Peč (tudi Tromeja) je vrh v Karavankah, ki leži na nadmorski višini 1508 m. Njegova posebnost je, da se nahaja na meji med Slovenijo, Italijo in Avstrijo. V lepem vremenu ponuja lep razgled na Julijske Alpe ter tudi v sosednjo Avstrijo. Na vrhu je koča ter spomenik, z avstrijske strani pa vodi tudi žičnica. Na Peč se lahko podamo iz dveh smeri, in sicer: iz Rateč, od koder vrh osvojimo po cesti v 2 h, po pešpoti pa v 1 h 30 min ali iz Korenskega sedla, od koder vrh osvojimo v 2 h. Z vrha Peči se lahko odpravimo do Doma na Tromeji (1145 m) ali na avstrijski vrh Drailander Hutte (1423 m).

Tamar je 6 km dolga alpska, ledeniška dolina (v obliki črke U), ki leži v skrajnem severozahodu Julijskih Alp (gre za dolino, ki se nadaljuje iz Planice). Dolina se vse bolj oži, na levi strani jo obdajajo stene Mojstrovke, na desni strani lahko občudujemo stene Ponc, zaključek doline pa nam ponudi pogled na mogočen Jalovec. Tik pod njegovimi stenami se skriva tudi zelena oaza Tamarja s planinskim domom in kapelo, hkrati pa v daljavi že lahko vidimo slap Nadiža.

Prvi izvir Save Dolinke je slap Nadiža v Tamarju, Zelenci pa je jezerce, ki predstavlja drugi/talni izvir Save Dolinke, njegova največja globina pa je 3 m. Jezerce je izrazito zelene barve (zato ima tudi tako ime) in leži v močvirju, ostanku nekdanjega večjega jezera, ki je nastalo po zadnji ledeni dobi. Posebnost Zelencev je, da pozimi ne zamrznejo, temperatura vode pa se skozi celo leto giblje med 5 in 8 °C. Leta 1992 so bili Zelenci razglašeni za naravni rezervat, katerega površina je 14 ha.

Podatki

Klikni tu za ogled podatkov o spreminjanju nadmorske višine glede na čas hoje.

Dostop

Po avtocesti se peljemo proti Jesenicam. Za bencinsko črpalko zavijemo iz avtoceste na lokalno cesto in se peljemo proti Kranjski Gori ter naprej proti Ratečam in sledimo oznakam za Tromejo. Pot smo nadaljevali skozi vas (oznake za pot po cesti), če bi pa želeli po pešpoti bi pa sredi vasi morali zaviti desno (oznake za pešpot). Pridemo na gozdno cesto in na primernem mestu pustimo avto. Mi smo se peljali do Doma na Tromeji, kjer je urejeno veliko parkirišče. Pot smo nadaljevali peš.

Po povratku smo se vrnili v Rateče in na glavno cesto, zavili levo in takoj nato desno v Planico. Plačali smo parkirnino in avto pustili na urejenem parkirišču nasproti velikanke. Pot smo nadaljevali peš po eni izmed širokih cest, ki vodijo v Tamar.

Po povratku iz Tamarja smo se ponovno vrnili na glavno cesto in se odpravili proti Jesenicam. Na prvem parkirišču (postajališču) smo pustili avto (lahko bi se tudi okrepčali v barčku) in se odpravili na nekajminut dolgo pešpot po gozdu do Zelencev.

Po vrnitvi smo se po glavni cesti odpravili proti Jesenicam, nato pa po avtocesti proti Kranju.

Zemljevid

Opis pohoda

Izhodišč za obisk Peči je na gozdni poti med Ratečami ter Planinskim domom nad Ratečami več, naše izhodišče pa je bil kar Planinski dom Tromeja. Pozdravil nas je jutranji hlad, katerega smo kmalu pregnali z občudovanjem in slikanjem lepe, že jesensko obarvane narave ter s snegom pobeljenimi gorami v okolici. Pot je vse do vrha speljana po široki gozdi cesti in ni zahtevna, opisala bi jo kar kot lažji sprehod. Spremlja jo več manjših potočkov, ki v mirni naravi nase opozarjajo s svojimi nežnimi vodnimi šumi. Čeprav je vrh zelo obiskan, pa smo prva pohodnika srečali šele na vrhu pri koči.

Izpred doma se odpira lep razgled v dolino pod Poncami ter mogočne gore nad njo (za katere vrhove gre, si lahko ogledamo na maketi pred kočo). V neposredni bližini stoji spomenik, na katerem so oznake vseh treh mejnih držav in smeri, v katerih se nahajajo. Sprehodimo se lahko po travnatih površinah ali pa se razgledamo iz katere izmed klopic. Mi smo se na vrhu zadržali kar dolgo. Malico smo si privoščili na prijetnih sončnih žarkih pred domom, za Podijevo zabavo pa je poskrbel Luka z metanjem storžev. Ker k avtu nismo prišli utrujeni, smo se odločili še za sprehod od Planice do Tamarja.

V dolini pod Poncami nas je najprej pozdravil redar ter plačilo parkirnega prostora. A ker je bil dan lep in bi bil greh, če bi se že odpravili domov, smo plačali parkirnino in se podali naprej v naravo. Izpod planiške skakalnice po gozdu vodi lepo urejena, makadamska pot, ki pa je bila za razliko od osamljene planinske poti na Peč polna sprehajalcev. Iz mirne narave smo tako prišli v bolj turistično dolino, katera nas je s svojim oženjem opominjala na vse bližji Tamar. Tam je bilo ljudi še več, tako da se do koče sploh nismo podali. Od kapelice smo rajši odšli proti slapu Nadiža. Pot najprej vodi čez travnik, nato smo prečkali vodo in se po ozki podi začeli vzpenjati. Vzpon do izvira Nadiže ni bil lahek, pot je precej strma, tako da smo se hitro dvigovali. A vztrajnost na poti do samega izvira je z vsemi lepotami na poti poplačana. Mi smo čudovito okolico s fotoaparatom beležili pri spustu, po katerem smo si privoščili še zadnji oddih, nato pa smo se po isti poti vrnili k avtu in z lepimi spomini zapustili dolino Tamarja.

Čeprav je bila ura že pozna, mi pa tudi prijetno utrujeni, smo se ob povratku domov ustavili še pri izviru Save Dolinke oziroma Zelencih, do katerih vodi lepo urejena potka. Ob prvem pogledu na izvir sem pomislila, da gre za mlako. A ko se približaš vidiš, da je jezero čudovite turkizne barve, njegova posebnost pa je, da voda prihaja iz tal in v njem lahko opazimo več manjših izvirov. Del življenja v vodi je predstavila tudi mala, energična račka, ki se je neutrudno potapljala. Po stopnicah smo se povzpeli še na nekakšno razgledno točko Zelencev in se s pomočjo zemljevida okolice razgledali po bližnjih vrhovih. Obisk Zelencev je bil pika na i našega lepo preživetega nedeljskega dneva, kakršnega lahko doživijo tako družine z majhnimi otroci, neredni pohodniki ali pa tisti, potrebni le oddiha in sprostitve v naravi.

Galerija slik s pohoda