Viševnik je eden izmed najbolj obiskanih dvatisočakov v Julijskih Alpah. S svojimi 2050m nadmorske višine predstavlja del grebena, ki razmejuje dolino Krme od Pokljuške planote. Najbolj priljubljeno izhodišče za vzpon je iz Pokljuke. Čeprav je sam vzpon kar naporen, pa pot ni tehnično zahtevna. Z vrha se odpira lep pogled na Triglavsko pogorje, pa tudi na sosednja Draška vrhova, Ablanco, gore v okolici Bohinja in Pokljuko. Z vrha se lahko vrnemo nazaj na Pokljuko po isti poti, po kateri smo prišli, ali pa jo zaokrožimo z nekoliko bolj zahtevnim spustom proti Jezercem. Z nekoliko več kondicije se lahko odpravimo proti Studorskem prevalu, Draškima vrhovoma, Toscu, ali pa v nasprotno smer proti Blejski koči.

Podatki

Podatki o poti: višina in temperatura skozi čas hoje.

Dostop

Na Bledu zavijemo desno proti Pokljuki. Po glavni cesti na Pokljuko, mimo Mrzlega Studenca proti Rudnemu polju. Pri vojašnici zavijemo desno in se po makadamski cesti peljemo proti smučišču. Pri njem pustimo avto in nadaljujemo peš.

Zemljevid

Opis izleta

Že naju je čakal prvi vzpon ob žičnici za smučarje, obsijan s toplim, jutranjim soncem. Pot je bila najprej travnata, nato pa je prešla v bolj kamnito, kjer so mi bile pohodne palice bolj v napoto kot pomoč. Rožic je bilo že veliko, zato nama je ta prvi, po mnenju Bubija najhujši, vzpon kar hitro minil. Kmalu sva prišla v gozdiček, kateremu je sledil greben in so se odprli lepi pogledi tako v dolino kot v ostale zasnežene okoliške gore. Pot proti vrhu naju je peljala najprej med grmičevjem, nato je spet prešla v bolj kamnito, na kateri je sonce že močno pripekalo. Vseeno sem se vmes večkrat ustavila in se razgledovala po lepi okolici. Malo po vrhom naju je v manjših dolinicah pričakal tudi še zadnji sneg, na samem vrhu Viševnika pa je bil prava »nagrada« zame: lepi črni ptič oz. planinska kavka. Na vrhu sva naredila kratek postanek za sendvič, pijačo, kratek oddih, opazovanje vran in preučevanje poti za naprej.

Čakal naju je kratek, a dokaj strm in kamnit spust do Srenjskega prevala, kjer sva se na križišču zaradi moje ne pretirane utrujenosti odpravila na daljšo pot. Doživela sem novo preizkušnjo, spust po kratkem melišču (preživela sem, a ne preveč uspešno), od katerega se nama je naprej vila precej ozka pot ob steni. Za pomoč sva se občasno srečala z zajlami in klini, kar je meni precej skrajševalo pot, Bubi pa je le čakal na njen konec. Vesela sva spet stopila na travnik, ki naju je hitro pripeljal do snežne podlage (sprva umazane, a kmalu je belina že bodla v oči).

Najino naslednje križišče je bil Studorski preval, od katerega sva se navzdol spustila v dolino Jezerce. Bubi me je uvedel v novo obliko spuščanja po snegu, a brez smučk! Čeprav sem se najprej skoraj do pasu pogreznila v sneg, je bilo nadaljnje spuščanje super! V dolini sva na vročem soncu in ob ledeno hladnem potočku naredila nov postanek in se okrepčala. Pozdravil naju je tudi veter, tako da se je Bubijeva že tako mokra majica še dodatno namočila v hladni vodi, mene je sonce neprijetno opeklo in začelo me je mraziti.

Zato sva se kar kmalu podala naprej na delno kamnito, delno gozdno pot, na kateri naju je sonček s svojo vročino stalno spremljal. Nekaj minut od avta mi je Bubi še pokazal bivši rudnik (oz. luknjo sredi gozda) in že sva prišla nazaj na Rudno polje. Avto je bil žal na soncu, a sva ga kmalu prezračila in se odpeljala na proti hrani!

Izlet je bil super, poln presenečenj in brez bolečih nog naslednji dan. Nad tem je bil Bubi sicer nekoliko razočaran, a je bil dober znak za najine nove izlete in vzpone.

Žal so se slike s tega izleta nesrečno uničile, a lepi spomini na moj prvi izlet v gore, na katerega sem šla z veseljem, še vedno ostajajo.