Kofce so vrh v Karavankah, ki leži na južnem pobočju približno 10 km dolgega grebena Košute (najdaljšega v Karavankah) na nadmorski višini 1967 m. Nekoliko nižje, na nadmorski višini 1488 m, se na planini Kofce nahaja Dom na Kofcah.

Tu so prvi planinski dom odprli tržiški planinci leta 1927, ki je bil do 2. svetovne vojne zelo priljubljena izletniška točka tudi za tuje pohodnike. Po nekaterih virih je bil ob domu celo manjši bazen, ki je ponujal osvežilne kopeli. Med 2. svetovno vojno (leta 1944) je bil prvotni planinski dom požgan, po osvoboditvi pa je PD Tržič prevzelo nekdanjo zasebno Primožičevo kočo ter jo uredilo v planinski dom kot ga poznamo danes. Izpred doma se odprejo čudoviti razgledi na Grintovec, Kočno, Storžič, gozdove Kriške gore in Ljubljansko kotlino.

Lepo arhitekturno znamenitost in zanimivost za vsakega pohodnika predstavlja tudi kapelica, ki stoji nekaj minut hoje stran od planinskega doma, z domiselno izdelanimi slikami – na odrezkih smrekovih debel, ki se lepo zlijejo v naravno okolje.

Glavno izhodišče poti na Kofce je Tržič (3 h), večina pa se raje odpelje še nekaj kilometrov naprej: ali do kraja Podljubelj, kjer je izhodišče Gostilna Ankele (do vrha dobra 1 h hoje), ali do vasi Dolina, od koder na vrh pelje markirana pot čez planino Kal (2 h 30 min).

Veliki vrh (2088 m) je najbolj zahodni dvatisočak grebena Košute iz se vzpenja severno od Doma na Kofcah, od koder vrh z njegove vzhodne smeri lahko osvojimo v dobri 1h 30 min (njegova zahodna in severna stran pa sta s strmimi pečinami zanimivimi predvsem za plezalce). Z vrha je lep pogled proti Begunjščici, Košutici in delu Košute, lepo pa se vidijo tudi Kamniško-Savinjske Alpe.

Na Veliki vrh se torej najlažje podamo iz vzhodne smeri kar iz planine Kofce (1h 30 min), lahki označeni poti vodita tudi iz Matizovca (3 h) in Malega Studenca (2 h 30 min).

Podatki

Višina in temperatura skozi čas hoje

Dostop

Zavijemo v mesto Tržič in se peljemo skozenj. Pot nadaljujemo po glavni cesti proti Dovžanovi soteski in po njej do Jelendola. Tam zavijemo levo po dolini Dolžanke. Pri odcepu se odločimo za levo pot. Avto pustimo pri enem od izhodišč vzpona (so označeni, po vsej verjetnosti boste pa tam videli tudi parkirane avtomobile). Prvo parkirišče nas pelje proti planini Šija, naslednja štiri pa proti planini Kofce. Midva sva avto pustila pri nekih vikendih in pot nadaljevala po cesti, vračala sva se pa direktno proti vikendom.

Zemljevid

Opis pohoda

Bubika in jaz sva se, sedaj že dobro v jeseni, odpravila proti Kofcam, planini nad Tržičem. Upala sva, da se bova lahko malce sprostila od stresov preteklega tedna in naužila svežega zraka ter sončka.

Avto sva pustila daleč nad Jelendolom. Cesta je bila zelo slaba. Ko sva končno našla parkirišče sva ugotovila, da se bova ponovno vzpenjala po polževo, saj so se nama odprle čudovite barvne kombinacije gozda, ki je kar klical po zapisu na elektronski medij.

Po slabe pol ure sva prišla mimo kapelice do koče na planini Kofce, kjer pa naju je namesto sončka pričakala megla in mraz. Kljub temu sva malce pojedla in popila, megla pa nama ni vzela dobre volje, zato sva se kar hitro odpravila proti Velikemu vrhu, 2088m visokemu vrhu nad Kofcami. V gosti megli sva lahko zgolj slutila, kje se nahaja.

Na nadmorski višini 1610m pa se je pokazalo sonce in odprli so se nama čudoviti pogledi tako navzgor (proti hribom), kot tudi v dolino (ki sva jo v morju bleščeče belih kosmičev vate lahko zgolj slutila).

Pot se je dokaj strmo vila navkreber, a sonce nama je dalo dodatno moč tako da sva se kar pogumno zagrizla v hrib. Prehlad, ki se me je loteval, je povzročil, da me noge niso več dobro nesle, težave pa je imela tudi Bubika. Počitki so bili dobrodošli. Ko sva se tako ustavila kakih 20min pred vrhom so naju pričele obletavati planinske kavke, nekaj sva jih ujela celo v objektiv.

Na vrhu je močno pihalo zato sva se rajši vrnila v dolino. No jaz sem tako želel, Bubika bi še vedno uživala med temi radovednimi ptiči.

Povratek se je sicer malce vlekel, a dol je šlo bistveno lažje kot gor.

Pri koči sva malce posedela v travi, nato pa se spustila proti avtu. Tokrat sva izbrala hitrejšo, a bolj blatno in strmejšo pot, ki bi nama v obratni smeri delala precejšnje preglavice. A sedaj sva bila že malce utrujena, tako da nisva imela nikakršne želje po raznih ovinkih in je bila bližnjica dobrodošla.

Galerija slik s pohoda