Lubnik je hrib v Škofjeloškem hribovju, ki leži na nadmorski višini 1025 m. Gre za najbolj obiskano izletniško točko v okolici Škofje Loke. Pot pohodniku poleg lepega razgleda ponudi tudi več naravnih posebnosti, kot so Marijino brezno, Lubniška jama, Kevderc in razvaline srednjeveške utrdbe Stari grad.

Na vrhu stoji Dom na Lubniku ter razgledna ploščad z vrisanimi smermi in imeni. Od tu na zahodu vidimo Blegoš, Ratitovec in Jelovico, zadaj Julijce in Triglav, na severu Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe, na vzhodu Šmarno goro in Rašico. Direktno pred nami pa na drugi strani doline vidimo še Križno goro in daleč za njo Sv. Jošt nad Kranjem.

Najbolj obiskana pot na Lubnik se začne v središču mesta Škofja Loka, za ostale izletnike, ne domačine, pa je najbolj obiskano izhodišče v bližini vasi Gabrovo (nad Škofjo Loko), od koder vrh Lubnika osvojimo v približno 1h 30 min.

Podatki

Višina in temperatura skozi čas hoje

Dostop

Po prihodu v Škofjo Loko zavijemo na semaforiziranem križišču sredi mesta na levo proti Poljanam in Gorenji vasi. Peljemo se po ozkih ulicah mimo gradu in iz mesta. Po nekaj kilometrih se prične vas Podpulfrca (tabla nima črne obrobe), v njej pa zavijemo na desno. Križišče je dobro označeno, mi se držimo poti proti Gabrovem. Avto pustimo na ostrem ovinku levo (skoraj 180°). Parkirišče je nekakšna krožna pot umaknjena iz ceste. Pot lahko nadaljujemo ali po strmejši ali po položnejši smeri. Midva sva izbrala položnejšo.

Zemljevid

Opis pohoda

Z Bubiko sva danes odprla sezono hoje po hribih. Začela sva na hribu, ki sem ga obiskal kot prvega, ko sem se vpisal na planinski krožek v OŠ, Lubniku.

Avto sva pustila malce izven naselja Podpulfrca, ki leži poleg Škofje Loke. Tam je na ovinku stalo že vse polno avtomobilov, kar je kazalo, da je hrib zelo oblegan, pa tudi, da sva že kar pozna. Na pozno uro so naju opozorili tudi gozdarji, ki so omenili, da bo danes vroče.

A potka se je vila po gozdu, ki je večino sonca potegnil v svoje liste, tako da se nad vročino ne moreva ravno pritoževati. Res pa je, da nama je teklo iz vseh odprtinic telesa – meni še iz oči in nosu, saj me je malce dražil cvetni prah.

Po kakšne pol urice hoje sva prispela do vasi Gabrovo. Sledil je strmejši del vzpona, kjer sva že sopihala. Na vrhu tega klanca pa naju je čakala klopca in prvo krepčilo. Prijetno je bilo takole sedeti v naravi in v nepoznanem okolju.

A množica ostalih hribovcev naju je spravila na noge in zagrizla sva se v zadnji del poti, ki na srečo ni bil strm, a tudi ne položen. Bil pa je lepši kot ostala pot, tako da sva z užitkom premagovala ovire in kmalu zagledala Dom na Lubniku.

Po malici sva z novim daljnogledom opazovala okolico. Zaradi vlage v zraku razgled ni bil ravno najlepši, a vseeno sva videla streho naše hiše, Škofjo Loko, Kranj, vse vasi vmes, sv. Jošt in Šmarjetno goro.

Pot v dolino nama je hitro minila in že sva zagledala najin avto, ki naju je lepo čakal v senci. Sam izlet mi je zaradi spominov na prve stopinje po gorah veliko pomenil. Edino nad čemur sva bila razočarana so bile rožice. Najštevilnejši predstavnik cvetočega „plevela“ je bil regrat, najlepše pa so bile spominčice, ki sva jih soglasno imenovala za najlepše cvetlice tega izleta.

Galerija slik s pohoda