Begunjščica je vrh v Karavankah, ki leži na nadmorski višini 2060 m. Vrh ima tudi razgledno ploščo in vpisno knjižico, pod njim pa leži Roblekov dom na Begunjščici (1657 m).

Na Begunjšico se lahko povzpnemo s treh smeri: z Ljubelja čez Šentanski prelaz do vrha potrebujemo 2 h 45 min hoda, čez Preval 3 h 30 min in čez Zelenico 4 h hoda; z Lajba jo lahko osvojimo v 3 h 30 min; s Tomčeve koče na Polški planini pa v 2 h 50 min.

Begunjšica pohodniku nudi še kar nekaj okoliških izletov, našteti so tisti v razdalji 2 km, in sicer: na Begunjsko Vrtačo (1991 m), do Doma na Zelenici (1536 m), do Koče na Prevalu (1311 m), do Koče na Vrtači (1288 m), do Koče pri izviru Završnice (1450 m), do vrha Na Možeh (1784 m) in do Triangla (Na Možeh) (1704 m).

Podatki

Višina in temperatura skozi čas hoje

Dostop

Iz Tržiča nadaljujemo po cesti proti mejnem prehodu Ljubelj. Ob prehodu (pred njim) zavijemo levo proti hotelu in si izberemo parkirišče. Pot bomo nadaljevali peš ob smučišču.

Zemljevid

Opis pohoda

Tudi ta teden sva se z Bubiko odpravila na Ljubelj in iz tam na Zelenico, do koder sva prišla brez težav, ki so se pričele šele pri nadaljevanju proti Begunjščici, natančneje ob prečkanju melišča, že na poti proti razpotju za Begunjščico in Roblekov dom. Bubiki se je po nekaj urah hoje namreč pričelo malce vrteti v glavi. Malo je bila verjetno to posledica sonca, malo lakote, precej pa posledica strmega terena, ki ga ni vajena. Mene pa je predvsem pestila žeja in pa občutek odgovornosti, saj sem videl, da težko hodi.

Na razpotju sva počila, malce pojedla ter opazovala okolico. Moja Bubika je želela proti vrhu, čeprav sem sam to odsvetoval. A želja po osvojitvi vrha je bila prehuda tudi zame in tako sva namesto v dolino obrnila v drugo smer. No tu pa priznam, da je tudi mene pobralo in se mi je začelo malce vrteti v glavi. Sovražim namreč prečenje strmih travniških pobočij!

Na vrhu je bilo kar nekaj ljudi, večina pa je bila ravno tako utrujena kot sva bila midva. Tako sva se kaj kmalu, še posebno zaradi slabe vremenske napovedi in posameznih oblakov, spustila proti Roblekovem domu. Tam je bila sicer vročina neznosna, a imeli so hladno pijačo, pa tudi nekaj sence. Po dolgem sončenju in senčenju sva nadaljevala proti Prevalu.

Kot da ne bi imela že dovolj sva jo mahnila prek Rožce. Sprehod je bil sicer bogato poplačan z razgledom in rožicami, a je zahteval svoj davek - mene je pičila ena čebelica in noga mi je kar precej otekla. A ni bilo večje sile.

Na Prevalu sva našla same „prave“ planince, ki so se zasluženo krepčali po celi uri hoje od Ljubelja. Zato sva kaj hitro použila, kar nama je hrane še preostalo, malce pobožala nekega dvometrskega kuža- domačina - in se odpravila proti avtu.

Pot se je sicer malce vlekla, a je bila lepa in razgledna. Bubiko je vidno pobiralo, pa tudi sam nisem bil ravno svež. Na poti sva bila že precej ur. Na srečo je bil zadnji del bolj zanimiv. Nekaj klinov, tunel, bunker. Seveda jaz ne morem iz svoje nerodne kože in sem se na koncu zadnjega tunela zaletel z glavo v strop.

No pa sva mučenje končala pri avtomobilu in se vsa vesela odpeljala proti domu, tušu in hladni pijači.

Sklep: nikoli več iz hiše, če bo sijalo tako močno sonce!!!

Galerija slik s pohoda