročilu na splošno.